Novi obrazi novega razreda

Vljudni intelektualci jim pravijo tranzicijska elita. Daron Acemoglu in James Robinson jim pravita zajedalske elite.

Pred pol stoletja jim je Milovan Đilas rekel novi razred. Kako malo se je spremenilo, odkar je sredi 1950 ta zagrenjeni odpadnik jugoslovanske socialistične revolucije postavil diagnozo, ki pojasnjuje, zakaj narodom spodleti, Why Nation Fail, kot je naslov uspešnice Acemogluja in Robinsona. Đilas je leta 1953 vedel, zakaj Sloveniji leta 2016 ne bo uspelo. Đilas je vedel, zakaj ne Združena levica ne Janez Janša ne bo vladal Sloveniji. Zakaj ne bo privatizacije. Zakaj bo afera z dodatki na pripravljenost. Đilas je prej kot Bill Clinton vedel, da "gre za ekonomijo, tepec" in prej kot Ivan Oman, da gre za oblast.

Prva faza Po Đilasu gre revolucija skozi tri faze. Najprej je seveda prevrat. Revoluciji se pridružijo tudi iskreni ljudje s ciljem, da se popravijo krivice v družbi. Sledi nasilni prevzem oblasti. Razlastitev tistih, ki imajo kaj pod palcem, in utišanje tistih, ki imajo kaj v glavi. V Jugoslaviji se je ta faza odvijala tam nekje do konca leta 1945.

Đilas piše, da je "pred revolucijo je članstvo v partiji pomenilo žrtvovanje". Po njej politika kot poklic "postane ideal za vse, ki se ne morejo upreti želji, ali možnost, da bi živeli kot paraziti na račun drugih". Se je v petdesetih letih kaj spremenilo?

V drugi fazi delo dobi čast, revolucionarji pa oblast. Z oblastjo pridejo privilegiji. Tovariši se vselijo v nacionalizirane vile, opremijo jih z umetninami in pohištvom razrednih sovražnikov. Tovariši imajo posebne trgovine, avtomobile in šoferje. Njihov krog je rezerviran za naše, ki so se bojevali v revoluciji. V Anatomiji neke morale Đilas razgali dvoličnost nove elite, ki medse ne sprejme mlade ženske z natanko istimi izgovori kot druščina konservativnih matron.

Ampak zaplenjenega premoženja in arhivskega vina iz kleti nekdanje buržuazije prej ali slej zmanjka. Novi razred za to, da lahko udobno živi, potrebuje denar, da ohranja oblast, pa legitimnost. Zato se morajo revolucionarjem umakniti taki, ki znajo gospodariti. Za prvo čistko tistih, ki so revolucijo vzeli preveč zares, je bila izgovor resolucija informbiroja. Pospravili so jih na Goli otok. Tam so jih naučili predvsem to, koga se v državi uboga. Komu privilegiji pripadajo.

Druga faza Novi razred potrebuje industrializacijo, ker mu samo industrija nudi zadostno materialno osnovo za življenje. To je tista industrija, ki je še danes menda nacionalni interes.

Đilas ni pisal o lesnem kolhozu, NLB-ju, SDH-ju in DUTB-ju, ko je napisal, da "komunistični voditelji ravnajo z nacionalno lastnino kot s svojo, toda obenem jo zapravljajo, kot bi bila od nekoga drugega". Lahko pa bi.

Ni mislil na slovenske tranzicijske tajkune z besedami, "Novi razred je požrešen in nenasiten, kot je bila prvobitna buržuazija. Vendar nima vrlin zmernosti in varčnosti, ki ju je imela buržuazija". Lahko pa bi.

Ni mislil na novodobno slovensko elito, kot je napisal, da je "Novi razred je enako izključujoč kot aristokracija, vendar nima njene prefinjenosti in viteštva". Lahko pa bi.

In potem je sistem nihal med liberalizacijami tistih, ki so novemu razredu privilegiranih znali prigospodariti nekaj več belega kruha, in tistimi, ki so razumeli, da če bi šla liberalizacija predaleč, bi to ogrozilo monopol novega razreda, da odloča o svojih privilegijih.

"Če bi komunistom odvzeli njihove lastninske pravice, bi to pomenilo, da bi jih ukinili kot razred". Ja, Đilas je vedel, zakaj se bodo privatizaciji upirali z vsemi štirimi.

Novi razred ni hermetično zaprt, ampak kooptira vse, ki so mu koristni. "Nikjer in v nobenem času ni bila pot vdanim in zvestim tako odprta kot v komunizmu", piše Đilas. Vdan in zvest se splača biti še danes. Sistem je izkoriščal idealiste, ki jim je za stvar šlo bolj kot za privilegije. Đilas je bil eden od teh. Ti zanesenjaki so bili "useful idiots" novega razreda.

