Tipi vzgoje. Katerega pa vi prakticirate?

Kaj so z mano počeli moji starši, ko sem bila majhna? Zjutraj so me zbudili in me poslali v šolo. Popoldne so mi dali kosilo, zvečer pa večerjo. Včasih so mi rekli, naj se držim vzravnano in da je cmokanje grda navada. Enkrat na pol leta so me peljali k frizerju, na začetku vsake sezone pa po nove čevlje. Če so se spomnili, so me vprašali, ali sem naredila domačo nalogo. Tu in tam so šli z mano ven. Naučili so me reči prosim in hvala. Zvečer so mi brali pravljice. Zjutraj je šlo pa vse spet od začetka.

Edini priročnik o vzgoji, ki ga je na svoji knjižni polici imela moja mama, je bila Nega in vzgoja otroka ameriškega pediatra Benjamina Spocka. Pa še v tega je pogledala bolj redko.

Če je šlo včasih mimogrede, je vzgoja zdaj cela reč. Kdo bi si mislil, da bomo imeli toliko različnih vzgojnih stilov in toliko debat o tem, kateri je pravi. Foto: Tina Deu

Starševanje

Danes imamo pa starševanje. To je bistveno bolj resno od navadnega starševstva. Pravzaprav je že skoraj slovesno. Starševanje je takrat, ko naredimo celo raziskavo, preden se odločimo, katero obšolsko dejavnost bo obiskoval naš otrok. Pa tudi, ko triletniku kot senca sledimo po najvarnejšem otroškem igrišču na svetu. Starševanje je učenje z najstnikom, ker ima jutri test, in asistenca sedemletniku, ki mora izdelati plakat o dinozavrih. Starševanje je tudi zavezovanje čevljev do sredine osnovne šole in obiskovanje informativnih dni za faks s srednješolci. Vsi včasih staršujemo, ampak preveč tega po mojem ni dobro.

Če je šlo včasih mimogrede, je vzgoja zdaj cela reč. Kdo bi si mislil, da bomo imeli toliko različnih vzgojnih stilov in toliko debat o tem, kateri je pravi.

Psihologi govorijo o treh osnovnih:

Avtokratski stil ali če ne boš ubogal, se ne bo dobro končalo. Tak stil je značilen za starše, ki zahtevajo, da naraščaj ne glede na vse sledi jasno postavljenim pravilom. Pri tem ne popuščajo in imajo otroke postrojene kot vojsko. Pravil ne razlagajo, saj so po njihovem že dovolj jasna. Če jih otroci ne upoštevajo, sledijo kričanje, grožnje in kazni. Posledica naj bi bili prestrašeni, vase zaprti in sramežljivi otroci.

Avtokratski starši se s svojimi otroki pogovarjajo takole:

"V TEM TRENUTKU NEHAJ IN POJDI V SVOJO SOBO."

"NOVE SUPERGE? NI GOVORA! KAJ PA MANJKA STARIM?"

"ZAKAJ MORAŠ DOMOV?! KER SEM JAZ TAKO REKLA!"

"ČE NE BOŠ TAKOJ POSPRAVIL UMAZANIH NOGAVIC, NE GREŠ V KINO."

Permisivni stil ali lahko počneš, kar se ti zljubi. Otroci, ki imajo avtokratske starše, pogosto postanejo permisivni starši. Njihova vzgoja postavlja otroka v središče sveta in družine. Starši se v vsem podrejajo otroku, zadovoljujejo njegove potrebe, na svoje pa pozabijo. Ne postavljajo jasnih pravil, zato je otroku vse dovoljeno. Otroci permisivnih staršev so pogosto brezobzirni, sebični in domišljavi. Tak vzgojni stil je velikokrat posledica nemoči staršev, da bi postavili jasne meje in ustvarili red. Svojih otrok se celo ustrašijo in njihovo vedenje sprejmejo samo zato, da bi bil mir.

Permisivni starši se s svojimi otroki pogovarjajo tako:

"Saj vem, da nisi hotel nič slabega, ampak a ne bi šel vseeno v svojo sobo in malo premislil?"

"A petko si dobil? Potem greva pa takoj po nove superge, ki sem ti jih obljubila."

"Ne bi še šel domov? No, prav, saj lahko domačo nalogo narediš tudi jutri zjutraj."

"Počakaj, da pospravim te umazane nogavice, potem pa te lahko odpeljem v kino."

Avtoritativni stil ali povej, kaj misliš, ampak šef sem pa vseeno jaz. Ta stil temelji na demokraciji. Pri takšni vzgoji starši upoštevajo mnenje otrok in prisluhnejo njihovim potrebam. Sporočila posredujejo jasno in nevsiljivo, vendar pri njih vztrajajo. Kritika leti na tisto, kar otroci počnejo, in nikoli na otroka osebno. Takšne starše običajno zanima še kaj drugega, ne samo njihovi otroci.

Avtoritativni starši se s svojimi otroki pogovarjajo tako:

"Kar počneš, me živcira. Če nameravaš to nadaljevati, počni to v svoji sobi."

 "Super, da si dobil petko. Se ti ne zdi, da so superge, ki jih imaš, še čisto dobre? Nove bomo kupili, ko bodo te uničene."

"Kolikor vem, še nisi naredil domače naloge. Gremo domov."

"Umazanih nogavic ne puščamo vsepovsod. Najprej jih pospravi, potem pa lahko greš v kino."

Kakšen starš pa ste vi? Foto: Tina Deu

Priznam

Če pogledam okoli sebe, se mi zdi, da v naši družbi počasi prehajamo od prvega vzgojnega stila k tretjemu, čeprav se je marsikdo zataknil pri drugem. Ali pri kateri od njegovih različic. Starše helikopterje srečaš na vsakem koraku. Tako hudo, kot je recimo v Ameriki, pa pri nas hvala bogu ni. Tam te ne vprašajo samo, koliko otrok imaš in koliko so stari, ampak tudi, kateri tip starševanja prakticiraš.

Jaz kar priznam, da me velikokrat zanaša sem in tja. Kar pokažite mi starša, ki mu ne bi odneslo pokrova, ko mulc že z drugega taborniškega izleta pride brez čisto nove bunde? Mislim, zares odneslo pokrova. Prvič sem kričala tri minute, drugič pa zagotovo pet. Ravnokar sem v pralni stroj stlačila dva para umazanih štumfov, ki sta po vsej verjetnosti več dni ležala na tleh sobe našega najstnika. Od tam so se širile tako neprijetne vonjave, da ni bilo druge. Zadnjič sem pa za vsakega od svojih otrok skuhala posebno večerjo. Ne bi verjela, če se ne bi res zgodilo. Včasih me res obrnejo.

Ampak se trudim. Predvsem s tem, da naredim, kar rečem. Vsaj v večini primerov. To je tisto, kar je po mojem treba početi, ne glede na to, kakšno vzgojo se gremo. Se mi zdi, da nekaj podobnega piše že v Spockovi Vzgoji in negi otroka, ki je prvič izšla davnega leta 1946.