Nika Kovač

Petek,
6. 10. 2023,
22.11

Osveženo pred

1 leto, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,89

Natisni članek

Natisni članek

Protest ustava svoboda izražanja splav pravice žensk človekove pravice kolumna

Petek, 6. 10. 2023, 22.11

1 leto, 1 mesec

Nika Kovač: O splavu ali moja prijateljica Zuza

Nika Kovač

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,89
Kongresni trg | Foto Pohod za življenje

Foto: Pohod za življenje

Verjamem v prijateljstva na prvi pogled. V trenutke hitrih zavezništev, ki imajo potencial, da bodo trajala celo življenje. Prijateljstva na prvi pogled se navadno zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Na zabavah, kjer ne poznaš nikogar. Službenih poteh. Izobraževanjih. Ali pa kar na spletu. Vsak od nas ima prijateljstvo, ki se je zgodilo hitro in nepričakovano, a nas je pomembno zaznamovalo.

Eno izmed takšnih je moje prijateljstvo z Zuzo. Spoznali sva se v času pandemije, prepovedanih potovanj, odsotnosti fizičnega druženja in priklenjenosti pred zaslone. Obe sva bili udeleženki programa Obama Foundation Leaders Europe.

Zuzanna živi na Poljskem. Ko sva se spoznali, je bila kot vodja oddelka za strateško pravdanje zaposlena na njihovem uradu Varuha človekovih pravic. Je iskrena in neposredna ženska. Pravnica, zavezana človekovim pravicam, z impresivnim seznamom dobljenih primerov na številnih področjih: od varstva pravic zaposlenih in pravice do zdravega življenjskega okolja do dostopa do informacij javnega značaja in zaščite verske svobode. Je zagovornica svobodnega odločanja o rojstvu otrok in sistematičnega grajenja pravičnejše in solidarnejše družbe.

Kandidatka za varuhinjo človekovih pravic

V tistih covidnih mesecih se je podala v boj, za katerega sva obe vedeli, da iz njega ne bo izšla kot zmagovalka. V družbi, ki izgublja demokratični značaj in počasi drsi v avtoritarizem, kjer vso moč in oblast želi ena stranka, se je v času notranjih trenj v vladajoči koaliciji odločila, da kandidira za varuhinjo človekovih pravic.

Njeno kandidaturo je podprlo več kot 1.200 nevladnih organizacij. Bila je glas solidarne in strpne Poljske. Poljske, v kateri ženske ne umirajo zaradi prepovedi splava. Poljske, ki ne krši človekovih pravic na dnevni ravni. V štirih mesecih se je na glasovanje v parlament podala kar trikrat. Čeprav je prvič in drugič na glasovanju izgubila, je kandidirala še tretjič, ob čemer ni imela realnih možnosti, da bi bil rezultat glasovanja drugačen. Pomembno ji je bilo, da poskusi in je s tem glas tistih, ki jih v parlamentu na Poljskem po navadi ni slišati.

Poljsko so leta 2021 pretresali množični protesti zaradi načrtov vladajoče stranke, da močno omeji pravico do umetne prekinitve nosečnosti. | Foto: Guliverimage Poljsko so leta 2021 pretresali množični protesti zaradi načrtov vladajoče stranke, da močno omeji pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Foto: Guliverimage

Zuzo in druge kolegice sem pogosto spraševala, kako je mogoče, da je na Poljskem postal splav praktično prepovedan. Kako je mogoče, da na Poljskem oblasti že leta mirno opazujejo, kako ženske v porodnišnicah umirajo, ker zdravniki umetno ne prekinejo nosečnosti, četudi je življenje nosečnice ogroženo. Umirajo zdrave ženske, tudi take, ki imajo doma otroke. Ženske, ki bi jim umetna prekinitev nosečnosti ohranila življenje.

Transformacija Poljske

Na Poljskem pa ni bilo vedno tako. Po padcu berlinskega zidu, zamenjavi družbenega sistema in vzpostavljanju novih družbenih razmerij, v katerih je izrazito moč ponovno dobila rimokatoliška cerkev, so začeli proces omejevanja do tedaj skoraj samoumevne pravice do umetne prekinitve nosečnosti.

Prve omejitve segajo v leto 1990, leta 1993 pa so zaradi v zakonu naštetih okoliščin, v katerih je umetna prekinitev nosečnosti utemeljena, izbrisali ekonomske in socialne razloge, ki jih do tedaj v praksi niso preverjali, zadostovala je zgolj izkazana volja ženske. A se krčenje te pravice s tem ni končalo. Med drugim so leta 2016 sprejeli ukrep, ki nudi nagrado v višini tisoč evrov, stalno medicinsko oskrbo in kritje stroškov v primeru pogreba, če se ženska odloči, da donosi zarodek, čeprav je možnost, da ne bo donošen.

