Miha Mazzini: Mlatenje po siroteju Jerneju

Glede na našo ugotovljeno visoko stopnjo agresivnosti (poglejte graf v tej kolumni) očitno naše varovalke odlično delujejo. Čas je, da znova podrobneje pogledamo mehanizem, ki nas odvrača od protestov in nas potolaži, da sprejmemo vsako lopovščino.

Šolski primer kaznovanja

Zanimivo, kako se mi zadnje čase ob branju poročil vrača v spomin dogodek iz šolskih časov, pravzaprav en sam pogled znotraj njega.

Pripetljaj sam sem pred leti že opisal v kolumni, a naj ga na kratko obnovim: s sošolcem sva med poukom šahirala v zadnji klopi in učiteljica se je priplazila do naju, zgrabila šahovnico iz trdega kartona, jo visoko dvignila, jezno zapihala in se spogledala z menoj, ki sem bil že tista leta zdajšnje postave. Obrnila se je okoli, k mojemu soigralcu, ga pogledala, tudi že krepkega možakarja, čigar oče je bil menda neki funkcionar, in znova se je zasukala, tokrat proti razredu. Kot Mojzes je nad glavo držala tisto tablo, dokler se ji pogled ni ustavil na drobnem in koščenem - imenujmo ga v čast Cankarju - Jerneju, revnih in nevplivnih staršev, skočila je do njega in ga začela na vso moč mlatiti po glavi, dokler se karton ni razletel na koščke.

Nihče se ni razburjal, bili so drugačni časi. Sirotej Jernej se je odmor ali dva opotekal in jamral, da ga boli glava, in to je bilo to.

Od vsega prizora se vedno bolj jasno spominjam trenutka, ko je učiteljica ugotovila, da z menoj in soigralcem ne bi bilo dobro začenjati pretepa, nato pa ji je pogled zakrožil po razredu. Kako je skočil na učenca, kalkuliral, se pognal dalje in se končno prilepil ob Jerneja, kjer materiala za kalkulacijo ni našel.

Kdo bi si mislil, da bosta ta pogled in tako delovanje postala temelj samostojne države Slovenije.

Postojnski župan Igor Marentič je vozil krepko pijan (1,73 promila alkohola v krvi = ekstremna pijanost, motnje zavesti). Povedal je, da prevzema vso odgovornost in da ne bo odstopil. Foto: STA ,

Kaznovanje po postojnsko

Postojnski župan Igor Marentič je vozil krepko pijan (1,73 promila alkohola v krvi = ekstremna pijanost, motnje zavesti). Povedal je, da prevzema vso odgovornost in da ne bo odstopil.

Po anonimnih forumih so občani noreli, pisal pa mi je bralec, ki ga je zanimalo, kako je mogoče, da je ta množično širjena novica v Sloveniji povzročila eno samo slepo pego, in sicer ravno pri podanikih župana Marentiča: tam pa vse tiho je bilo. Bralec je povedal, da je "poklikal cca 300 Facebook profilov prijateljev iz relacije Postojna-Pivka" in vsi so molčali kot grob. Kako je to mogoče?

Prvo: Facebook načeloma ni anonimen. Drugo: Odgovora me je naučila že tista učiteljica v osnovni šoli, naj počiva v miru.

Predstavljajte si povsem izmišljen prizor. Noč je, povprečni Postojnčan se vrača domov, mogoče ga zebe, ker ga veter grize pod kosti, ko nenadoma zagleda avto, ki nevarno vijuga. Naš Postojnčan ima na srečo tako dobre reflekse, da še pravočasno odskoči. Avto švigne tako blizu, da v njem prepozna ekstremno pijanega župana z motnjami zavesti, kako drvi v noč.

Predstavljajte si jezo, ki se zbudi v Postojnčanu, divji bes, pravičniški, saj dobro ve, da je prisostvoval nečemu, česar ne bi smelo biti, če bi bilo kaj pravice na svetu.

Visoko dvigne roke in zajame sapo, da bo seznanil svet s početjem svojega župana. V tistem trenutku pa se mu oglasi drobni glasek, tako kot se je moji učiteljici, in mu šepne: stari, tole pa ne bo pametno. Lahko boš župana še kdaj potreboval, zameril ti bo, raje bodi tiho.

Trudoma stisne usta, roke pa še kar vihrajo nad glavo.

Zdaj nastopi naslednji korak: jeza mora ven, nekam jo mora usmeriti. Pogled se odmakne v daljavo in išče cilj.

Tudi sam sem se lotil pregledovanja profilov ljudi iz Postojne na Facebooku in glej - niso molčali! Kar nekaj jih je divjalo nad umetniki, ki so bili ravno takrat na tapeti.

Vrnimo se k našemu možakarju, ki smo ga pustili v temi in vetru, kako vije roke. Tam daleč, v Ljubljani, je zagledal umetnico, ki doji psa. Tu pa ni več nevarnosti - jeza lahko izbruhne, našel je svojega siroteja Jerneja. Tudi če se zameri neki umetnici, za katero nikoli še ni bil slišal - koliko možnosti pa je, da bo postala mati županja namesto pasja mati? Ali pa, da postane kakšna funkcionarka? Ah, to je varno in nič bolj ne prija kot varna jeza.

Tako, moj dragi bralec spraševalec, so Postojnčani o županu molčali, o umetnikih pa divjali.

Preberite še:

Miha Mazzini: Kako veste, da otroke uspešno vzgajate?

Miha Mazzini: Slovenska družinska sreča

Virtualni protestniki

Slovenija je vzpostavila svoj stabilen način delovanja. Kraje in korupcija, nesposobnost in arogantnost, vse lahko neprestano teče kot po maslu, če je v vsakem trenutku na voljo grešni kozel, sirotej Jernej, nad katerim se davkoplačevalci znašajo. Zdaj ga po glavi tolčejo z besedami, če bodo časi postali hujši, pa lahko pride na vrsto tudi orodje in orožje.

Mesecu divjanja nad umetniki  je sledil mesec divjanja nad učitelji, na zalogi so še medicinske sestre, ne pozabimo izobražencev, skratka vsakega, za katerega Slovenec misli, da ga nujno ne potrebuje. Pravzaprav je kriterij nekako podoben kot pri Pol Potovem režimu, kjer je bilo vse nad končano osnovno šolo preveč.

Davkoplačevalec, ki misli, da mu je umetnica s psom naredila več škode kot Teš 6, očitno uporablja isti Excel kot direkcija za infrastrukturo.

Na dnu duše seveda dobro ve, da mu medicinska sestra ni ukradla milijonov, ampak protestirati mora, če se želi počutiti aktivnega in pravičniškega, hkrati pa mora to storiti varno. Mlatiti mora siroteje, ne pa tistih, ki bi ga lahko udarili nazaj. Samo tako je lahko obenem jezen in varen.

Slovenija je resda majhna, a ima zato dober spomin. Bolje, da država propade, kot da bi se komu zamerili.