Nika Kovač: Moja znanka Univerza Columbia, protesti in kritični glasovi

Na program, ki ga izvajajo na Univerzi Columbia, sem se prijavila brez velikih pričakovanj. Vedela sem, da bodo izbirali med več tisoč kandidati. Obvestila, da sem sprejeta, da sem dobila štipendijo in bivanje v International House v New Yorku, sem se seveda razveselila, a se nisem prav zavedala, kaj to pomeni. Nisem bila najbolj navdušena nad tem, da se za leto dni selim iz Slovenije. Moj takratni socialni mehurček mi je veliko pomenil. Vseeno pa sem se že pred vodnim referendumom odločila za odhod v Ameriko. 

Kot vstop v svet Harryja Potterja 

Ko sem prvič vstopila na kampus Univerze Columbia, se mi je zdelo, da sem se znašla v svetu Harryja Potterja. Visoke kamnite stavbe, ogromne knjižnice s polnimi policami, študentje, ki se v majicah z logotipom univerze sprehajajo ali hitijo po kampusu, učitelji, vešči znanj, ki jih prenašajo na mlade, dogodki v predavalnicah.

Piflarka v meni je vpila, kakšen čudež je, da sem se znašla na tem čarobnem mestu. Že prvi dan sem si v univerzitetni knjigarni kupila zame občutno predrag pulover z logotipom Columbie. Želela sem se zliti z množico študentk in študentov, ki so tako izražali svojo pripadnost univerzi. Veselilo me je, da sem del te skupnosti, da bom hodila na predavanja, zato sem si po nekaj letih tudi ponovno kupila zvezke in barvaste flomastre za podčrtovanje zapiskov. 

Nostalgija po Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Prvi dan predavanj na Columbii se mi je vtisnil v spomin po dogodku, ki me danes zabava, takrat pa me je spravil v precejšnjo stisko. Kampus je bil tako zelo velik, da sem se nenehno izgubljala. Ko sem po tavanju med stavbami končno našla pravo predavalnico, sem zadihana sedla v zadnjo vrsto. 

Koliko protestov v podporo Palestincem in Gazi bo še potrebnih, da pride do miru? Foto: Guliverimage

"Vaše znanje ocenjujem tudi glede na sodelovanje v študijskem procesu. Ne zanimajo me vaša mnenja, zanimajo me argumenti in vprašanja, povezana s predpisano literaturo. Sicer z mano ne razpravljajte. Naslavljajte me z 'gospod profesor'," so bile besede, ki sem jih slišala najprej. Ozrla sem se po predavalnici po odzivu novih kolegic in kolegov, ki pa se na ta uvod sploh niso odzvali. Zdelo se je, da so bili bolj presenečeni nad mojim zvezkom. V predavalnici so namreč vsi sedeli s prenosniki ali tablicami. 

Zadnjih dvajset minut predavanja je profesor namenil odgovorom na vprašanja študentk in študentov. Kolegice in kolegi so takoj dvignili roke in tekmovali, kdo bo lahko na profesorja naredil vtis. Začutila sem nelagodje in se zalotila, da primerjam predavanje, profesorja, nove kolegice in kolege z vsem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pogrešala sem staro varno okolje, opremo učilnic, ki sicer priča, da v univerzo in znanje kot družba vlagamo občutno premalo, in vzdušje, ki je spodbujalo prevpraševanje obstoječih družbenih odnosov.

Obleka, ki pove, kdo si

"Preseneča me, da študentke in študentje tako pogosto nosijo majice univerze," sem razlagala eni od ameriških kolegic. "Zdi se mi, da jih ima večina." Začudeno me je pogledala in se zasmejala: "Nika, ne razumeš še konteksta. Oblačila s podobo univerze so statusni simbol. Vpis na to univerzo je prestižne narave. Kakovostno šolstvo je zasebno. Študij odplačujemo z visokimi krediti, če nismo iz okolja, v katerem je za starše šolnina drobiž," mi je razložila.

Pogovor v kavarni kampusa je pritrjeval njenim besedam. Eno prvih vprašanj, ki so mi ga zastavili kolegi in kolegice, je bilo, od kod prihajam, kakšno je bilo moje otroštvo in odraščanje. "Prihajam iz privilegiranega socialnega okolja. Moja starša sta profesorja na največji univerzi v državi," sem hitela pojasnjevati, da bi razumeli kontekst, ki ga nikoli ne zamolčim in ga pogosto ponavljam tudi v Sloveniji.

"Moja starša bi lahko kupila to univerzo," mi je smeje odgovoril eden od sošolcev. Da predavalnico delim z vrstniki, katerih družinska premoženja daleč presegajo povprečje ZDA in tudi drugih držav, iz katerih smo bili, sem zaznala pogosto: "Med konci tedna rad skočim v Evropo," je povedal eden izmed kolegov. Kolegica je rekla: "Obdobje koronavirusa sem preživela na Maldivih. Malce smo se umaknili." Povedno je bilo tudi, da je le manjši del sošolcev, ki smo dobili garsonjere v študentskem domu, v njem tudi ostal. Gospod na recepciji mi je ob prvem vstopu v stavbo povedal, da se lahko razgledam, a da se belopolti tja praviloma ne vselijo.

