O ponovnem vračanju na začetek

Zanimivo, da je po objavi za kratek čas zavladal občutek olajšanja, nato pa sta hitro sledila ogorčenje in iskanje krivcev. Ogorčenje je seveda razumljiv in legitimen občutek pri večini državljanov, pri politikih pa … No, nekateri so po stari navadi spet zamudili priložnost, da bi bili tiho, se morda ob tej priložnosti malce zamislili in razmislili, kako naprej. Stvar je res skrajno neokusna, če se vaj v obtoževanju in pametovanju lotijo tisti, ki … No, če bo potrebno, se bo na Dobu tudi zanje brez dvoma našlo še kaj prostora. Kot rečeno, vse skupaj bo očitno treba spet začeti od začetka. Aktualni trenutek zato od vsakogar terja razmislek o tem, v kakšni državi si v prihodnje sploh želi živeti, kako vidi njeno vlogo in smisel in tako dalje. Prvi začetek Današnji trenutek v marsičem spominja na začetek devetdesetih, torej na prvo začenjanje. Tudi tedaj je bila Slovenija gospodarsko precej na psu, čeprav zaradi povsem drugačnih razlogov. A bila je ena bistvena razlika: takrat je imela država pred sabo precej jasen cilj, predvsem pa zaupanje vase. Danes nima ničesar od omenjenega. Obstaja pa še ena stvar, na katero se ob analizah rado pozablja: na začetku devetdesetih je bil v družbi še zelo živ občutek solidarnosti. Saj tudi zdaj ni povsem izginil, a tedaj je bila družba vendarle nekako bolj družbena. Če kdo hoče, lahko temu reče tudi žlahtna dediščina socializma, ki je danes zapravljena. Na kratko: gre za to, da takrat družba še ni bila tako razbita na atomizirane posameznike. Družbene vezi so bile na različnih ravneh zelo močne. Zato posamezniki, ki so se znašli v stiski, niso čutili takšne grozne nemoči. Prisoten je bil občutek, da vsakdo nečemu pripada, da je del nekega skupnega projekta. Najbolj jasno se je to videlo zunaj mest. V mestu je življenje že po naravi takšno, da se vsak, kot pravijo, briga zase. V tistih časih je bilo običajno, da je nekomu, ki je na primer prekrival streho, morda zidal ali dograjeval hišo, na pomoč hitro priskočila vsa bližnja okolica. Pa sploh ni bilo potrebe po kakšnih posebnih prošnjah, vse skupaj je bilo precej spontano. Danes je položaj seveda povsem drugačen, tudi na vasi je začel vsakdo skrbeti za svoj dobiček, s čimer ne bi bilo nič narobe, če ne bi prevladal občutek, da je dobiček enega nujno utemeljen z izgubo drugega. Glavna težava je torej v tem, da so se ekonomizirale tudi takšne stvari, ki jih ni mogoče ekonomizirati drugače, kot da jih uničiš. Največjo škodo so pri tem utrpeli mladi. V socializmu je bilo zanje razmeroma dobro poskrbljeno, obstajali so razni mladinski domovi, kjer so se družili in počeli vse tisto, kar mladi pač počnejo. Potem pa je prišla privatizacija in dogajati so se začele zanimive stvari. Nenadoma skupnih prostorov ni bilo več. Nenadoma se je moral vsak znajti, kakor je vedel in znal. S tem je seveda hitro izginil tudi tisti pristni občutek za skupno, zaradi česar je bilo družabno življenje nadvse osiromašeno. Nastal je družbeni vakuum. Čez čas so se potem marsikje pojavile težave z drogami –mislimo seveda na tiste prave droge! – kakršnih prej niso poznali, posledično je bilo vse več kriminala, vlomov v stanovanja, lokale, trgovine … O možnostih novega začetka Ko človek danes gleda nazaj, mora vsekakor priznati, da je socializem sicer imel nekaj slabih stvari, ki jih najbrž nihče ne objokuje, imel pa je tudi mnogo dobrih. Največja napaka devetdesetih, to je danes jasno vse večjemu številu mislečih posameznikov, je bila v tem, da ni bilo nobene pametne selekcije, da se je torej zgodila popolnoma nekritična destrukcija sistema, ne da bi razmislili, zakaj je nekatere stvari ali prakse sploh treba uničiti. Vrnitev nazaj seveda ni mogoča. Kdor misli drugače, živi v utvari. Tistega sveta ni več. Ali bi danes kdo še znal živeti brez mobitelov in interneta? Skratka, od socializma ni ostalo nič oprijemljivega, samo mavrica pojmov in simbolov. Vprašanje je tudi, ali je ta mavrica tako priljubljena zaradi same sebe ali pa gre samo za odziv na histerične izbruhe skrajnih desničarjev, ki bi radi izbrisali še zadnje sledi starega. V vsakem primeru se bo vsega skupaj že v temeljih treba lotiti drugače. Kot rečeno, razmisliti bo treba o novi vlogi in smislu države, o tem, kako na novo definirati posameznika in družbo, kako na novo razumeti njuno medsebojno razmerje in tako dalje. Pri tem je vsekakor treba zavreči vse teoretične blodnje o družbi, češ da ne obstaja oziroma obstaja le, kolikor jo v svoji milosti dopušča trg. Smiselno izhodišče je lahko le posameznik, ki se rodi v smiselno strukturiran svet, zato je njegova svoboda izbiranja že od začetka omejena. Nihče ne živi kot Robinzon na samotnem otoku, vsak je neločljivo prepleten z življenjem skupnosti, ki je seveda mnogo več kot vsota posameznikov. Pri tem je lahko zelo produktivna gestaltistična teorija: družba je kot ozadje, na katerem se pojavlja posameznik, kot kontekst, ki mu zagotavlja smisel. Zunaj družbe nima in ne more imeti nobenega smisla. Skratka, od vulgarnega utilitarizma se bo treba posloviti. Če je socializem povozil čas, le kaj neki se je potem zgodilo z ljubitelji svobodnih trgov in izbire? So ti sploh kdaj zares živeli v kakšnem času? No, ekonomiste, ki ne znajo ali ne morejo postaviti in upravičiti kakšnega bolj solidnega teoretskega izhodišča, bo treba vljudno naprositi, da odstopijo prostor tistim, ki znajo. Predvsem pa se je treba zavedati, da prihaja volilno leto, torej čas postavljanja zahtev.