Sobota, 2. 8. 2025, 4.00
3 tedne
Paradoks svobode
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,44
Tine Kračun
V času, ko si zaradi tehnološkega napredka lahko privoščimo več svobode kot kadarkoli prej, nas paradoksalno omejujejo prav tiste države, ki to svobodo deklarativno zagovarjajo. V svetu, kjer se geopolitični tektonski premiki neposredno prelivajo v vsakdanje življenje, postaja jasno: izzive globalizacije moramo reševati z lokalno odpornostjo in prenovljeno zavezanostjo liberalnemu redu. Kar je bilo še pred kratkim samoumevno – svobodno gibanje blaga, ljudi in idej –, danes omejujejo carine, birokratske regulative in naraščajoč protekcionizem. Tehnologija nas sicer povezuje brezmejno, a politika vse bolj postavlja nove meje – fizične, pravne in simbolne.
Medtem ko države gradijo zidove, posamezniki gradijo mostove. Novi val ustvarjalcev, podjetnikov in digitalnih nomadov živi in posluje ne glede na geografske ali politične meje. Izbirajo življenjski slog, ki jim omogoča svobodo gibanja, izbiro okolja, ki jih navdihuje, in delo, ki jih izpolnjuje. Ta generacija ne išče varnosti v zaščitenih trgih, temveč priložnosti v odprtosti. So tihi protagonisti sodobnega liberalizma – ne kot ideologije, temveč kot življenjskega načina, ki temelji na odgovornosti in avtonomiji.
Zato se je danes vredno znova spomniti liberalizma v njegovi klasični obliki, kot ga v svoji knjigi Liberalizem in njegove tegobe zagovarja Francis Fukuyama. Liberalizem, kot ga razume on, ni neomejena svoboda trga, še manj popustljivost do vsega. Kritiki sicer trdijo, da je liberalizem izgubil kredibilnost, ker pretirano zaupa trgu, spodbuja deregulacijo in zmanjšuje vlogo države, kar povečuje družbeno neenakost in spodjeda javne storitve. A Fukuyama opozarja, da smo liberalizem preveč zreducirali na ekonomski neoliberalizem, medtem ko smo zanemarili njegov politični in družbeni temelj: pravno državo, varstvo posameznika in pluralnost kot okvir sobivanja.
Francis Fukuyama
V času, ko razpadajo globalne dobavne verige, energetska odvisnost postaja geopolitično orožje, in ko nam politiki na aktualne izzive ponujajo rešitve iz prejšnjega stoletja, se zdi stava na odprto, a odgovorno družbo skoraj utopična. Pa vendar – prav zdaj je čas za krepitev posameznika v okviru globalne povezanosti, katere resnična moč izhaja iz lokalnega ukrepanja. Potrebujemo premišljene, dolgoročne ukrepe, ki krepijo odpornost skupnosti, ne da bi pri tem zaprli vrata svetu.
Nosilci tega prehoda morajo biti posamezniki – kot nosilci tako svoboščin kot odgovornosti. Ko se sistem spopada z negotovostjo, pogosto najprej odreagira z omejevanjem prav tiste svobode, ki bi mu omogočila preobrazbo. Današnji svet ne potrebuje novih ideoloških absolutizmov. Potrebuje vrednostno utemeljen, a pragmatičen okvir, ki povezuje svobodo, odgovornost in prilagodljivost. Klasični liberalizem – kot ga zastopa Fukuyama – ostaja eden najboljših odgovorov na izzive sodobnega sveta in življenjski slog prihodnjih generacij.
