O Mercatorjevih bilancah

Številke kažejo, da je med kupci recesija minila, trgovci pa v glavnem tudi beležijo dobičke – razen Mercatorja, ki je ostal (podobno kot že prejšnje leto) krepak, pravzaprav daleč največji hrvaški trgovski izgubaš. In da ne bo kdo pomislil, da se Hrvatje ob tem z Mercatorjem kaj posebej ukvarjajo – za razliko od nas jim je njegova bilanca samo dolgočasna številka brez čustvenega naboja in pomena. Tamkajšnjim analitikom pa se zdi veliko bolj pomenljivo, da trg prevzemajo trgovci z nizkimi stroški, maržami in cenami.

Prihodnost imajo tisti, ki na čelu z Lidlom razumejo, da je ljudi minil tranzicijski hohštapleraj in kupujejo le še pri trgovcih, ki spodobno kakovost prodajajo čim ceneje. Ko racionalen potrošnik stopi v trgovino, želi s tistih polic čim prej nabaviti svoje sadje in jogurte in zelenjavo in meso, vse skupaj pa čim manj plačati.

V porecesijskem času postane špecerija samo še špecerija, trgovina pa ne več katedrala, v kateri bi človek vohal kadilo, občudoval visoke strope in kupole nacionalnega ponosa ter zbiral nabožne podobice za odpuščanje grehov. Vsa ta religija naivnega potrošniškega idealizma je lahko celo v naših, k naivnosti nagnjenih krajih trajala le dobro desetletje. Morda bi še kakšno leto dalj, če ne bi prav svečeniki te religije zaradi svojih "lakočemo" kreditnih poslov požrli sami sebe s svojo religijo vred.

Namesto lokalnih, poceni špecerij so objestno postavljali katedrale. Tisto kratko desetletje smo zato Slovenci, zafiksani od kreditov, lahko vihali nosove nad francoskimi, nemškimi in angleškimi veleblagovnicami, celo Wall-Mart se nam je zdel le malo boljše skladišče. Mercator je bil očiten dokaz, da se lahko skregamo s pametjo vsega sveta – in bomo na koncu zmagali Slovenci.

Trgovec kot nacionalni mit Ampak ni težava to, da v neki deželi nastane trgovsko podjetje s preveč enostranskim konceptom, ki ne računa, da se svet lahko v prihodnosti temeljito spremeni. Podjetja pač zrastejo, izkoristijo svoj potencial in odmrejo, njihovi lastniki pa svojim odločitvam primerno na koncu obračunajo dobiček ali izgubo, to je normalno. Manj normalno je, da smo vsi državljani prisilno postali slamnati lastniki nekega trgovskega podjetja, ki so ga politiki rokohitrsko naredili za nacionalni mit.

A dejstvo je, da mit Mercatorja kot potrošniške katedrale v porecesijskem času ne deluje. Če bi bili šefi Mercatorja pametnejši, bi verjetno že vsaj pred petimi leti prepoznali spremenjeno realnost svojih kupcev in se prilagodili njim, živim ljudem, namesto da so še naprej skušali služiti neobstoječim nacionalnim vernikom po Zoranovem evangeliju. Danes je verjetno Janković še edini, ki kljub krutim dejstvom o prezadolženosti in izgubah verjame, da je Mercator dobro podjetje.

Državljani, ki plačujemo nacionalne gospodarske avanture, pa slutimo, da je bil Mercator napaka že od samega začetka, ko je nastal kot fantazma enega človeka, ki se je identificiral s fantazmo enega samega zgodovinskega trenutka, ki naj bi po prepričanju avtorja fantazme trajal večno. Ampak tista Mercatorjeva večnost je trajala komaj dobro desetletje, zapitki in stroški njegovih katedral bodo veliko trajnejši. Kako je torej lahko nekdo, pa čeprav v najboljši veri, megalomansko v imenu celotne države uveljavljal svojo fantazmo, tveganja v primeru neuspeha pa preložil na državo in državljane. Mercatorjeva zgodba je na koncu zgodba o pravni državi, demokraciji in (ne)odgovornosti.