Izkušnje univerzitetnega kampusa so me kmalu prepričale, da je Columbia elitni mehurček zasebnega visokega šolstva v Ameriki. Mehurček v velikem mestu velikih socialnih razlik, v katerem večina ne živi ameriških sanj.

Če sem se odpravila le nekaj ulic, nekaj postaj metroja stran, sem doživela popolnoma drugačno mesto. Po ulicah so se potikali brezdomci, odvisniki, v zraku je visela revščina. Trume brezdomcev, zanemarjeni otroci, ljudje s tremi službami, ki komaj preživijo, si delijo mesto s svetlečimi nebotičniki in multimilijonarji.

New York je mesto, ki te uči pogledati stran. Da ne vidiš brezdomca na ulici, človeka z očitnimi duševnimi stiskami v vagonu podzemne železnice, migrantskega delavca, ki prenaša nove črne vreče smeti na velike kupe, ki zasedajo ulice. Pogledati stran od drugačnosti, ki razbija idealizirano podobo družbe, pogledati stran od dogodkov in dejstev, ki se ne skladajo s prevladujočo ideologijo, pogledati stran od neenakosti, ki jih ustvarja sistem.

Propalestinski protesti na Univerzi Columbia v New Yorku konec aprila. Foto: Guliverimage

Večina študentk in študentov na Columbii je rojena v družinah, ki so imele možnost vlagati v izobrazbo otrok od vrtca naprej. Od tu izhajajo tudi vzorci ameriške tekmovalnosti in individualnosti, ki sem jih v odnosu študentov do profesorjev prepoznavala kot željo po tem, da bi jim ugajali, da bi usmerili nase njihovo pozornost. Obenem pa so bili naučeni tudi paziti, da ne izrečejo ničesar, kar pri profesoricah in profesorjih, pa tudi pri sošolcih, ne bi bilo sprejeto z odobravanjem – da ne bi rekli česa, kar zmoti mehurček.

Sčasoma, ko so prvi vtis dopolnjevale in spreminjale nove izkušnje, sem spoznavala, da so bili med kolegicami in kolegi tudi kritični glasovi, ki so opozarjali na socialno neenakost in privilegirano mesto univerze ter nizali argumente, ki so nasprotovali besedam profesoric in profesorjev. 

Po prvem semestru o novem okolju nisem našla veliko lepih besed. Za udeležbo na nekaterih predavanjih sem komaj našla motivacijo. Udeleževala sem se jih bolj zaradi zavedanja, da sem prišla v New York zaradi študija. Ne vem natančno, ali so se v drugem semestru dejansko spremenile razmere: res je, da sem pri imela pri izbiri predmetov bolj srečno roko, predavali so mi profesorji in profesorice, ki so nas navajali na kritične razmisleke o vsakdanjih, tudi stereotipnih resnicah.

Na kampusu sem se tudi sicer začela počutiti bolj domače, v njem sem našla varna zavetja za študij in branje ter občasno druženje s kolegi in kolegicami. To pa ne pomeni, da se je moj prvi vtis bistveno spremenil.

Veliko bolj Filozofska fakulteta kot Columbia

Ko sem se po koncu študijskega programa vrnila v Ljubljano, o Columbii nisem veliko razmišljala. Z nekaterimi profesorji sem ostala v stiku in z njimi še vedno sodelujem, univerza sama pa mi ni pustila občutka pripadnosti.

Vsaj zdelo se je tako. Veliko bolj pripadam ljubljanski Filozofski fakulteti. To je moja fakulteta: s profesorji in profesoricami, ki so me zaznamovali, s krogom kolegov in kolegic, od katerih sem se veliko naučila – ker so mnogi, s katerim sem se družila, znali precej več od mene in me spodbujali v razmislekih –, s prostori, ki pokajo po šivih, in urniki predavanj, raztreščenih po vsem dnevu.

Seveda študija in odnosov na fakulteti ne idealiziram, tudi marsikaj kritičnega bi lahko napisala. Je pa res, da v svetu vedno s ponosom povem, da me je v temelju oblikovala Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Odmeven protest za konec izraelskih napadov na Gazo se je v Sloveniji odvil konec februarja ob košarkarski tekmi med slovensko in izraelsko reprezentanco. Foto: www.alesfevzer.com

O kakovosti univerze veliko pove kritični družbeni naboj študentov in profesorjev 

Pred dnevi sem sredi noči prejela zvočno sporočilo. "Free, free Palestine," je odmevalo iz zvočnika. Ob posnetku je bilo zapisano, da je to protest ob šotorišču pred Columbio. Prešinilo me je, pa to so vendar "moji". Začela sem spremljati dogajanje, spraševala po informacijah, analizirala fotografije kampusa Univerze Columbia s šotori, v katerih bivajo študentke in študentje, barvitost številnih zastavic Palestine in transparentov podpore.

