Sobota, 27. 12. 2025, 4.00
10 ur, 54 minut
Kolumna
Nevarno leto 2026
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,22
Boštjan Udovič
Zaključili so se božični prazniki. Bližata se novo leto in čas za razmislek, kako naprej. A leto, ki se nam obeta, ne bo lahko. Za to je več razlogov, ne samo gospodarski. Svet se je zelo spremenil, potrebno je, da tudi mi spremenimo svoje obnašanje. Kajti – kot so rekli v socializmu – "naslonitev na lastne sile" bo v letu 2026 odločila o tem, ali bomo (soodločali) ob mizi ali pa bomo (kot kos mesne štruce) na mizi.
Spremenjene mednarodne okoliščine
Da se svet spreminja z vesoljno hitrostjo, radi poudarjamo. Pogosto pa pozabljamo, da te spremembe niso nujno vedno najboljše za nas in naše življenje v tem svetu. V letu, ki se poslavlja, smo imeli več različnih izzivov, s katerimi smo se morali spopasti.
Eden od teh sta bili trajajoči vojni v Ukrajini in Gazi, na kateri smo se na žalost očitno že navadili. Sledi revolucija v umetni inteligenci. ChatGPT je postal v letu 2025 naš nov spremljevalec. Mnogi se še ne zavedajo/-mo, kako nam še bo spremenil življenje. No, tretji izziv pa je zagotovo izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Da ne pozabimo: četrti izziv so volitve na Slovenskem, ki bodo 22. marca 2026.
Pa pojdimo po vrsti.
Vojna kot naravno stanje
Leto 2025 je bilo že tretje leto vojne v Ukrajini in drugo leto vojne v Gazi. Če k temu pridamo še 148 (!) aktivnih konfliktov, ki trenutno potekajo po svetu, bi težko rekli, da ni bilo dinamično in nevarno. V letu, ko smo praznovali 80. obletnico ustanovitve Združenih narodov, je bil svet zapleten v toliko konfliktov kot še skorajda nikdar doslej. Kaj nam to pove?
Predvsem to, da smo vojne in spopade med državami nekako ponotranjili in jih razumemo kot del naravnega stanja. Kar ni prav in ne bi smelo biti. V vsaki vojni namreč umirajo ljudje. Konkretni ljudje. Miha, Micka, Janez, Marija in drugi.
A mi, ker smo to stanje ponotranjili kot "normalno", več ne štejemo smrti ljudi, ampak vidimo le številke. Te pa nas ganejo veliko manj kot smrt konkretnega človeka. In to je težava današnjih dni. Da so vojne kot sejalke smrti postale nekaj tako navadnega, da se ob številkah, ki vsak dan skokovito rastejo, sploh več ne zdrznemo.
Še več: zadnjič sem na avtobusu, ne po lastni volji in želji, poslušal del pogovora med starejšima gospema, ki sta vehementno razlagali, da ne gledata več poročil, ker so samo slabe novice. "Samo koliko je mrtvih tu pa tam, se govori," se je pridušala starejša, mlajša pa ji je milo prikimavala. "Dobrih novic pa ni. Namesto da poročajo o smrtih, naj raje pokažejo, kakšni so kaj božični sejmi po Evropi. To me bolj zanima," je dejala mlajša, medtem ko se je odpravljala k izhodu iz avtobusa.
Nič ne bom rekel, ampak moram priznati, da sem se zdrznil ob tem govorjenju in se začel celo preizpraševati, ali imam kdajpakdaj tudi sam tak pristop. In da, imam ga. To lahko pripišete različnim dejavnikom, morda moji neukosti, ampak tudi sam vedno bolj ugotavljam, da smo vojno popolnoma normalizirali in da postaja – kot bi temu rekli v anglosaškem besednjaku – non issue.
No, to vsekakor ni nekaj, kar bi bila dobra popotnica za leto 2026.
ChatGPT
Priznam. Skeptičen sem do orodij umetne inteligence. Morda zato, ker sem po letu rojstva še iz stare (socialistične) kovačnice, kjer smo imeli na svojih spričevalih napisano, da je naša prva naloga to, da se učimo.
