Miha Mazzini: Boj za preteklost

Ko je jugoslovanska komunistična partija krenila na pot razpada, sem bil še mlad, in nikoli si nisem mogel misliti, da bom nekoč, precej starejši ter upajmo modrejši, lahko opazoval to počasno razsulo še enkrat. Spomnim se neskončnih proslav, trkanja po lastnih prsih in herojstvih ter šolskih ogledov partizanskih filmov, v katerih so okupatorji padali v rojih, ko sta Bata in Ljubiša zgrabila puškomitraljeze.

Poslušalci in gledalci smo lahko le zavijali z očmi, in dostikrat sem slišal: "Štiri leta so bili v gozdu, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!"

Mnenja Miha Mazzini: Žicanje kot vrhunec uspeha

Knjižica

V poštni predal sem kot vsi državljani dobil knjižico ob trideseti obletnici osamosvojitve. Spisala jo je dr. Andreja Valič Zver, in za tiste, ki smo še pri spominu, je branje presenetljivo. Če ste do zdaj mislili, da je bila osamosvojitev splošno ljudsko gibanje, duh časa in srečnih okoliščin, boste od zdaj vedeli, da so jo izvedli le izbranci.

Zanimive pridevnike dobijo tudi tisti, za katere smo do tega trenutka mislili, da so bili na naši strani: Jože Mencinger in Marko Kranjec "strahopetno", Kučan "oklevajoč", kar je še najbolj nežen izraz, saj gre za hudobca, ki naščuva proti našim junakom celotni vrh represivnega resorja itd. Kako je ta hudič v človeški podobi zmagal na predsedniških volitvah, in to s takim številom glasov, kot se nobenemu posamezniku ni posrečilo kasneje, je tudi razloženo, saj so bile volitve "zapletene in slabo nadzorovane, saj je vsa volilna telesa še vedno imenovala enopartijska oblast". Skratka, partija nam ga je podtaknila. Upam se staviti, da bi Kučan bil čisto resen kandidat, če bi kandidiral leta 2022 – kar je seveda le dokaz več o globoki državi itd.

Ko se z že raztopljenimi možgani prebijete do konca knjižice, vas čaka napis "Informacije o cepljenju pridobivajmo iz zanesljivih virov – cepimo se", in takoj vam postane jasno, glede na tisto, kar smo brali prej, zakaj se večina naroda noče cepiti in zakaj bo pri nas koronavirus trajal večno.

Pričakovali bi, da bo uvodni nagovor v knjižici imel predsednik države, a vsaj v tem je knjižica natančno poročilo o resničnosti – ni ga. Na uvodni strani je podpisan "minister za obrambo 1991", takoj za njim pa poveljnik enote TO, za katerega še nikoli niste slišali. Tipična postavitev, ko moramo paziti, da nas kdo ne bi zasenčil.

Mnenja Miha Mazzini: Propad slovenske policije

Enciklopedije

Beremo lahko o načrtih za muzej osamosvojitve, ki bo nedvomno spektakularen in, kot propagandna knjižica, posvečen izbranim.

Bolj slučajno sem naletel tudi na posebno enciklopedijo slovenske osamosvojitve, in ko sem bil že tam, sem si prebral opis tiste Kučanove zmage na predsedniških volitvah: z njo je zavaroval svoje sodelavce in ostanke prejšnjega sistema. "Njena posledica pa so tudi nekatere težave, ki jih je Slovenija doživljala v gospodarstvu, pravosodju, medijih, šolstvu in zunanji politiki v drugi polovici devetdesetih let."

Odgovorni urednik je dr. Dimitrij Rupel, za vojaška vprašanja g. Janez Janša, financira pa država.

Slovesnosti

Slovesnosti je obilo, in predsednik vlade mora biti zelo obremenjen s številnimi govori na pomembnih dogodkih, recimo na obletnici prve maše za vojake.

Izjave o bitki, kruti kot Termopile, pa se vsi spomnimo.

Vemo, da imajo zapori samice za posebno težke primerke, a tokrat smo prvič izvedeli za posebno kazensko terapijo z gostijami, proslavami in slavnostnimi govori, na katero so obsodili Igorja Bavčarja. Najbolj očarljiv trenutek je bil, ko je stal za govorniškim odrom, ob njem pa je igral policijski orkester. Škoda, da dirigent ni urezal tistega krasnega "country komada" Save the last dance for me, ki gre takole: "Ne pozabi, kdo te bo odpeljal domov/in kdo te bo nazadnje objel."

