Samo Rugelj

Petek,
8. 12. 2017,
0.01

Osveženo pred

6 let, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,90

Natisni članek

Natisni članek

Samo Rugelj kolumna Dan Brown

Petek, 8. 12. 2017, 0.01

6 let, 11 mesecev

Novi roman Dana Browna ali kako je nastalo življenje na Zemlji

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,90
Dan Brown | Foto Reuters

Foto: Reuters

V zadnjih 15 letih obstaja samo en žanrski pisatelj za odrasle, ki s svojimi romani vedno znova ogreje globalno bralno publiko. Seveda ne govorimo o literarnih kritikih, temveč predvsem o tistih, ki berejo knjige za zabavo in sprostitev. 

Svojčas je bil to Michael Crichton, ki je zažigal s svojimi knjižni dinozavri v Jurskem parku in razkrivanjem umora na Japonskem v Vzhajajočem soncu (zdaj je žal že nekaj časa pokojen). V istem obdobju je navduševal tudi John Grisham s svojimi odvetniškimi srhljivkami, kot sta bili Firma in Pelikanovo poročilo (zdaj je Grisham "vroč" predvsem še v Ameriki).

Zadnje desetletje in pol je pripadlo Danu Brownu

Že več kot 40 let je konstanta Stephen King. Nekaj časa je bil v prvi ligi tudi Thomas Harris, stvaritelj Hannibala "Kanibala" Lecterja, zadnja leta pa je nenehno prisoten s kar nekaj romani na leto James Patterson. Vmes so se zgodili tudi Stephenie Mayer z vampirsko sago Somrak, E. L. James s Petdesetimi odtenki in še kdo.

Zadnje desetletje in pol pa je pripadlo Danu Brownu, leta 2003 je izšla Da Vincijeva šifra in kmalu postala knjižni fenomen, ki je pljusknil prek žanrskih meja, spodbudil pa je tudi vsakovrstne druge debate in prisilil tudi resne recenzente, bralce in celo pisatelje (pri nas se na primer spomnim Draga Jančarja), da so pisali o njem. Marcel Štefančič jr. je o knjigah Dan Browna pred nekaj leti napisal tudi knjigo Langdonov pasijon.

Na začetku tega tedna je pri Mladinski knjigi v prevodu Tine Stanek izšel njegov najnovejši roman Izvor (v slovenščino imamo prevedene vse njegove romane), v katerem je Dan Brown dregnil v še eno večno temo: v razmerje med znanostjo in religijo in izvor življenja na Zemlji. Kriminalka epohalnih vsebinskih razsežnosti bo gotovo postala ena od bolj prodajanih in branih knjig ob koncu tega leta.

Začetki Dana Browna so bili precej bolj skromni.

V najnovejšem Izvoru je bil Dan Brown spet kreativen tako prostorsko kot vsebinsko.  | Foto: V najnovejšem Izvoru je bil Dan Brown spet kreativen tako prostorsko kot vsebinsko. Od učitelja do prvih romanov

Dan Brown (1964) je pred četrt stoletja na počitnicah bral novi roman Sidneyja Sheldona (1917–2007), znanega po svojih napetih, tudi pri nas prevedenih, a sedaj že skoraj pozabljenih romantičnih romanih, in ugotovil, da bi kaj takega znal napisati tudi sam – morda celo še bolje. Začel se je ukvarjati s svojim romanom (pred tem je sicer skupaj z ženo že napisal eno knjigo), tri leta pozneje opustil poklic učitelja angleščine ter v svoj žanrski prvenec Digitalna trdnjava (1998) vključil svoje zanimanje za razbijanje šifer, delovanje tajnih vladnih organizacij in že takrat aktualna vprašanja zasebnosti elektronske pošte.

Zasnoval je svojo strukturo romana, ki jo je od takrat zvesto ponavljal, saj je vedno znova delovala, torej kriminalno srhljivko, v kateri je povezal visokotehnološke teme in pomembna vprašanja človeštva, vse to pa kombiniral z bliskovitimi menjavami krajev v kratkih poglavjih ter raznimi preobrati, kar je bil recept, ki ga je "podedoval" po Michaelu Crichtonu, prvaku tega žanra.

Digitalna trdnjava je bila zmerno uspešna pri prodaji, Brown pa ni odlašal in je pisal dalje, tako da sta v naslednjih zaporednih letih izšla dva romana.

Ženski lik, ki pomaga reševati vprašanje, je stalnica Langdonovih prigod

Prvi je bil Angeli in demoni (2000), v katerem je uvedel profesorja simbologije Roberta Langdona (filmsko ga je potem trikrat upodobil Tom Hanks) in ga v njegovi prvi dogodivščini postavil v Rim, kjer je pravkar umrl papež, kardinali pa so se zaprli v konklave, da izvolijo novega poglavarja Cerkve. Pri tem so štirje kardinali izginili.