Z nelagodjem sem opazovala posnetke oborožene policije, ki je nastopila proti študentom. Tudi dve vrsti sporočil etablirane politike, ki ji študentje in študentke jasno nasprotujejo, sem zaznala: eno, ki opozarja na pravico do mirnih protestov študentov, in drugo, da je treba študentski upor zatreti s policijo. Kaj se dogaja v političnem ozadju, ne vem, dejstvo pa je, da so pred Columbio aretirali več kot sto študentov protestnikov. 

TikTok je tokrat produktivno opravil svojo vlogo in posnetki aretacij so se razširili po družbenih omrežjih. Študentsko solidarnost s Palestino, zahteve po ustavitvi vojne ter spremembah ameriške politike do Izraela in Palestine so podprli tudi na drugih univerzah. Harvard, Yale, NYU so v javnosti med prepoznavnejšimi. Številni študentje so izgubili sobe v študentskih domovih, tudi možnost subvencionirane prehrane, a kaže, da ne bodo odnehali. 

Taka represija nad kritičnimi glasovi pa ni samo stvar ZDA. Podobno dogajanje spremljamo v Nemčiji in Franciji. Oblasti trdijo, da zgolj ukrepajo proti antisemitizmu in se trudijo zavarovati javni red in mir. A jasno je, da ne gre za antisemitizem, kje neki. Antisemitizma sama nikoli nisem in ne bom tolerirala. 

O družbeni angažiranosti univerze

"To so samo premožni beli študentje, ki potrebujejo nekaj, da jim zapolni čas," mi je napisal eden od sošolcev s programa, ko sem ga spraševala po mnenju o dogajanju na Columbii. Vprašala sem ga, ali se mu ne zdi, da je v tem hipu pomembno na javnost naslavljati zahteve po solidarnosti in spremembi odnosa politike do zločinov v Palestini. Da je v tem času še kako pomembno, da študentje izkazujejo držo in so kritični do politike. 

Obenem pa sem začela razmišljati, da imamo vendarle opravka z nečim, kar zelo verjetno presega elitizem in kar bi morali čuvati z vidika družbene vloge univerze in pomembnosti enakega dostopa do kakovostnega študija, dostopa, ki za velik del Američanov ni samoumeven.

Te misli se mi porajajo ob tem, ko študentke in študenti na Columbii, Harvardu in drugih univerzah v ZDA, pa tudi na Sorboni v Franciji in drugod upravičeno protestirajo, izražajo solidarnost ter pozivajo k priznanju Palestine in terjajo takojšnje prenehanje genocida nad civilisti, predvsem otroki in ženskami. Pozivi so usmerjeni tudi proti dvoličnosti politike v njihovih državah in v svetu, ki te morije ne prekine, ki – nasprotno – z (ne)dejavnostjo omogoča njeno ohranjanje. 

Kaj pa slovenske univerze? 

Razmislek me vrača v Slovenijo in naše univerze. O genocidu v Gazi je bilo organiziranih nekaj dogodkov na nekaterih fakultetah. Vodstvo Univerze v Ljubljani je napisalo pismo, s katerim se je pridružilo pozivom k takojšnjemu premirju. Pismo, ki pa mestoma zveni kot pretirano previdno izbiranje besed, kot da bi se bali očitkov o neprimernosti tega, da se univerza oglaša ob takih temah. Kot da ni moči, da bi zastavili besedo za to, da mora vse, kar je družbeno relevantno in spada na področje znanosti družboslovja in humanistike, odmevati v javnosti z argumenti in protiargumenti. 

Univerze morajo biti mesta, kjer se ne širi nekritično reproduciranje družbenih odnosov skupaj z vsemi krivicami, mesta, kjer se ohranja kritična družbena misel in humanistične vrednote, med katerimi sta najbrž najpomembnejši solidarnost in prizadevanje za sistemsko zagotavljanje enakih možnosti. 

Univerzitetni pulover z logotipom Columbie mi je v teh dneh ljub, saj me opozarja, da so množični študentski upori del družbenih dogajanj, ki lahko v določenem času vplivajo na spreminjanje škodljive politike, danes, v primeru Palestine, tiste, ki je v nasprotju s temeljno človečnostjo.

Seveda zgodovina dokazuje, da sčasoma študentsko gibanje otopi in se večinsko vrne v stara kolesja ohranjanja družbenega ravnotežja. Opozarja pa me tudi, da pravičnost in sistemsko zagotavljanje možnosti za dostop vseh do kakovostne univerzitetne izobrazbe nista zadostna pogoja, ki bi zagotavljala eno temeljnih razsežnosti, ki mora zaznamovati vsako univerzo: argumentiran in kritičen odnos do vsakdanje družbene realnosti. Slabo je namreč, če tako pomembna družbena institucija tišči glavo v pesek tam, kjer bi morala glasno, argumentirano in strokovno zahtevati družbeno spremembo.

Siolova kolumnistka Nika Kovač Foto: Siol.net