Pasokifikacija evropske politike

Kot kažejo rezultati zadnjih britanskih volitev, se tudi pri njih dogaja proces, ki bo počasi temeljito preoblikoval dosedanje razumevanje in pogled na politiko. Danes se vsi čudijo, kako so lahko vse javnomnenjske raziskave tako zatajile. Morda zato, ker raziskovalci operirajo z nekim kategorialnim aparatom, ta pa se navezuje na svet, ki ni več. Ena od največjih zablod današnjih politikov se skriva tako v prepričanju, da se bo z malce večjo gospodarsko rastjo, ki se menda že kaže na obzorju, življenje sčasoma vrnilo v stare tirnice. Tisti normativni ideal, merilo, s katerim merijo "dobro življenje", s tem postavljajo v preteklost, v čas pred krizo. "Še malce potrpite, še malce se potrudite – in vse bo tako kot prej, kot mora biti …" Približno tako govorijo danes politiki od Grčije do Velike Britanije. Mimogrede, praznovanja 70. obletnice konca druge svetovne vojne kažejo, da izidi te katastrofe današnjega časa ne opredeljujejo več – vsaj ne na odločilen način. To se konec koncev najlepše vidi pri ravnodušnosti mladih. Ravno zato veliko državljanov Slovenije – najbrž celo večina – doživlja zadnji diskurz o spravi kot nekaj skrajno posiljenega, nespontanega, pravzaprav že kar nadležnega. Mračni obrazi socialne demokracije Če se kaže vizija "dobrega življenja" kot vizija življenja v preteklosti, se pravi tistega časa pred krizo, potem je najbrž razumljivo, da to nikakor ne more ustrezati socialnim demokratom, ki naj bi bili že po definiciji (kot progresivci) zazrti bolj v prihodnost. Eden od najpogostejših očitkov, ki jih danes naslavljajo na že nekdanjega voditelja laburistov E. Milibanda, je, da se je preveč oddaljil od idej tako imenovane tretje poti. (No, resnici na ljubo je treba priznati, da o kakšnem zares radikalnem zasuku v levo resnično ne more biti govora.) To mu je med vrsticami sicer zelo vljudno želel povedati tudi T. Blair. Ta želi zdaj stranko prepričati o nujnosti bolj "centristične" politike. Težava je v tem, da tistega starega centra ni več. Trmasto vztrajanje pri "centrizmu" bi lahko zato pomenilo spremljanje filma z naslovom The End of Labour, konec laburistov. E. Miliband je, zanimivo, v nekem nastopu samega sebe označil za "demokratičnega socialista". Tako se je res precej oddaljil od občudovalcev življenja in dela T. Blaira. Vendar pa je v celoti vzeto Škotska nacionalna stranka pokazala precej več dojemljivosti za ideje "socializma". Večina političnih komentatorjev je v njej sicer videla glavne morebitne politične zaveznike laburistov. To pravzaprav niti ne bi smelo preveč presenečati, kajti že dolgo je znano, da Škoti tradicionalno lulajo nekoliko bolj v levo. Celo v obdobju Thatcherjeve so bili škotski konservativci bližje laburistom kot pa svojim angleškim kolegom. (Le kaj bi na to rekli slovenski "klasični liberalci", katerih glavni navdih naj bi bilo ravno škotsko razsvetljenstvo? No, če bi pozorno brali, bi opazili nekakšno napetost, ki se vzpostavlja med liberalnim in republikanskim tokom misli, ki je najbolj poudarjena pri A. Fergusonu, vendar pa jo brez težav zaslediš tudi pri A. Smithu. Kot je pokazal čas, je bilo nelagodje ob trganju posameznikovih vezi s skupnostjo več kot utemeljeno. Pravzaprav je škoda, ker slovenski liberalci za te teme nimajo niti najmanjšega posluha – oni so se zagrizli v idejo svobode in se znašli v ulici brez izhoda. Zaradi tega so pravzaprav nezanimivi.) Ali je potemtakem naključje, da so škotski nacionalisti doma z laburisti tako rekoč pometli? Ali bi bilo res povsem drugače, če bi Miliband bolj dosledno vztrajal na "tretji poti"? Že od vsega začetka, ko je Miliband po zmagi nad bratom prevzel vodenje laburistov, so poznavalci stranke opozarjali na njeno razcepljenost, na notranje spore med različnimi strujami. Miliband je sicer znal "družinske spore" pred javnostjo precej dobro prikrivati, ni pa znal ustvariti prepoznavne identitete stranke, ki bi imela kolikor toliko jasno in prepričljivo vizijo. Ne glede na to pa težave laburistov niso vezane na osebnost nekdanjega voditelja, nasprotno, te težave več kot očitno mučijo skoraj vse socialne demokrate v Evropi. Evropske perspektive Iz Bruslja medtem že prihajajo zaskrbljeni glasovi glede britanske prihodnosti v EU. Cameron bo zdaj namreč moral razpisati referendum o morebitnem izstopu Velike Britanije iz EU. Ta naj bil predvidoma nekje do konca leta 2017. Da bo stvar še bolj zapletena, so se tudi na Škotskem pojavile zahteve po vnovičnem referendumu o neodvisnosti. Skratka, rezultati zadnjih britanskih volitev bi res lahko privedli do precej usodnih (evropskih) posledic. Medtem bo vsekakor zanimivo spremljati dogajanje v Španiji. Še eno "presenečenje"? Očitno se bo treba počasi sprijazniti z dejstvom, da se v Evropi začenja čas politične in socialne nestabilnosti. Kot kaže na primer zadnja železničarska stavka v Nemčiji, postaja socialni dialog celo v tako urejenih državah vse težji. Čas konsenzualne politike je minil. To samo po sebi sicer ne pomeni nujno kaj slabega, kajti ti politični in socialni boji – pod pogojem seveda, da bodo ostali v nekih razumnih okvirih – so nujni za kakršnekoli spremembe na bolje. Če bodo socialni demokrati torej hoteli znova prevzeti pomembnejšo vlogo in se izogniti usodi grških kolegov iz stranke Pasok, bodo – hočeš nočeš – morali vzpostaviti smiseln politični kontrast. To z drugimi besedami seveda pomeni, da bodo morali pripraviti bolj radikalen program sprememb. Upoštevati bo treba dejstvo, da se je prostor središča s to krizo precej skrčil.