O bodoči stranki Mira Cerarja

O zdravstvenem sistemu sem že tolikokrat razpravljal in pisal, da mi en Cerar ne bi smel povzročati težav. Zdravstvo je zdravstvo in bolnika z grozečim infarktom je treba enako hitropotezno spraviti do urgence ne glede na stranko, ki trenutno upravlja državo. A to je bilo naivno. Stranka, ki potrebuje načrt za volitve, ni isto kot vlada, ki mora načrt izvajati. Vse stranke so si podobne v tem, kar delajo, ko so v vladi, vsaka stranka pa pred volitvami o sebi govori povsem različno, bi se glasila parafraza Tolstojeve misli o srečnih družinah, ki so si vse podobne, medtem ko je vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje. Predvolilne sanjarije so za volivca pomembnejše od izračunov Ampak s tem ne napeljujem na misel, da so stranke pred volitvami lažnive, sploh ne, tako v demokraciji preprosto mora biti. Vse tisto, kar v predvolilnem sejanju rožic stranka izreče, ni izvršno navodilo za njene bodoče ministre, kajti do njih je še zelo daleč. Strankine predvolilne sanjarije so in morajo biti namenjene potencialnemu volivcu, ki hoče ob poslušanju zanosnih in zato slabo kontroliranih stavkov ujeti resnično barvo in okus, harmonije, podzavest, ideologijo in osebnost stranke, da se bo znal odločiti, komu zaupati in komu ne. Kar je na las podobno tudi drugim najpomembnejšim življenjskim odločitvam, na primer o življenjskem partnerju, ko se tudi odločamo na podlagi zaljubljenih sanjarij, in ne hladnih izračunov. Verjemite, da bi narava uredila drugače, če bi bilo za najpomembnejše odločitve bolj optimalno zganjati matematiko in kljukati sezname. Pa očitno ni. Zdravstvo za bolnika ni isto kot za politika In tu sem pri bistvu. Ko govorim o zdravstvu z vidika volivca, je stvar jasna – čim ceneje, čim bolje, čim bolj transparentno in s čistimi računi. Ampak ko govorim o načrtih za zdravstvo za potrebe neke (bodoče) stranke, ki bi na volitvah rada tudi skozi govorico o zdravstvu sporočala neko konsistentno zgodbo o sebi, pa ostane pomembna informacija o strankinem ideološkem konceptu in idejah v ozadju. Zdravstvo je namreč zadovoljivo in racionalno mogoče urediti na številne načine, da so le konsistentni. Voditelj in njegova stranka pa morata vedeti, kaj povedati o ureditvi zdravstva, da bodo volivci dojeli, kaj kandidati pravzaprav želijo sporočiti o sebi. Če si priznajo svojo lastno ideologijo. Težava je namreč, da pri nas stranke nenehno trdijo, da niso ideološke. In če se postaviš na glavo, ne boš izvlekel iz njih, da imajo karkoli z ideologijo, tudi Cerarjeva (bodoča) ne. Brez ideologije ni karizme Ampak brez trdnosti in konsistence idej ni karizme. Že na osebni ravni gre pri karizmatičnosti za prepoznavanje človekove moči in energičnosti, a hkrati tudi za skladnost na vseh ravneh izražanja. Tisto, kar govorijo besede, se mora ujemati s tistim, kar govorijo obraz, glas, roke, noge, zavedno in nezavedno, hoteno in nehoteno. To opazovalcu daje občutek, da lahko zaupa, in na zaupanju temelji vse človeško. Zaupanje do skupinskih sporočil, na primer verskih, gospodarskih ali političnih, temelji na podobnih senzorjih za skladnost. Po eni strani karizma voditelja, po drugi strani usklajenost sporočil celotne strankarske ekipe. Strankarski človek mora biti pripravljen ponuditi sebe za strankarski kemijski proces, ki bo na volitvah volivce prepričal o skladnosti in skupinski učinkovitosti strankine ideologije in idej. Stranka je predvolilni socialni poskus, na katerem volivci ocenimo, ali bi določen skupinsko-ideološki sistem deloval