Torek, 12. 12. 2023, 22.06
11 mesecev, 2 tedna
Miha Mazzini: Zakaj se slabo počutimo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,46
Prodajalke in prodajalci pravijo, da je v trgovinah nemogoče delati, ker so zaradi strank na koncu z živci. Učitelji odhajajo, saj se več prepirajo s starši, kot poučujejo otroke. Po zdravstvenih domovih najemajo varnostnike, da bi preprečili pretepanje osebja. Veterinarji mi pravijo, da dlje razpravljajo z lastniki, kot zdravijo njihove živali. Po cestah trobijo in preklinjajo, se zaganjajo in spuščajo stekla, da vam opsujejo mater.
Raven razdražljivosti stalno raste, frustracije brbotajo in vedno manj je možnosti, da boste čez dan prišli brez prepira.
Za vsak prepir si seveda najdemo upravičen razlog in nikoli nismo mi krivi.
Kaj pa če tisoči teh razlogov ne veljajo? Kaj če na dnu tiči en sam razlog za splošno frustracijo, ki je veliko bolj preprost, a hkrati tako velik in očiten, da se ga ustrašimo in ga nočemo videti?
Poglejte tale graf:
Zgornja črta kaže rast produktivnosti, spodnja pa rast delavskih plač. Tam enkrat v sedemdesetih se črti ločita in kreneta vsaka po svoje. Delavske plače ostanejo približno enake, čeprav produktivnost neprestano raste.
Kdo torej že peto desetletje pobira sadove višje produktivnosti? Zaposleni očitno ne.
Da, najbogatejši del prebivalstva. Graf prikazuje vse, o čemer dostikrat slišimo: srednji sloj izginja, bogati postajajo še bolj bogati, tisti, ki živijo od svojega dela, pa živijo vedno težje.
Sedemdeseta
Sedemdeseta leta so se začela z razglasom Miltona Friedmana, ki se je hitro izoblikoval v geslo Pohlep je dober.
Biologija je takoj skočila na isti vlak, leta 1976 izide knjiga Sebični gen Richarda Dawkinsa, ki so jo nominirali za najboljšo znanstveno knjigo vseh (!) časov. Večina ljudi je tako ali tako prebrala zgolj naslov in sklepala: geni so sebični in mi smo le skupek genov, torej smo skupek sebičnosti. Če znanstveniki tako pravijo, mora držati!
Desetletje se je končalo s prihodom Margaret Thatcher na oblast in kmalu za tem še Ronalda Reagana, politikov, ki sta imela moč uresničiti sanje o pohlepu. Thatcherjeva nam je tako ali tako zagotovila, da "družba ne obstaja", posameznik je vse, kar je - in zdaj živimo posledice take miselnosti.
Skratka, kdor dela, izgublja. Kdor živi od tujega dela, dobiva.
Poimenujmo prve poraženci, druge pa zmagovalci.
Poraženci
Vsak od nas naj se vpraša, komu pripada. Kot pisatelj sem seveda tipičen delavec, torej poraženec - vsa leta se honorarji le znižujejo, kar sem že od začetka krpal z dodatnimi zaposlitvami. Pri nas umetnikom tako rešitev tako ali tako širokogrudno svetujejo: ja, pojdite v službo in pišite za hobi! Večinoma gre za nasvet poraženca poražencu.
Dostikrat se poraženci slepijo s tem, da so sami svoji gospodje ali gospe, saj imajo svoj računalnik in lahko delajo za kogarkoli. Svobodni so! Seveda, a znotraj svoje prekarnosti.
Graf me spominja na klešče, ki se odpirajo. Sprva počasi, a zdaj že na široko zevajo. Tako poraženci postajamo vedno bolj zagrenjeni, frustracije rastejo. Vedno več je prepiranja, obtoževanja, praskanja drug po drugem.
Vedno hujši je tudi boj, da bi ostali vsaj v vrhnjem delu poražencev, če že zmagovalci ne moremo biti. Delavci delajo vedno več ur, v vedno več službah, ki vedno bolj razpadajo na prekarne drobtine.
