Ocenjevanje velikosti črne luknje

To se bo zgolj še stopnjevalo v naslednjih tednih, ko naj bi bili znani rezultati za našo največjo banko NLB. Poleg ocene, ki jo bo dobila vlada za (ne)izpeljane ukrepe, bo prav ocena kapitalske luknje v bankah odločilna za to, ali bo Slovenija primorana zaprositi za mednarodno finančno pomoč ali ne. Grožnja nikakor ni prazna, saj tudi s strani Banke Slovenije slišimo, da se preučujejo vse možnosti. Danes bom pisal o procesu ugotavljanja velikosti kapitalske črne luknje v bankah. Glede tega se moramo zavedati, da ne gre za proces merjenja, temveč proces ocenjevanja. Kot vsako ocenjevanje je tudi to podvrženo napaki ocenjevanja. Pri tem trdim, da je ta napaka ocenjevanja lahko zelo velika. Tako velika, da so možne ocene, ki krožijo v javnosti, da bo za dokapitalizacijo bank potrebnih več milijard in bo zaprosilo za pomoč neizogibno, do ocen, da je s strani vlade predvidenih 1,2 milijarde čisto dovolj, in nam za pomoč ne bo treba zaprositi. Seveda si nikakor ne želimo, da bi bila tako pomembna stvar, kot je prošnja za pomoč, odvisna od napake ocenjevanja. Zato bom danes navedel nekaj izračunov in številk, ki naj bodo v oporo pri presojanju zanesljivosti ocen velikosti črne luknje v bankah. Ocena črne luknje čez palec Potencialne velikosti črne luknje na prvo žogo ni težko oceniti. Vzemimo za kredibilen zadnji podatek o obsegu slabih posojil v našem bančnem sistemu v višini 7,5 milijarde evrov. Teh slabih posojil je nadproporcionalno več v bankah v večinski domači lasti. Denimo, da jih je 5 milijard. Teh 5 milijard moramo nekako sanirati. Ali je torej črna luknja 5 milijard? Ne. Po podatkih Banke Slovenije iz maja 2013 je dobrih 40 odstotkov slabih posojil že oslabljenih. To pomeni, da so bile zanje že narejene rezervacije. Posledično se lahko 2 milijardi odpišeta v celoti, ne da bi to imelo vpliv na poslovni rezultat bank. Ostanejo torej 3 milijarde. Je torej 3 milijarde črna luknja? Je, če predpostavimo, da so zavarovanja za 5 milijard slabih posojil v domačih bankah ničvredna in da hočemo po sanaciji imeti banke popolnoma brez slabih posojil. Ne ena ne druga predpostavka nista realistični. Če predpostavimo, da so zavarovanja vredna le četrtino nominalne vrednosti slabih posojil (kar je 1,25 milijarde od 5 milijard), potem postane hitro očitno, da je velikost črne luknje v domačih bankah največ 1,75 milijarde evrov. Če obenem upoštevamo, da iz bilanc ni treba izločiti vseh slabih posojil, potem je črna luknja še manjša. V bankah stabilnih zahodnih držav se ta delež giblje med 3 in 4 odstotki. Zakaj bi moralo biti pri nas 0 odstotkov?! To pa so že zneski črne luknje, zaradi katerih prošnja za mednarodno finančno pomoč ni potrebna. Umetnost in znanost obremenitvenih testov No, seveda, predstavniki Evropske centralne banke in Evropske komisije bi mi rekli, da moja osnovna predpostavka, da je v domačih bankah 5 milijard slabih posojil, ne drži. Da jih je mogoče bistveno več. In da je ugotoviti ravno to cilj pregleda aktive bank. Če jih je bistveno več, se moj izračun sesuje, in se spet odpre možnost potrebe po mednarodni finančni pomoči. Imam odgovor tudi na to. Obseg slabih posojil in s tem povezan primanjkljaj kapitala bank se ugotavlja s t. i. obremenitvenimi testi. Obremenitveni test ima naslednjo logiko. Predpostavimo, da gre v naslednjih nekaj letih vse k vragu, in poglejmo, ali imajo banke v teh razmerah še vedno dovolj kapitala za normalno poslovanje. Če ne, imajo preveč slabe aktive in jih je treba dokapitalizirati. "Ko gre vse k vragu" je t. i. stresni makroekonomski scenarij obremenitvenih testov. Z njim se predpostavijo ekstremna, vendar verjetna (!), gibanja ključnih makroekonomskih spremenljivk (BDP, potrošnja, brezposelnost, obrestne mere …) in nato oceni, kako se takšna ekstremna ekonomska situacija prenese v poslabšanje bančnih bilanc. Kaj je ekstremna, vendar verjetna, makroekonomska stresna situacija? Uzanca obremenitvenih testov je, da je to negativni makroekonomski scenarij, ki se zgodi s 5-odstotno verjetnostjo. Negativni, stresni scenarij, ki naj bi se zgodil z verjetnostjo 5 odstotkov, sta v trenutnih obremenitvenih testih določili Evropska centralna banka in