na celotni državi ali ne. Zato vsaka stranka v ozadju nujno potrebuje jasno ideologijo, jasne predstave o človeških in družbenih prioritetah, na podlagi katerih se oblikujejo ideje v nenehnih pogovorih med člani stranke. Brez tovrstnih naporov za ideološko in idejno poenotenje stranke ta ne more biti notranje skladna in na zunaj ni manj prepričljiva. Cerar je "desnosredinec", pa če mu je to všeč ali ne Ker Cerar še nima narejene stranke, je moj premislek o zdravstvu temeljil na razmisleku o Cerarjevi osebni ideologiji, kot izhaja iz njegovih esejev in kolumn, ki jih seveda dobro poznam. Pri tem iz analize Cerarjevega pisanja ne morem soglašati z njegovo (samo)umestitvijo v "rahlolevosredino", pa čeprav je ta segment v trenutni politični razpuščenosti levice morda tržno najbolj zanimiv. Ampak v esejih se Cerar nenehno ukvarja predvsem z vzajemno soodgovornostjo med državno avtoriteto in posameznikom. Avtoriteta oblasti, ki od državljana zahteva odgovornost pred liberalističnim izgovorom, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano, pa je tipična pozicija ljudi, ki so "desnoodsredine". Če pa se toliko ukvarjaš z vprašanjem avtoritete in odgovornosti, si pač bolj v desno! Slovenski levičarji se namreč bolj ukvarjajo z vprašanji svobode (proti avtoriteti) in individualnih pravic. Ne pozabimo namreč, da se je slovenska mlajša levica (zdaj že priletnih gospodov) svojih nasilnih, komunističnih očetov lahko za silo (in ne na silo) rešila le s subverzivnim legalizmom Matevža Krivica, ki je v devetdesetih našel formulo, kako se upirati razpadajočemu komunizmu in ostati živ. Na levico je naredilo velik vtis to, kako se je Krivic s sklicevanjem na zakonske stavke, ki jih je totalitarni režim napisal bolj za to, da nekaj je (in manj zato, da bi se tega držali), začel legalistično minirati avtoriteto oblasti. Ob zaplembi Mladine (1987) je na primer dokazoval, da Mladina brez naslovnice sploh še ni obstajala in je tožilec zato ne bi smel zapleniti (saj revije vendar še sploh ni bilo). Podobno je v procesu proti JBTZ dokazoval nezakonitost obstoja tajnega vojaškega dokumenta in nevzdržnost sodbe zaradi odtujitve dokumenta, ki tako in tako ni bil zakonit in ga torej pravno ni bilo. Zakaj se slovenske stranke delajo tako prekleto neideološke Pod vtisom Krivičevega načina upiranja avtoriteti je legalistično subverzivno tehnologijo prevzel tedanji ZSMS (in pozneje LDS), pri čemer njihovi člani v nasprotju s Krivicem niso bili zmožni ugotoviti, da se mora subverzija do oblastne avtoritete končati najmanj takrat, ko sam postaneš oblast. A na žalost se je še celotno obdobje mlade slovenske države groteskno nadaljevala ista, s pravom podprta subverzivnost do (lastne) oblasti, po kateri je bilo posamezniku in skupinam dovoljeno vse, kar ni bilo izrecno prepovedano. Posledica je katastrofalna rušitev samostojne slovenske države do stopnje, v kateri se nahaja danes. Pa ne po krivdi Matevža Krivica, ampak tistih, ki so politično tehnologijo, ki je dobro služila za rahljanje Jugoslavije, mirno nadaljevali tudi za spodnašanje nove slovenske države. Najvišji državni funkcionarji so z dogovornimi privatizacijami in verižnimi podjetji v davčnih oazah postali simbol tega obdobja subverzivno-legalističnega rušenja lastne države – za osebno okoriščanje, seveda. Zato ima Slovenija kompleks z ideologijami. Zaradi upiranja nekoč edini ideologiji – komunizmu – je postala splošna politična retorika – neideološkost. To, da hočejo biti pri nas politiki neideološki ali celo strokovni, je