Svet in mi

Cel svet je pred res težkimi izzivi in mi nismo glede tega prav nič izvzeti. Naša majhnost bi bila celo prednost, saj bi se lahko prej zmenili – a nenadoma so naše vodilne sile pobegnile v preteklost. S tiskovinami, enciklopedijami, govori in objavami bijejo težak boj, kdo je bil pred tridesetimi leti večji heroj in kdo cokla ali celo odkrit sovražnik.

S prihodnostjo se nihče nima časa ukvarjati.

Glede na vodenje pandemije bi rekel, da tudi s sedanjostjo ne.

Mnenja Miha Mazzini: Molk slovenskih družin

Ponavljanje zgodovine

Oni dan sem slišal mimoidočega, kako je zarobantil: "Deset dni so bili v bunkerju Cankarjevega doma, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!"

Zastal sem, šokiran.

Preplavil me je občutek ponavljanja zgodovine.

Res je. Zdajšnji boj za preteklost vladajočih povsem spominja na tistega, ki so ga bojevali jugoslovanski komunisti. Mar gre danes le za njihovo verzijo 2.0?

Zakaj?

Ključno vprašanje, ki sem si ga zastavil, je: "Zakaj bi se nekdo nenadoma tako zelo usmeril v preteklost?" Razumem starost, smrtnost in misel na uvrstitev v zgodovino (najbolje bomo zapisani v enciklopediji, če jo kar sami napišemo, mar ne?), a na dnu vsega je še nekaj drugega.

V preteklost se obrnemo po navadi takrat, ko v prihodnosti uzremo nerešljiv problem.

Jugoslovanski sistem je že v šestdesetih letih trčil ob resne težave. Nezaposlenost so reševali z množičnim izvozom delavcev v Nemčijo, sedemdeseta so pokrpali s krediti, potem pa je prišel čas plačevanja, in je šlo vse v maloro.

Ker tedanja partija ni imela blagega pojma, kako rešiti državo, so se vrnili v preteklost in s poudarjanjem svoje vloge v njej magično mislili, da bodo razrešili prihodnost.

Postali so idejno prazni in preteklost njihovo edino zatočišče.

Kar lahko rečemo tudi za današnje partijce.

Poglejmo te bivše jugoslovanske komuniste pobliže: Pahor – kaj idejno zastopa on, recimo? Človek, ki je izpraznil, izsrkal, izžel vsako funkcijo, ki se je je lotil! Pa Janša, ki je bil že vse, od jugoslovanskega komunista, demokrata in oboževalca Angele Merkel do zdajšnjega klona Orbana.

Nazadnje so se tedanji in zdajšnji oklepali le še položaja ter ugodnosti, ki gredo zraven, niti najmanjše ideje pa niso imeli, kako zagotoviti dobro prihodnost državljanom.

Aroganca

Zadnje zatočišče tistega, ki globoko v sebi ve, da je zabredel daleč, onkraj svojih sposobnosti, je aroganca. Poglejte naše oblastnike, kako se obnašajo in kako nas zmerjajo s svinjami ter kreteni, klošarji in idioti.

Reševanje problemov, verzija 1

Jugoslovanska partija se je na notranjem področju poskušala rešiti s samoupravljanjem, torej pravzaprav z idejami velikih mislecev anarhizma, ki jih zdaj znova odkrivajo (za ameriške start-upe preberite tole knjigo ali pa se podučite o podjetju Buurtzorg).

Kardelj je seveda risal kvadratni krog – samoupravljanje, kjer vse vodi partija, ni samoupravljanje. Kot Slovenec je dodal še poplavo birokratizacije, in adijo – zgolj zakon o združenem delu je rodil milijon in pol pravnih aktov.

Na zunanjem področju je bila ideja veliko bolj utopična – neuvrščeni, tretji blok neodvisnih držav. Tito je imel rad glamur in samoupravljanje mu je omogočilo čudovita potovanja. To pa je bilo verjetno tudi vse.

Reševanje problemov, verzija 2

Poglejmo zdaj trenutne oblastnike, torej sodobne partijce. Na notranjem področju ne sežejo dlje od "kšeftanja", prodali bi to pa ono in amen. Na zunanjem pa ne bi ustanovili svojega gibanja, marveč bi se priključili obstoječemu, kjer nismo več od Orbanovega oprode (če ne verjamete, poglejte posnetke njihovih srečanj in pazite na telesno držo udeležencev).