Leta 2021 pa je ustavno sodišče, ki ga v celoti obvladuje največja vladna stranka (konservativna Zakon in pravičnost - PIS), razsodilo, da je umetna prekinitev nosečnosti prepovedana tudi v primerih poškodb ploda, kar je do tedaj predstavljalo v 98 odstotkih primerov opravičljiv razlog za opravljanje legalnega abortusa. Splav je bil na Poljskem s tem praktično povsem prepovedan. Tudi takrat, ko je na papirju dovoljen, v primeru posilstev in življenjske ogroženosti nosečnice, ni vedno dostopen. Samo v zadnjem letu smo tako lahko brali zgodbe o noseči posiljeni štirinajstletnici, ki ji v nekaj bolnišnicah zdravniki niso želeli umetno prekiniti nosečnosti zaradi ugovora vesti. Tudi o smrtih žensk, ki jim v bolnišnici niso opravili splava, ker so postavili zarodek pred življenje ženske.

Pot, po kateri ne želimo

Poljske aktivistke, ki se borijo za pravice žensk, ob tem nenehno opozarjajo, da splavov na Poljskem kljub prepovedi ni manj. So samo nevarnejši za zdravje žensk. Po nekaterih podatkih je nelegalno opravljenih splavov na Poljskem tudi do dvesto tisoč vsako leto. Če so ženske premožne, nosečnost umetno prekinjajo na zasebnih klinikah v drugih državah. Tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, pa posegajo po alternativnih oblikah opravljanja splava, sledijo nasvetom na spletu in posegajo po tabletah, ki umetno prekinejo nosečnost, a so sumljive kakovosti in kupljene na črnem trgu.

"Naučile smo se, da si je izgubljene pravice izjemno težko ponovno pridobiti. Jih pa lahko izgubimo zelo hitro. Ko postanejo ogrožene, zato stopite skupaj in storite vse, da to preprečite," so nasveti mojih poljskih prijateljic, ki se niso kar vdale v usodo in ne bodo odnehale s prizadevanji, da jih ponovno pridobijo.

Podoben pohod za življenje, kot se napoveduje v Ljubljani, se je maja odvil v Mariboru. | Foto: Matic Prevc/STA Podoben pohod za življenje, kot se napoveduje v Ljubljani, se je maja odvil v Mariboru. Foto: Matic Prevc/STA

Tudi v Sloveniji smo se v času osamosvajanja spoprijeli s poskusi omejevanja te pravice, s prizadevanji, ki so želela po poti, po kateri je hodila Poljska. Ob pisanju nove ustave so nekateri zahtevali, da nova ustava ne bi vključevala pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Želeli so, da naj bo to urejeno z zakonom. Z zakonom, ki ga je mogoče precej lažje spremeniti kot ustavo.

Temu se je uprlo široko žensko gibanje, ki so ga podprli sindikati in širša civilna družba. Ključni pa so bili tudi glasovi poslank državnega zbora, ki so prihajali z levega in desnega političnega spektra: iz vrst nekdanjih komunistk, liberalk, pa tja do poslank krščanskih demokratov. Poslanke so se skupaj postavile za pravice žensk, da same odločajo o svojem telesu, o svoji prihodnosti in o tem, kako bodo živele svoja življenja. Zato imamo tudi v novi Ustavi Republike Slovenije člen:

"Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.”

Člen, ki govori o pravici do izbire, ki ni zapoved. Člen, ki ne daje navodil ali smernic, ki daje samo možnost izbire brez pritiskov in prepovedi. Z zakonom pa je samostojna izbira omejena z desetim tednom nosečnosti, nato o abortusu nosečnice odloča strokovna komisija.

Enake prakse povsod po svetu

V zadnjih dvajsetih letih se je v Sloveniji zmanjšalo število umetnih prekinitev nosečnosti za več kot 60 odstotkov. To med drugim sporoča, da smo tudi bolje seznanjene z reproduktivnimi pravicami in da so kontracepcijska sredstva dostopna, vključno z novejšo, urgentno kontracepcijo po nezaščitenem spolnem odnosu.

Priznati pa je treba, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok tema, ki jo nekateri na desnem spektru političnega življenja zlorabljajo za to, da bi pravica postopoma erodirala. Pri tem uporabljajo različna sredstva, ki sledijo dejanskemu cilju ponovnega obvladovanja ženskega telesa. Vzorci delovanja so po svetu podobni: molitve pred porodnišnico, laži o postopku opravljanja splava, zmanipulirani videoposnetki zarodka, performansi za življenje. Tudi retorika je podobna.