Evropska komisija. Ti scenariji niso javni in jih na žalost ne moremo javno komentirati. Je pa res, da je mogoče slišati marsikatero govorico v zvezi s tem. Večina jih vsebuje dvoje. Prvič, da se za Slovenijo do leta 2015 predpostavljajo zelo ekstremni stresni scenariji in, drugič, da se mnenja domačih institucij pri tem ne upošteva prav veliko. Slednje me ne preseneča. Banka Slovenije je prvi obremenitveni test bančnega sistema pripravila šele v letu 2012. Štiri leta po začetku krize. Zlahka si predstavljam podcenjevanje, ki jim ga servirajo naduti uradniki ECB in EK. O prvem pa se da povedati nekaj tudi na bolj znanstveni osnovi. Makroekonomski stresni scenariji bi se morali načeloma narediti v okviru enovitega makroekonomskega modela slovenskega gospodarstva. Pri tem pa ne na Banki Slovenije, ne na ECB in ne na Evropski komisiji nimajo ustreznega modela, ki bi bil ocenjen na slovenskih podatkih. (Kar seveda ne pomeni, da takega modela v Sloveniji ni.) Ob odsotnosti ustreznega modela si na ECB in drugod pomagajo s parcialnimi modelčki posameznih makro spremenljivk in poskušajo oblikovati ustrezne stresne scenarije. Osnovni problem tega pristopa je ravno v njegovi parcialnosti, saj ne zajame soodvisnosti med spremenljivkami, za katere želimo oblikovati stresni scenarij. Iz klasične statistične teorije v tem primeru sledi, da lahko zelo hitro oblikujemo stresni scenarij, ki tveganja precenjuje. Je torej preveč ekstremen, da bi bil realističen. Povedano drugače, analitik si dela utvaro, da oblikuje scenarij z verjetnostjo 5 odstotkov, dejansko pa je scenarij manj verjeten. To za našo vajo ocenjevanja črne luknje v bankah pomeni, da se precenjuje obseg slabih posojil in s tem obseg črne luknje. Verjetnost ekonomske katastrofe Na srečo obstaja literatura, ki nam lahko nekaj pove o realističnosti ekstremnih makro scenarijev. Robert Barro in Tao Jin sta 2011 v Econometrici objavila članek o porazdelitvi ekonomskih katastrof. Za definicijo ekonomskih katastrof uporabita kumulativne padec bodisi BDP bodisi zasebne potrošnje za več kot 10 odstotkov v obdobju 5 let. Na voljo pa imata podatke za približno 30 razvitih držav v obdobju več kot 100 let, kar pomeni, da so vključene tudi obe svetovni vojni ter velika svetovna depresija. Zares ekstremni dogodki, torej. V njuni analizi je historična verjetnost kumulativnega padca BDP ali zasebne potrošnje za najmanj 10 odstotkov v obdobju 5 let reda velikosti 3,8 odstotka. Večji padci, ki bi se celo zgodili še v krajšem času, pa so še manj verjetni. Skratka, če se ta trenutek v Sloveniji delajo stresni testi bank, ki kot stresni scenarij uporabljajo možnost padca BDP ali zasebne potrošnje do leta 2015 za 10 odstotkov ali celo več, in se pri tem trdi, da gre za scenarij, ki se lahko zgodi z verjetnostjo 5 odstotkov, potem nam znanstvena literatura najvišje ravni pravi, da takšnim testom ne gre zaupati, saj so narejeni na šibkih strokovnih osnovah. Čisto možno namreč je, da se zaradi metodoloških pomanjkljivosti pri njihovi sestavi kot 5-odstotni predstavljajo scenariji, ki imajo dejansko bistveno nižjo verjetnost in s tem kršijo osnovno predpostavko, da gre za ekstremen, vendar verjeten scenarij. Recenzija scenarijev obremenitvenih testov Mediji so prejšnji teden objavili, da bomo za izvedbo pregleda aktive bank tujim svetovalnim družbam plačali 21 milijonov evrov. Četudi bodo velik del tega zneska plačale banke, se moramo zavedati, da te banke saniramo z davkoplačevalskim denarjem. Torej bomo teh 21 milijonov plačali sami. Ne trdim, da se, vendar če se pri tem za podlago uporabljajo stresni scenariji, kot sem jih opisal zgoraj, potem lahko sklenemo, da se bo obseg črne luknje v bankah precenil, s tem bo precenjena tudi potrebna dokapitalizacija naših bank in na trge poslan napačen signal finančnemu stanju države. Da nas bo to prisililo v prošnjo za finančno pomoč, je samoumevno. Odgovornost za to pa bo v ECB in Evropski komisiji in v bančni črni luknji. Zato je prav, da se takoj javno objavijo osnovni makroekonomski scenariji obremenitvenih testov in podvržejo recenziji mednarodne ekonomske stroke. Ko bodo enkrat objavljeni rezultati obremenitvenih testov, bo za nas lahko prepozno.