Presenetljivo, kako so ambicije v drugi ponovitvi zgodovine padle.

Mnenja Miha Mazzini: O delu in smislu

Referendum in kralj arogance

Ko je okoljski minister Vizjak nastopil svojo funkcijo, je naprej vzel kredit (vir) in kupil Petrolove delnice. Ponovimo še enkrat, ker očitno do zdaj ni še nihče opazil: okoljski minister takoj kupi naftaške delnice! Kakšna aroganca! Ah, funkcija je očitno v pravih, res okoljevarstvenih rokah!

Nakar je vlada odpravila nadzor nad cenami bencina in delnice so poskočile (že je na vrsti "kšeftanje"). Preiskovalci so postopek proti njemu ustavili. (vir)

Nakar minister, ki je kredibilnost zapravil že na začetku, poskuša na hitro poriniti zakon o vodah, pri čemer je takoj padlo vprašanje: "Je razlog za spremembo zakona o vodah olajšati zgraditev mega vodnega centra v Brežicah, od koder prihaja minister Andrej Vizjak?" (vir)

Po porazu seveda ni zmogel drugega, kot še več arogance – poglejte njegov obraz med nesramnim skovikanjem "ou, ou, ou, ou" na nacionalni televiziji (vir), in tudi naslednjič volite zanj ter njemu podobne.

Slovenija, moja dežela, v kateri je pod vsakim dnom še naslednje, nižje.

Mnenja Miha Mazzini: Tekmovanje za največjega mučenika

Narava

Slovenci silno težko pohvalimo drug drugega, neprestano pa hvalimo in se bahamo s svojo naravo, torej nečim, kar nam je bilo dano. Če je narava svetinja, kako silna more biti aroganca oblastnikov, da začnejo tacati po njej! In kakšna idejna izpraznjenost, da bi z njo le "kšeftali".

Vrsta za glasovanje na referendumu je bila zanimiva mešanica upokojencev in mladine, slednjih celo več, česar nisem videl še nikoli.

Idejno prazni oblastniki so se Greti Thunberg posmehovali in se iz nje norčevali, zato še do danes niso ugotovili, kakšen vpliv je imela na mlado generacijo.

Tole ni bil zgolj referendum o vodi in naravi, temveč tudi o skupnosti, saj ničesar ni bolj skupnega od okolja. Za pajdaški kapitalizem ali komunizem potrebujete le skupek egoistov, ki se združijo za odiranje ljudstva. Za ekologijo potrebujete skupnost, in egoisti tega ne zmorejo.

Arogantni "kšeftarji" bi seveda pograbili vse, kar gre v denar, in s tem uničili skupnost (in nazadnje tudi sebe, a tako daleč jim ne seže). Res je bil zadnji čas, da se ljudstvo upre. Če se ne, potem si pač zaslužimo Vizjaka, Hojsa in podobne, ter vse žaljivke, s katerim nas zasipajo. Potem smo res svinje, ki rijejo po okolju, in idioti, ker jim to pustimo. Da bomo nazadnje po vseh njihovih poslih vsi skupaj le še klošarji.

Zgodilo se je ljudstvo

Prav cinično pa je, da se jim v letu, ko si zdajšnji partijci lastijo zasluge za osamosvojitev, in zmanjšujejo ali celo zanikajo pomen splošnega ljudskega pritiska, zgodi ravno ljudstvo.

Vzdušje na voliščih za referendum je bilo podobno tistemu pred tridesetimi leti, polno upanja, navdušenja, povezovanja, volje do spremembe in boja za prihodnost. Občutil sem ponos nad svojimi sodržavljani, sploh nad samoorganizacijo in požrtvovalnostjo. Taksisti so brezplačno vozili iz domov upokojence − čestitam vam in se vam zahvaljujem. Je pa seveda res, da je čez nekaj dni premier v povratnem udarcu za ministra digitalizacije, torej naše prihodnosti, imenoval lobista korporacije Uber, največje sovražnice taksistov.

Drage sodržavljanke in sodržavljani, prosim, ne zaspimo spet. Mar niste opazili, kako prestrašen teden je po referendumu imela vlada in kako so padali "hitri" zakoni drug za drugim ali pa so jih prestavili na jesen, upajoč, da ljudstvo spet zaspi?

Ostanimo budni, prosim. Vlada, ki se ne boji ljudstva, ne more delati dobro.

Naj imajo partijci svojo herojsko preteklost, ne pustimo pa si vzeti naše skupne prihodnosti.