Zmagovalci
A kot so pri takih razslojenostih opazili že antropologi prejšnjih generacij: tudi zmagovalcev se poloti nezadovoljstvo. Priznam, to mi ni bilo najbolj jasno. Čemu?
Edini delni odgovor, kar sem ga našel, je bila tista najbolj preprosta antropološka anketa o stanju družbe, ko ljudi vprašate: "Bodo vaši otroci živeli bolje od vas?" Zahodna civilizacija že nekaj desetletij odgovarja negativno (Kitajska in Afrika pa pritrdilno).
Iz pozitivnega odgovora raste optimizem in z optimizmom družba pač drugače deluje. Odnosi so drugačni, povezanost je večja in volivci se odločajo bolj preudarno - če imamo namreč občutek, da gredo stvari navzdol, potem samouničevalno volimo take, ki bodo razpad še pospešili.
Poglejte najbogatejšega Zemljana Elona Muska - je optimističen? Trdno je prepričan, da bomo šli v maloro in mora vsaj nekaj ljudi pred tem pobegniti na Mars. Njegov konkurent Jeff Bezos se prav tako baše v raketo, Brin in Page bi se preselila v računalnike - skratka, če niso optimistični niti najbolj bogati, kako bomo šele vsi preostali?
Proti komunizmu
Da ne bi kdo mislil, da govorim o egalitarnosti, komunizmu in ne vem kakšnih rdečih krpah, ki spodbodejo jurišnike družbenih omrežij. Od vseh grafov razslojevanja sem namenoma izbral tistega, ki kaže, da se je učinkovitost dela ločila od plače. Vem, spremljajo ga dolge razprave o metodologiji, a če hočete druge grafe, ki prikazujejo razslojevanje, ima Wikipedija prav posebno stran.
Ali pa naj zadostuje tale anekdota: vnukinja Walta Disneyja se je javno čudila, ko je pogledala plačilne sezname korporacije: kako lahko delavec zasluži le 135 dolarjev na dan, direktor pa 180 tisoč? Tudi na dan (vir).
Multimilijarder Elon Musk spada med jasne zmagovalce, a kljub temu ni optimističen glede življenja na Zemlji.
V kleščah zgodovine
Tovrstno razslojevanje se je seveda v zgodovini zgodilo že neštetokrat. Žal so ponavadi sledili revolucija, vojna, kmečki upor ali kakšen drug razpad sistema.
Ne pa vsakič!
Otto von Bismarck je vzdignil spodnjo krivuljo grafa tako, da je delavcem dodelil pravice od delovnega časa do zavarovanja in upokojitve. Pazite, ni bil kakšen človekoljub in humanist, a bil je pameten in predvsem je bil državnik. Ugotovil je, da bo z odpiranjem klešč prišlo do revolucije, in raje ukrepal prej, kot vohal kri pozneje. Posrečilo se mu je.
Drugo zapiranje klešč, ki sem ga opazil, je povzročil strašilen zgled. Ameriški baroni z začetka dvajsetega stoletja so se valjali v denarju, medtem ko so delavci rili po blatu. Nato se zgodi sovjetska revolucija in bogataši Amerike se prestrašijo - hm, dajmo raje malce zmanjšati razlike, kot da nam vse poberejo. Klešče so se zaprle in odprl jih je šele Reagan.
Tretji način zapiranja je s pridom izkoriščala Anglija. Imate nezadovoljne plemiče ali podanike? Pošljite jih v vojno v tujino. Večina jih bo pomrla, nekateri pa bodo dobili svoje kraljevine ali vsaj delo v tujih krajih. Angleži so tako izvažali svoje težave po svetu precej stoletij in doma uživali relativen mir.
Matematična analiza
Moje amaterske beležke so mi prišle prav, ko sem končno naletel na delo Petra Turchina, strokovnjaka za matematično modeliranje dolgotrajnih procesov. S svojo ekipo je sestavil zbirko podatkov o številnih družbah zadnjih nekaj tisoč let.