Kdor je znal voditi posle, je bil tudi uporaben, ne le idiot. "Ker so komunistični voditelji praktični ljudje, hitro sklenejo sodelovanje s tehniki in znanstveniki. (…) Voditeljem je jasno, da industrializacije ni mogoče izvesti brez tehnične inteligence". Jugoslovanska zgodovina je zgodovina političnih ohladitev in otoplitev, pri čemer pa položaj novega razreda nikoli ni bil ogrožen.

Novi časi Osamosvojitev in spremembo režima je novi razred sprejel tisti trenutek, ko je ocenil, da nov sistem in nova država za njegovo preživetje predstavljata manjše tveganje kot togo vztrajanje pri starem. Ocena je bila pravilna. Novega razreda sprememba režima ni bistveno oslabila, nasprotno, napol kapitalistični sistem mu je omogočil še boljše pogoje za razvoj.

V starem socialističnem sistemu se je Đilasu zdelo, da "novi razred nujno pada v čedalje večje notranje protislovje, ker (…) ne more uzakoniti svoje lastnine, obenem pa se ji ne more odreči, ne da bi s tem spodkopal samega sebe". Je mogoča boljša razlaga sodobne telovadbe s SDH-ji in DUTB-ji?

Žal velik del zgodovine samostojne Slovenije ni bil boj za demontažo novega razreda, ampak boj za vstop v novi razred. Načini razmišljanja so se usedli v ljudi za dolgo. Nagnjenje k enotnosti, npr. je v meščanskih strankah "samo nagnjenje, v komunistični partiji pa je obvezno". Kot bi poslušali zatrjevanje voditeljev sodobnih strank.

Novi razred potrebuje sposobnega predsednika vlade, ki bo ustvaril spodobne razmere za tisti del gospodarstva, iz katerega se napaja.

Novi razred bo zrušil predsednika vlade, ki je za kaj takega premalo sposoben, in ga zamenjal z drugim. Novi razred ne bo dopustil, da kdo ogrozi njegov vodilni položaj, zato bo naredil vse, da na oblast ne pridejo napačni.

Sovražniki na levi in desni Napačni za novi razred so tako tisti, ki bi hoteli vzpostaviti prosto tekmovalen kapitalistični sistem, ker v poštenem kapitalizmu novi razred ne bi imel nepoštene prednosti pred drugimi. In napačni so združeni levičarji, ki so parole, s katerimi novi razred slepi ljudi, vzeli resno in bi znali s socialističnimi neumnostmi demontirati gospodarski pogon, iz katerega se novi razred napaja. Pametne med temi bodo kooptirali, trmaste onemogočili. Novi razred je v središču političnega prostora.

Novi razred mora "nenehno dokazovati, kako uspešno ustvarja družbo srečnih ljudi, ki vsi uživajo enake pravice in so osvobojeni vseh oblik izkoriščanja". Zato toliko govora o pravicah teh in onih še danes.

Novi razred je tisti, zaradi katerega Slovenija ni odprta družba, zaradi katere sem rekel, da je bila tranzicija razmeroma uspešna obramba starih monopolov. Đilas piše, da se v novem razredu "prepletajo zajedalske in upravljavske funkcije". To prepletanje je v jedru vseh afer v javnem sektorju.

Nekateri temu rečejo ugrabljena država. Drugi sistemu pravijo tovarišijski kapitalizem. Tretji smo vljudni in pravimo, da nismo odprta družba. Ker pri frazi "odprta družba" angelski zvončki zazvonijo tudi pri levičarjih. Mecen svetovne levice George Soros ima namreč inštitut za odprto družbo. Ki ima morda tam na Zahodu, kjer so državo menda ugrabili lobisti velikega kapitala, še nekaj smisla. Na nekdanjem Vzhodu pa odprta družba pomeni demontažo novega razreda.

Propad novega razreda? Dogodki vsaj od leta 2010 dalje kažejo, da je novi razred sam sebi največji sovražnik. "Ker je zaprt vase, ima popolno oblast v družbi in nerealno ocenjuje svojo vlogo in svet okrog sebe". Kako se je že vlada v ponedeljek samoocenila?

Đilas sklene, da bo "novi razred zapustil prizorišče zgodovine" in da "se to mora zgoditi". Zakaj natanko, razen iz neke zgodovinske pravičnosti, ne pove. Acemoglu in Robinson, nasprotno, dokazujeta, da so zajedalske elite razmeroma trdožive, ker se zavedajo, da za svoj obstoj potrebujejo gospodarstvo, sicer ni česa izčrpavati.

Državam priporočata vzpostavitev odprtih inštitucij in odprte družbe. Vsakič in povsod, ko se pojavi priložnost.