Tina Deu

Petek,
10. 6. 2016,
20.20

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,68

4

Natisni članek

Natisni članek

kolumna starševstvo družina Tina Deu otroci

Petek, 10. 6. 2016, 20.20

7 let, 1 mesec

Najina postelja je najina, otroci naj imajo pa vsak svojo

Tina Deu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,68

4

Tina Deu | Foto Matej Leskovšek

Foto: Matej Leskovšek

Pri nas doma ima vsak svojo posteljo. Midva imava eno, otroci pa preostale tri. Ne samo da vse te postelje imamo, tudi spimo v njih. Vsak v svoji. Ponoči nihče ne tava po stanovanju. Ni kroženja kot pri nekaterih družinah, kjer njihovi člani zvečer sicer zaspijo v svojih posteljah, zbudijo se pa čisto drugje. Ali pa se zjutraj cela familija znajde v postelji staršev.

Midva sva svoje sinove vrgla iz spalnice, ko so bili še čisto majhni. Prosim, ne mislite, da je bila to zelo zavestna odločitev. Pa tudi preprosto ni bilo. Predvsem pa je bilo čisto drugače, kot sva načrtovala.

Investicija v naju je investicija v njih

Preden se je rodil prvi, sva bila sveto prepričana, da ga za nič na svetu ne spustiva pod svoje rjuhe. Njegovo posteljo sva odločno postavila v otroško sobo z namenom, da bo tam spal od trenutka, ko ga bova prinesla iz porodnišnice.  Na koncu so se pa vsi trije najini otroci za nekaj časa zrinili med naju.

Morda je šlo za to, da so na svet prihajali eden za drugim in je bilo treba narediti prostor. Ker sva ven vrgla prvega, se nama je zdelo prav, da pri približno isti starosti v otroško sobo prestaviva tudi drugega in tretjega. Pa tudi treba je bilo - pet komadov naenkrat pač težko stlačiš v eno posteljo. Sploh če bi v njej rad tudi kaj spal. Najprej je bil sistem tak, da so pol noči prespali v zibki, ki je bila postavljena zraven najine postelje, preostale pol pa pri nama. To je bil edini način, da smo se vsi skupaj vsaj približno naspali.

Ko so bili stari približno pol leta, sva jih vrgla ven. Zaradi njih, še bolj pa zaradi sebe. Po nekaj letih nočnega prekladanja dojenčkov sem in tja sva komaj čakala, da bo mir. Po mojem moramo starši včasih najprej pomisliti nase in šele nato na svoje otroke. Potem se zgodi ta moment presenečenja, ko ugotoviš, da je tako boljše za vso družino. Investicija v odnos med staršema je v resnici investicija v otroke in ne obratno. Ne moreš imeti srečnega otroštva, če imaš nesrečne starše. Naprej gre pa itak v tem smislu.



Mame, ki mislijo, da samo one vejo, kako je prav

Metanje dojenčkov iz spalnice je delo, ki zahteva moško roko. Ali pa je vsaj najlažje tako. To vem iz lastnih izkušenj. Mama tega ne more, čeprav ima pri tem pomembno vlogo. Če verjamemo teoriji o Ojdipovem kompleksu, mora dovoliti, da to stori oče. V bistvu ni tako težko, samo čez glavo se pokriješ.

Ker mame so danes problem – mislijo, da samo one vejo, kako z otroki in kaj je zanje najboljše. Ne vem, zakaj morajo vedno imeti glavno besedo. Če ne drugega, je to čisto prenaporno. Potem se ti pa zgodi, da iz svoje spalnice vržeš napačnega človeka, ki nikoli več ne najde poti nazaj.

Pa ne rečem, da moški niso nič krivi. Imaš tudi veliko takšnih, ki jo z veseljem popihajo pod kovter z rožnatimi slončki in med plišaste igračke svoje hčerke. Zjutraj jih pa v službo odnese, še preden se prebudi preostali del družine. To potem počnejo, vse dokler ne najdejo druge spalnice, ki je bolj po njihovem okusu. Potem gre pa itak spet vse od začetka.

Zdaj pa ne vem - ali so ljudje že od zmeraj odtujeni in je dojenček v postelji nadomestek za slab odnos s partnerjem, ali pa gre za to, da se mame tako zelo osredotočijo na otroke, da pozabijo na vse drugo?

Sodobna družba postavlja otroke v središče sveta, medtem ko odrasli pogosto živijo drug mimo drugega. Saj včasih so družine spale v skupnih posteljah, ampak zato, ker drugje ni bilo prostora. Danes si pa dober starš šele, če si se za srečo in dobro počutje otrok pripravljen kar naprej žrtvovati.

Otroci to vedo, zato vsak trenutek pričakujejo tvojo pozornost. Še stavek komaj izgovoriš do konca. Vse dokler niso oni stari trideset, ti pa šestdeset. To, da smo poleg tega, da smo starši, z nekom tudi par, ki obstaja sam zase, lahko otrokom samo koristi. Sploh pa če pomisliš, da bojo šli nekoč od doma.



Pravi trenutek

Spanje obeh staršev z otroki, ko so ti še majhni, je res praktično. Ampak samo, če ga je v doglednem času konec. Ker do tega, da bo v tvoji postelji ponoči gostoval najstnik, je samo kratkih enajst let.

Zato je po mojem vredno vložiti nekaj energije in razmisleka v to, kako doseči, da ti družina ne razpade kar pod lastno streho. Nočno križarjenje med posteljami je šele začetek.