Lahko pa samo zato, ker mi tehnologija vedno predstavlja izziv in pač nisem handyman. A letos sem ugotovil, da postaja umetna inteligenca naša nova realnost, zato sem se odločil, da pogledam čez planke in poskušam ugotoviti, kaj je v njej tako privlačnega.
No, če izpustimo to, da postaneš hitro odvisen od nje, čemur sem se za zdaj še izognil, je to, kar mi je v svoji tehnološki omejenosti uspelo ugotoviti, čudež. Ne samo zato, ker imaš podatke takoj pri roki, ampak tudi zato, ker ti pomaga iz številnih zagat.
Tako mi je zadnjič nek strokovnjak dejal, da je kar v orodje umetne inteligence vrgel nekaj prosojnic, ki jih je sam pripravil, in mu jih je prevedlo v hrvaščino brez težav. Predavanje, ki ga je potem imel na Hrvaškem, mu je bilo tako lažje. Pa nekdo drug mi je poudaril, da on kuha s pomočjo umetne inteligence in postaja pravi chef, tretji mi je povedal, da mu umetna inteligenca izrazito pomaga pri učenju za faks, ker ima vse formule na enem mestu. Zdi se, da smo z umetno inteligenco res dosegli čas, ko bo naše življenje lažje. Morda čas, ki bi se lahko primerjal z iznajdbo elektrike ali telefona.
Še bi bilo lahko primerov iz življenja mojih sogovornikov, kako koristi umetna inteligenca. Če navedem samo tega, da je "mojemu" Kronprinzu uspelo s prijateljem narediti celo s pomočjo umetne inteligence prototip neke naprave, ki bo lahko postal celo tržno pomemben. Vau, sem si mislil, a sočasno so se mi po glavi, kot se za gospoda v srednjih letih spodobi, podili čudne misli in strahovi.
Ne strahovi, da bi umetno inteligenco zatrli, ker to nima smisla, saj bi me to spominjalo na čase, ko so ljudje želeli uničiti železnico ali delovne stroje trdeč, da je to orodje hudiča za osvojitev človeka, ampak bolj v smislu, da moramo znati z umetno inteligenco smelo ravnati. Najprej jo moramo obuzditi, nato pa – kar je še pomembneje – se moramo izobraziti, kako deluje, kakšne prednosti ima. Brez strašenja in strahov.
Če pa se bomo umetne inteligence samo bali in z njo ne bomo znali upravljati (ampak jo bomo le odrivali proč kot hudičevo delo), to zagotovo ne bo dobra popotnica za leto 2026.
Donald Trump in America first
Predsednik Donald Trump je že z januarskim nastopom svojega mandata začel vehementno presnavljati svet in naša življenja. Po nekaj spodletelih potezah se zdi, da je njegov premec kar jasno obrnjen v smer, ki naj bi ZDA omogočila prvenstvo, a tokrat v drugačnem kontekstu.
Zdi se, da smo njegov slogan "Najprej Amerika" bistveno podcenili oz. smo ga narobe razumeli, saj kot pravi zadnja ameriška varnostna strategija, Trump ni z "Amerika" mislil samo Združene države, ampak obe ameriški (pod)celini. To pa postavlja ne samo ZDA, ampak tudi svet v drugačne primeže in kontekste.
Če ste brali njegovo knjigo o pogajanjih, veste, da Trump ne išče soglasja, niti mu ni pomembno, da bi iskal ključne točke med pogajalci. On je – čemur rečemo v pogajanjih – delilec torte. Razreže jo sam in to, koliko kosov si vzame, se odloči sam.
Tako se je v novi varnostni strategiji odločil, da zanj obstajajo na svetu trije ključni bloki: azijski, rusko-evropski in ameriški. V zadnjem želi zavladati on, v azijskem bo prvenstvo priznal via facti Kitajski, mi "vmes" pa mu nismo preveč povšeči.