So jih ugrabili, se je glasilo ključno vprašanje, od katerega se je začela odvijati osnovna pripovedna nit, v zgodbi pa je Brown združil fizikalno teorijo osnovnih delcev in antimaterijo iz švicarskega Cerna ter dogmatično središče rimskokatoliške cerkve v Vatikanu, vse to pa je povezal v napeto zgodbo, ki se zgodi v enem dnevu, v katerem mora Langdon s simpatično italijansko fizičarko (tudi ženski lik, ki mu pomaga reševati vprašanje, je stalnica Langdonovih prigod) rešiti številne uganke o starodavnem združenju Iluminati in s tem tudi obstoj Vatikana.

Drugi je bil Ledena prevara (2001), s katerim se je Brown vrnil k tehnosrhljivki, kjer v arktičnem ledu odkrijejo nekaj stoletij star meteorit, v katerem so fosili velikih insektov, ki naj bi dokazovali zunajzemeljsko življenje. Postavi se vprašanje, ali je meteorit pravi ali ne, iskanje odgovor nanj pa poveže oceanografa in agentko Nacionalnega urada za izvidovanje ter hčerko morebitnega prihodnjega predsedniškega kandidata.

Ne glede na žanrsko solidnost Brownovih prvih treh romanov nobeden od njih ni dosegel nadpovprečnega odziva, saj je bila začetna naklada vsakega od njih manj kot deset tisoč izvodov, kar je za anglosaške razmere precej skromna naklada.

Vse pa se je spremenilo dve leti pozneje.

Da Vincijeva šifra

Brownov četrti roman Da Vincijeva šifra in druga pustolovščina Roberta Langdona, ki je izvirno izšel aprila 2003, je že v prvem tednu po izidu poletel na prvo mesto najbolj prodajanih knjig. Roman se je tokrat odvijal v Parizu, kamor je Langdona poklical prijatelj Jacques Sauniere, ugledni kustos v Louvru. Ko pa Langdon pride tja, je Sauniere že umorjen, tik pred smrtjo je na kraju zločina pustil lepo število šifriranih sledi.

Tako Langdon s Saunierejevo vnukinjo, policijsko kriptologinjo, začne raziskovati, bolj ko se s svojimi ugotovitvami bližata razkritju, ki prek Leonarda da Vincija sega do pikantne in eksplozivne skrivnosti zahodne civilizacije in ključa do prave zgodovine krščanstva, torej Svetega grala, bolj agresivno ju preganjajo ljudje dveh skrivnostnih kabal, najprej Sionskega priorstva, katerega član je bil tudi Sauniere, potem pa še vatikanske prelature, znane pod imenom Opus Dei.

Dogajanje v romanu Angeli in demoni se odvija v Rimu. Zaradi papeževe smrti so se kardinali zaprli v konklave, da izvolijo novega poglavarja Cerkve. Pri tem so štirje kardinali izginili. | Foto: Reuters Dogajanje v romanu Angeli in demoni se odvija v Rimu. Zaradi papeževe smrti so se kardinali zaprli v konklave, da izvolijo novega poglavarja Cerkve. Pri tem so štirje kardinali izginili. Foto: Reuters

Val ni zaobšel niti Slovenije

Leto pozneje, ko je bila prevedena tudi v slovenščino, je Da Vincijeva šifra že postala pop fenomen (po prodaji jo je leta takrat presegel zgolj Harry Potter, Feniksov red) saj je sprožala neštete razprave o svoji vsebini, povzročila poplavo knjig, ki dokazujejo nepravilnost dejstev iz Brownovega romana, ter pripeljala tudi do kar nekaj filmskih dokumentarcev na to temo, tudi do filmske uprizoritve.

Ta val ni zaobšel niti Slovenije, saj se je romana pri nas prodalo blizu 70 tisoč izvodov (po vsem svetu menda že več kot 80 milijonov), film pa si je leta 2006 v kinu ogledalo več kot 130 tisoč gledalcev. Uspeh Da Vincijeve šifre je založnike po vsem svetu, tudi pri nas, spodbudil, da so na hitro prevedli tudi prejšnje tri Brownove romane.

Da Vincijeva šifra je pri nas sprožila tudi številne strokovne knjižne polemike. Šlo je namreč za knjigo, ki je bila zaradi navala bralcev v slovenskih knjižnicah odkupljena v več kot tisoč izvodih, s čimer se je postavila pod vprašaj smiselnost porabe javnega denarja za odkup takega števila žanrskih knjig, saj zanimanje zanje usahne že nekaj let po izidu.       