Leta 2010 je objavil raziskavo, v kateri je napovedal, da bo sredina 20. let kritična ravno zaradi razpiranja klešč, ker bo razlika med poraženci in zmagovalci postala že prevelika.
Skratka leta, v katera prihajamo.
Nezadovoljstvo zmagovalcev
V knjigi End Times Turchin razloži tudi nezadovoljstvo zmagovalcev. Po njegovem mnenju se preprosto preveč namnožijo. Število pomembnih funkcij moči, ki so v družbi na voljo, pa ostane enako. Vedno več bi jih, recimo, postalo predsednik. Položaj predsednika pa je pač en sam.
Kdor je gledal nadaljevanko Narcos, se bo spomnil, kako si je Pablo Escobar, ko je postal neverjetno bogat tihotapec kokaina, zaželel, da bi bil še predsednik. Ker ga je politika zavrnila, je podivjal s terorističnim klanjem.
Kar se Janezek nauči …
Velik vir nezadovoljstva so pravila, ki nehajo veljati. Starši so vam, recimo, obljubljali, da boste bogati in uspešni, če se boste učili, nato pa doktorirate in komaj živite od prekarnih del. Seveda boste besni, kdo ne bi bil!
Spomnimo se Slovenije, kjer je še pred nekaj leti študiralo več kot pol populacije, kar je vedno eden od znakov, da jih precej ne bo moglo vstopiti med zmagovalce in bodo zato jezni.
Voditelji upora
Turchin iz svojih podatkov zapiše pomembno ugotovitev: voditelji upora niso tisti najrevnejši in najnižji, marveč oni, ki bi sicer pripadali zmagovalcem, a zanje med zmagovalci ni prostora! Ti vodijo revolucijo, vojno ali nemire - poglejte le sovjetsko revolucijo, voditelji so bili večinoma odvetniki, ne pa tisti siromaki, na katere sta upe polagala Tolstoj in Dostojevski.
Umetna inteligenca
Turchin o tem ne govori, a ker sem se zadnje mesece ukvarjal z umetno inteligenco (AI), menim, da gre za orodje, ki bo storilnost izjemno zvišalo. In dobiček bo šel spet istim nekaj ljudem.
Kam nas bo pripeljala umetna inteligenca?
Zdaj berem in slišim delavce, ki se hihitajo, saj svoje delo opravijo neprimerno hitreje in si lahko omislijo dodatno. Ne bo dolgo, ko bodo delodajalci doumeli in zvišali norme ali znižali plače.
Že zdaj mi prevajalci pravijo, da naročnik postavi nizko ceno, češ, saj prevede AI, ti pa samo popraviš napake. Raziskava med grafičnimi oblikovalci je že ugotovila manj naročil in manjša plačila zaradi AI (vir).
AI bo še bolj zmanjšala srednji sloj. Letos so računalniška podjetja začela ponujati zdravstvene storitve. Amazonovo ambulanto Američani že lahko obiščejo, Apple se najavlja, Google je tudi že tu … Ta podjetja nazadnje ne bodo zaposlovala zdravnikov, marveč se bodo s pacienti pogovarjali boti AI, torej lažni ljudje. Da, s tem bo zdravstveni nasvet razpadel na dva sloja: poceni AI za poražence in drag osebni nasvet za zmagovalce.
Virusi
Turchin zapiše podatek, da so dostikrat odigrale svojo vlogo tudi epidemije. Včasih kar dokončno, recimo pri veliki kugi, ki je pobila tretjino prebivalstva, zavladalo je pomanjkanje delavcev in klešče so se zaprle.
Za covid je jasno, da je frustracije izjemno zvišal in radikaliziral ogromno ljudi.
Radikalizacija
Ena bolj zanimivih človeških lastnosti, ki nam povzroča veliko težav, je odsotnost povezave med čustveno aktivacijo in razlogi zanjo.
Ker mora razum vedno imeti odgovor, si razlog dostikrat kar izmisli.