Kot pravi, moramo mi v Evropi ponovno obuditi svoj evropski način življenja (kaj to pomeni v njegovem besednjaku, ni najjasneje), opustiti moramo politično cenzuro, prenehati moramo preganjati politično opozicijo … Predvsem pa moramo okrepiti svojo samozavest.
Če izpustim premislek, da ne vemo točno, kaj je mislil s politično cenzuro in preganjanjem politične opozicije, pa se moramo strinjati z njim, da Evropa potrebuje več politične samozavesti. Ampak kako, če ZDA naredijo vse v smeri, da bi jo zmanjševale, namesto povečevale?
Nič, treba se je postaviti na lastne noge. Ob tej varnostni strategiji ZDA je namreč jasno, da bo Evropa samostojna, če bo suverena, prepričana v svoj prav in pripravljena to, kar pridiga tudi udejanjiti. Konec je tako zanašanja na ZDA (ne glede na to, kaj je v petek dejal Mark Rutte), prav tako je konec dobe, ko smo zastonjkali na račun ZDA, ker je bilo to tudi ZDA v interesu.
Torej, če ponovim geslo iz nekih drugih časov: "Evropa, zdaj!" Če mislimo resno, seveda. Če pa ne mislimo oz. bomo samo po evropsko vili roke, dejanj pa ne bo, se nam hitro lahko zgodi, kot se je pred dva tisoč leti v Betlehemu. Ko bomo iskali prenočišče, nas bodo pošiljali od vrat do vrat, na koncu pa bomo spali sami, na jasi. A tam ne bo pastirčkov in angelčkov, bodo samo volkovi in hijene.
No, tudi to vsekakor ni nekaj, kar bi bila dobra popotnica za leto 2026.
Slovenija, od kod lepote tvoje …
Predsednica republike je najavila razpis volitev za 22. marec 2026. Torej, še dobro ne bomo pojedli potice in se zavezali, da z novim letom začnemo hujšanje, in se bo začela politična kampanja za parlamentarne volitve.
Naši politiki, ti ali oni, bodo obljubili vse. Ampak ne glede na to, kdo bo na koncu sestavljal koalicijo, bo moral vzeti v račun, da je svet krepko drugačen, kot je bil pred štirimi leti. Brutalno drugačen. In Slovenija kot država v tem svetu ne more več ležerno čakati na druge, ampak se mora zanesti nase.
Naša država je namreč naša odgovornost. Zato je treba, ko bomo poslušali te ali one visokoleteče besede in obljube, kar trdo vprašati politike, ki nam bodo stiskali roke, kaj bodo naredili, da bo Slovenija varna, zaščitena, gospodarsko močna in socialno povezana država.
Pustimo, da se Slovenci radi prepiramo. To je drugotnega pomena. Namreč: če ne bomo varni (tudi vojaško), gospodarsko suvereni in socialno povezani, bomo padli. V aktualni mednarodni skupnosti smo lahko (pre)hitro plen teh ali onih (vele)sil.
Namesto zaključka
Živimo v svetu, ki postaja vse bolj podoben svetu 19. stoletja. Zavezništva se menjujejo hitreje kot spodnje perilo, nevarnosti prežijo tako v varnostno-vojaški kot gospodarski sferi, edino, kar (p)ostaja sveto, je nacionalni interes. Dodajmo še tveganja okolja, umetno inteligenco, nepredvidljivost svetovnih voditeljev … pa je ta mineštra lahko hitro nekaj, kar vzkipi čez vse meje. Tako kot je vzkipela leta 1914.
A za razliko od dogajanj pred več kot sto leti je danes ena spremenljivka še slabša. Imenuje se atomska bomba. Samo en gumb in ves svet lahko gre v maloro.
Porečete: "Potem ne moremo nič narediti. Naj gre vse k vragu! Spijmo raje še enega kuhančka!" Ni tako enostavno. Lahko naredimo. Izzive, ki so na mizi, je treba nasloviti, se z njimi ukvarjati, ne pa od njih bežati. Z bežanjem omogočimo samo to, da drugi te izzive nato koristijo zoper nas in naše interese.
Pa saj si tega zares ne želimo v letu 2026, mar ne?
Pa miren in prijeten skok v novo leto želim.