Enake prakse in nastope neokonservativnih gibanj tako srečamo v Franciji, Sloveniji, Rusiji, na Hrvaškem, Madžarskem ali v ZDA. Doslej so v Sloveniji ta gibanja pomembno manj uspešna kot drugje. Neokonservativna gibanja povezujejo svojo dejavnost z rodnostjo, s skrbjo za obstoj naroda ipd. Pri tem je v ospredju prepoved umetne prekinitve nosečnosti.

Pomembno manj pa so pri njih v ospredju prizadevanja za udejanjanje socialne države, za širjenje socialnih pravic, za brezplačno javno osnovno šolo, brezplačno javno zdravstvo, odpravljanje prekarnega dela, pravičnejšo razporeditev materialnih dobrin.

Zanimivo je tudi, da javno ne podpirajo akcij, kjer gre dejansko za otroke, kot so denimo tiste, ki si prizadevajo za brezplačna kosila, za progresivne davčne lestvice, stanovanja za mlade ipd., čeprav je vsem jasno, da so vse to pomembni dejavniki, ki še kako zadevajo odločitve za odgovorno starševstvo.

"Za otroke gre ..." | Foto: Guliverimage "Za otroke gre ..." Foto: Guliverimage

Zastavice in morilke

Zuza in kolegice s Poljske se mi pogosto samo nasmehnejo, ko jim povem, da so v Sloveniji tovrstni dogodki slabo obiskani. Vem, da jih po eni strani to veseli, po drugi pa iz izkušenj vedo, da se okoliščine lahko zelo hitro spremenijo. Ob tem nekoliko občudujoče ugotavljajo: "Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je zapisana v ustavo, je družbeno dejstvo. V drugačni družbi živite."

Vem, da imajo prav in ponosna sem na Slovenijo, ki jim jo predstavljam. A se tudi pri nas vsako leto ponavljajo dogodki, ki ustavno zagotovljeno svoboščino postavljajo pod vprašanj in izvajajo tih in nedopusten pritisk na odločanje o svobodnem rojstvu otrok, denimo z molitvami pred porodnišnicami, pri čemer so udeleženke opremljene s transparenti. Zadnji od takih dogodkov so zastavice na Kongresnem trgu, ki so simbolizirale otroke, umrle zaradi splava, in ženske, ki so nosečnost umetno prekinile, so s tem vsaj posredno označene za morilke.

Mlade ženske, nekatere izmed njih se nikoli prej niso imele za aktivistke, so bile na Kongresnem trgu, ker je tam potekalo srečanje brucev in bruck ob začetku novega študijskega leta. Ko so opazile zastavice, so se odločile, da jih odstranijo. Zastavice so namreč simbol prizadevanj, ki omejujejo svobodno izbiro ter posameznikom in posameznicam vsiljujejo odločitev, ki mora ostati zgolj njihova, prizadevanja, ki želijo omejiti pravico drugega. Zastavice, ki ponazarjajo nerojene oz. umorjene otroke, zapičene v tla Kongresnega trga, so to mejo prestopale, zato so te mlade ženske reagirale.

Ni predaje

Na njihovo dejanje se je odzvala predsednica države. Ena od udeleženk protestne odstranitve zastavic je bila članica njenega posvetovalnega telesa. Vanj jo je povabila osebno, ker je cenila njeno aktivistično delo in prizadevanje za pravičnejšo družbo. Po protestnem odstranjevanju zastavic jo je iz posvetovalnega telesa razrešila.

Odločitev predsednice jasno sporoča, da ne reflektira, da zahteva zaščita ustavne pravice nenehni civilno-družbeni angažma in samooorganiziranje, ki ni nujno vedno vljudno, prijazno in nežno. Spomnimo se sufražetk, Rose Parks in nove Nobelove nagrajenke Narges Mohamadi. Njeno ravnanje pa nas tudi opominja, da se ne smemo uspavati, da naša prizadevanja še niso končana, da so še kako pomembna.

Eden lepših pogovorov, ki sem ga imela z Zuzo, je bil tik po tem, ko je izgubila še tretje, zadnje glasovanje za varuhinjo človekovih pravic. Bila je izčrpana. Borila se je, čeprav je bilo skoraj gotovo, da bo izgubila. Borila se je, da se je slišal glas zagovornikov človekovih pravic. Vprašala sem jo, zakaj je vztrajala, zakaj se ni predala. Rekla je: "Pomemben je boj. Treba je vztrajati. Ker je to edina pot. Ker je to sporočilo pomembno."

In tudi me se ne bomo predale.

Siolova kolumnistka Nika Kovač | Foto: Siol.net Siolova kolumnistka Nika Kovač Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.