Izgubljeni simbol in Inferno

Teža uspeha Da Vincijeve šifre je Dana Browna pritiskala k tlom, tako da je šele šest let po njej, leta 2009 izšla tretja Langdonova pustolovščina z naslovom Izgubljeni simbol, ki jo je avtor postavil v Washington in v kateri se Langdon odzove vabilu prijatelja Petra Salomona, filantropa in uglednega prostozidarja, da bi predaval v washingtonskem Kapitolu. Langdonov prihod v Kapitol se konča precej drugače od pričakovanega, saj v sredini Kapitolove rotunde najdejo nabodeno roko, na kateri Langdon na tetoviranih prstih odkrije simbole starodavnega povabila k razkritju zamolčane skrivnosti.

Ko se izkaže, da gre v resnici za roko Petra Salomona, ki je bil brutalno ugrabljen, in da Langdona v Washington, najbolj skrivnostno in simbolov polno ameriško mesto sploh ni povabil Salomonov pomočnik, temveč nekdo, ki se je zgolj izdajal zanj, se začne vrteti zgodba, ki se z enim krakom naslanja na prostozidarsko dediščino, ki ima v Washingtonu arhitekturne in druge sledi na vseh ključnih krajih in zgradbah, z drugim pa beza v večno aktualno področje paranormalne znanosti, po kateri naj bi imele človeške misli možnost vplivanja na fizične objekte.

Profesorja simbologije Roberta Langdona je filmsko trikrat upodobil igralec Tom Hanks. | Foto: Reuters Profesorja simbologije Roberta Langdona je filmsko trikrat upodobil igralec Tom Hanks. Foto: Reuters

Pisanju knjig z drugimi junaki se je odpovedal za nedoločen čas

Brown je v tem romanu spet mešal fikcijo in znanost, vzbujal debate, obenem pa razkril, da ima idej za približno 12 knjig z Robertom Langdonom kot glavnim junakom. Povsem jasno je bilo, da se je pisanju knjig z drugimi junaki odpovedal za nedoločen čas, morda celo za zmeraj.

Štiri leta kasneje, spomladi 2013, je tako izšel Inferno, postavljen v Firence, v katerem je Brown spet prepletel zgodovino, še posebej Dantejev Pekel, in aktualno sedanjost, v kateri prenaseljenost postaja ključna težava prihodnjega življenja na Zemlji, zato se ga skrivnostne sile odločijo omejiti na svojevrsten način, v okviru katerega naj bi precejšnji del svetovnega prebivalstva izgubil plodnost. Langdon je bil seveda tisti, ki je to seveda lahko preprečil, roman pa je bil, ob precej medlih odzivih, lani tudi filmsko prilagojen.

Izvor

V najnovejšem Izvoru je bil Dan Brown spet kreativen tako prostorsko kot vsebinsko. Tokrat je za osrednjo lokacijo dogajanja svojega romana izbral Španijo, od Guggenheimovega muzeja v Bilbau do Barcelone z Gaudijevemi umetninami, na čelu s Sagrado Familio, torej baziliko Svete družine, s čimer bralcu naslika še eno evropsko kulturnozgodovinsko razglednico, v katero položi svojo zgodbo. Ta je tudi tokrat obdana z eno od ključnih dilem človeštva, pri kateri se cepita dva osnovna življenjska nazora, znanstveno-evolucijski na eni strani in kreacionistično-religiozni na drugi: kako je na Zemlji nastalo življenje.

Langdon je na začetku Izvora namreč povabljen na prireditev, v okviru katere naj bi razvpiti znanstvenik in futurist Edmond Kirsch predstavil odkritje, ki naj bi v temelju zamajalo dojemanje sveta predvsem vernikom. Prireditev je skrbno pripravljena, sprevrže pa se v tragedijo, saj Kirscha ustrelijo, tako da Langdon in njegova tokratna sodelavka, direktorica muzeja, dobita nalogo, da razvozlata, kaj je s svojimi raziskavami v resnici ugotovil umorjeni Kirsch.

Dirka z nasprotniki in časom se lahko začne.

Do česa se je Robert Langdon dokopal tokrat

Nekateri Dana Browna niso nikoli marali že zaradi tega, ker je (bil) tako uspešen. Drugi ga niso nikoli brali. Tretji so prebrali samo kakšen njegov roman, potem pa se obrnili drugam. Četrte je spodbudil, da so začeli razmišljati o temah, ki jih je obdeloval. Peti o Danu Brownu niti nimajo izdelanega mnenja.

Za tiste, ki imajo romane Dana Browna radi, pa je zdaj čas, da ugotovijo, do česa se je Robert Langdon dokopal tokrat.