samo simptom, da še vedno živijo pod vtisom časov, ko se je bilo mogoče samo s subverzivnim legalizmom na videz nevtralno (neideološko, strokovno) upirati komunizmu. Ampak komunizma ni več, če še niste opazili, in danes politik, ki trdi, da ni ideološki, pravzaprav pove, da nima konsistentnih političnih temeljev in vizije, ampak svoje politične izjave in cilje oblikuje po rezultatih trenutnih PR-anket. Skupinske ideje v stranki torej pridejo samo iz trdne skupne ideologije. Celo idejna svoboda za nove projekte ne pride iz anarhične poljubnosti, ampak iz trdno dogovorjenih ideoloških temeljev, na primer o tem, kaj je vloga države, da opravi za državljana, in kaj mora opraviti zase državljan ter kaj je državljan dolžan državi brez izgovorov na vejice in podpičja v zakonih. Sledenje temu, kar je ljudem všeč v površnih anketah, pa ne vodi v prepričljiv politični program, ampak samopostrežni kaos. Taki programi na zunaj sicer nikogar ne motijo, ampak ko pridejo volitve, ljudje natančno čutijo njihovo razglašenost kot v osnovnošolskem pihalnem orkestru. Ideološka podstat je nujna za vsako resno politično stranko, sploh novo Če politik toliko kot Cerar poudarja odgovornost posameznika do državne avtoritete, znotraj katere nikakor ni dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, je take vrednote (čeprav so mi osebno silno simpatične) težko uskladiti z idejnimi temelji slovenskega političnega levičarstva, ki se je v zadnjih desetletjih ukvarjalo z neprikrito legalistično subverzijo institucij, tudi lastnih. Seveda, če Cerarju uspe blagolevičarske volivce prepričati o bolj odgovorni republikanski prihodnosti, ki posameznika najprej obvezuje in ga šele nato podpira, bi to pomenilo Cerarjev veliki uspeh. Ampak pred tem mora ekspresno oblikovati tako jasna in prepoznavna ideološka sporočila, da jih bo začutil vsak volivec. Morda ne ravno novih deset zapovedi, kakih pet jih pa ne bi bilo odveč. Močna, eksplicitna in jasna ideološka sporočila so v tem trenutku zlasti nujna za nove stranke, ki imajo razmeroma malo možnosti, da jim uspe. Volivci pač postajamo zrelejši in v prihodnosti verjetno ne bomo več nasedali rokohitrskim posameznikom zgolj na podlagi njihove osebne karizme, ampak bomo zahtevali homogene in idejno skladne stranke s kilometrino in skladno ekipo. Nekih bizarnih kombinacij, kot so bili Zoran in njegovi z vseh vetrov zvlečeni kandidati, pa zanesljivo ne bomo več kupili. In to je težava za mlade stranke, ki se na hitro, brez kilometrine strankarskih dogodkov, težko na hitro notranje homogenizirajo, da bi delovale skladno. Vsekakor pa je to nemogoče brez trdne ideologije. Samo tiste nove stranke, ki bodo premagale slovensko zaplankan protiideološki strah in si znale ideološko trdno definirati, kaj pravzaprav hočejo, imajo neko upanje na uspeh. P. S. In če se po vsem tem še sprašujete, ali bo vaš kolumnist zavil v politiko, ste slabo prebrali kolumno. Seveda to ni mogoče, kolumnist, ki bi iskreno šel v politično stranko in politiko, bi moral skupaj s stranko pristati na proces poenotenja s kolektivnimi stališči in vrednotami. To je povsem nasproten proces kot proces avtorskega pisanja in komentiranja. Sicer so v Sloveniji ljudje, ki poskušajo delati oboje, ampak jim tega ne štejem v čast. Edina politična stranka kolumnista so njegove kolumne. Zato bom, kljub prijateljskim simpatijam do Mira Cerarja, ostal zgolj zunanji opazovalec in volivec, ki bo njegovo stranko volil izključno v primeru, če me bo s svojim kolektivnim nastopom najbolj prepričala.