Slovensko zdravstvo kot Mercator Slovensko zdravstvo je Mercator, ki temelji na fantazmi, da je dovolj (z)graditi državne katedrale in potem ljudje verjamejo, da imajo najboljše, kar obstaja na svetu. Težava te mitologije pa je, da današnji ljudje, podobno kot potrošniki v trgovinah, vedno bolj živijo lastno življenje zunaj katedral; in ko potrebujejo špecerijo ali zamenjavo kolka, se dobro opremijo z informacijami ter želijo svoje v določenem času in za določeno ceno, verske ceremonije in katedralska čustva pa jih ne zanimajo.

Zato je slovensko zdravstvo v svojem nejasnem razmerju do interesov zavarovanca vsaj tako za časom, kot je Mercator do svojih kupcev. Namesto da bi denar zavarovancev po vnaprej jasnih pravilih avtoritativno zbirala močna institucija, ki bi nadzorovala svoj proračun in se znala pogajati z zdravstvenimi izvajalci za čim bolj ugodne cene kakovostnih storitev, imamo v zdravstvenem sistemu nemočno ZZZS, ki je prava podoba zmedenega nacionalnega interesa.

Čeprav direktor ZZZS formalno drži v rokah milijarde, z vsem tem denarjem svojim zavarovancem ne more kupiti tistega, kar bi bilo za njih najugodneje, ampak se mora držati vsakoletne pogodbe z državnimi izvajalci, kjer se zadnji "ponudijo" ZZZS v slogu vzemi ali pusti. S pomočjo politike državne zdravstvene ustanove prisilijo ZZZS in s tem zavarovance v kupovanje točno tistih storitev po točno tistih cenah, kot je prav – državnim zdravstvenim ustanovam. Gre torej spet za katedrale in ne za ljudi.

Če vsak dan propadajo podjetja, zakaj ne državne ustanove? Čeprav torej zavarovanci za zdravstvo plačujejo s svojim denarjem, jim tisti, ki v njihovem imenu kupuje storitve, ne zmore in ne sme zagotoviti tistega, kar bi bilo zanje najbolj racionalno, ampak jim mora po političnem nalogu kupovati samo tisto, kar ponujajo v točno določenih državnih katedralah. In glavni motiv za to prisilno kupovanje je to, da si država ne zna predstavljati, da bi lahko državna ustanova, ki ji ne bi uspelo prodati svojih storitev, tudi propadla, kot pač vsak dan propade nešteto podjetij.

Kot da bi bile državne ustanove iz druge galaksije, kot so podjetja, čeprav v enih in drugih delajo podobni ljudje. Kako to, da potem vsak dan propadajo podjetja, ki jim ne uspe prodati dovolj storitev in proizvodov, medtem ko državne institucije, zavodi in agencije takoj ko nastanejo, postanejo neumrljivi.

Osnovni pogoj kakršnekoli reforme zdravstva je torej vzpostavitev kupca zdravstvenih storitev, ki bo za svoje zavarovance smel in zmogel brezobzirno kupovati le tisto, kar je v interesu zavarovancev, pa če dobi tisto v državni, zasebni ali tuji ustanovi, ni pomembno. Zavarovanci potrebujejo zastopnika, ki bo smel in upal za vsako storitev posebej narediti razpis in ga ne bo bolelo srce, če določen zdravstveni dom ali državna bolnišnica na njem ne bo dobila točno tistega posla, kot ga je imela preteklo leto in dvajset let pred tem.

Pa čeprav bo zaradi tega cenjeno državno uradništvo prisiljeno izdelati protokol, kako propade in umre nepotrebna državna institucija, zavod, agencija. Če je smrt podjetij najbolj normalen pojav na tem svetu, zakaj bi bile državne institucije izjeme? Zakaj bi zaposleni v njih mislili, da se jim ne glede na rezultate vse do upokojitve ne more nič zgoditi?

Dejstvo je, da so v porecesijskem času katedrale postale odveč. Za preživetje podjetja ali druge institucije, zasebne ali državne, pa je nujno, da proizvode, dobrine in storitve, ki jih tam delajo, ljudje na dovolj neposreden način potrebujejo. Sicer je osnovna demokratična pravica ljudi, da se primejo za denarnice in rečejo ne.