Strašen in v svoji strašnosti prelep primer je v Kocbekovih dnevnikih: nekdanji partizanski tovariši ga pozovejo na sestanek, mu grozijo, se mu odrečejo in ga zavržejo, kar seveda izzove pravi čustveni udar v Kocbeku. Ko pride domov, pretepe hčerko, ker je v šoli dobila slabo oceno. Njegov razum je našel odgovor: čustveni del možganov je tako vznemirjen zaradi slabe ocene.
Poglejmo zdaj dva poraženca, katerih realna plača se ni dvignila desetletja. Čustveni sistem je vedno bolj vznemirjen, anksioznost se viša, razum pa išče razlog - in ga najde! Stepeta se sredi ceste, ker je bil eden od njiju cepljen, drugi pa ne. Ali pa je nekdo nekoga grdo pogledal. Ali pa tečete v šolo in tam rjovete na učitelja. V trgovini skačete do stropa in ponižujete prodajalca. V gostilni zaničujete natakarja … in tako v neskončnost, poraženec maltretira poraženca.
Slovenija
Zgornji graf velja za Ameriko. Pri nas, hvala Bogu, smo po produktivnosti predzadnji v Evropi, tako da zmagovalci iz tega ne morejo črpati večine bogastva.
Uradno smo tako ena najmanj razslojenih držav na svetu (Gini), a besa in frustracij je vsak dan več. Mislim, da pri nas obstaja element, ki je precej pomembnejši od plač - nepremičnine. Veliko razslojevanje se je torej zgodilo z Jazbinškovim zakonom. Le trajalo je, preden so se pokazale posledice. Spomnim se človeka, ki mi je takrat razlagal, da je kupil sedem stanovanj, a s pravico, da stare gospe ostanejo v njih do smrti. Trajalo je, preden so pomrle, nato je stanovanja preuredil in zdaj z njimi služi.
Mlajše generacije vstopajo v posodobljen fevdalni sistem - če so vam starši stanovanje zapustili, ste zmagovalec, če ne, poraženec. Skratka, iz socializma nismo šli v kapitalizem, marveč nazaj v fevdalizem.
Ravno zato, ker so plače nizke in stanovanja tako dragocena, imamo zelo obdavčeno delo (vir) in neobdavčene nepremičnine.
Imenujte me teoretika zarote, a seveda to naši politiki počnejo namenoma, saj so sorazmerno slabo plačani, imajo pa dosti nepremičnin.
Koliko možnosti imamo?
Turchin navede podatke o tem, kako so se podobna razslojevanja do zdaj končala. Žal v 90 odstotkih s krvjo, le v desetih odstotkih pa ne, ker so se na vodilnih mestih znašli državniki, ki so doumeli nevarnost in pravočasno ukrepali.
Kako se pri nas borimo proti razslojevanju?
Nikakor. Nepremičnine so neobdavčene, v mestih je porušeno ravnotežje gentrifikacije in merilo uspeha je število novih trgovskih centrov in lokacij Airbnb ter širjenje cest in parkirišč namesto javnega prometa.
Stranke o tem molčijo ali pa aktivno zagovarjajo razslojevanje.
Kaj pa kritični intelektualci?
Protesti pred odprtjem prenovljenega Roga so bili grenka kaplja. Videti vodilne intelektualke in intelektualce, ki ne zmorejo več kot pozivati na kracanje po straniščih, je v meni zatrlo upanje, da imamo kakršnekoli možnosti.
Vandalizem je varna oblika sproščanja agresije. Varno se je tudi spreti z drugim poražencem zaradi milijon malenkosti in se vsaj za trenutek bolje počutiti.
Turchin navede podatke o odstotku bruto družbenega prihodka (BDP), ki ga država daje v žep odstotka najbogatejših: Amerika 19 odstotkov, Avstrija pa manj kot deset odstotkov.
Avstrija je zato manj pred državljansko vojno kot Amerika. Torej ni nujno, da majhne države v vsem sledijo Ameriki, marveč lahko zapirajo klešče tudi na lastno željo.
Ker se po Turchinu bližamo najbolj kriznim letom, je primerno, da vam zaželim: res srečno 2024!
Siolov kolumnist Miha Mazzini
