Ponedeljek, 12. 11. 2018, 4.05
6 let
Miha Mazzini: Bogati reveži
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,16
46
Zdaj vem zagotovo: majhen delček mene živi v neprestanem strahu pred naslednjo izjavo mag. Sonje Šmuc, generalne direktorice Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Ko sem prebral, da z višanjem minimalne plače za 70 evrov "ustvarjamo deželo bogatih revežev", sem si zakopal obraz v dlani. Ni pomagalo, da sem novico prebral na Al Jazeeri in da torej že potuje po svetu.
Bolečina je bila osebna zato, ker gospo Šmučevo poznam še iz časov direktorovanja Društvu manager in sem jo imel za razumno osebo. Seveda, vodi lobistične organizacije slovenskega kapitala in demokratično se v določenih stvareh ne strinjava.
A odkar je na čelu GZS, se organizacija in ona opotekata od blamaže do blamaže. Kot sem zapisal, boleče je gledati "nekoga, ki je sam sebe porinil v govno, potem pa, namesto da bi plaval navzgor, rine še globlje in noče in noče nehati". Kliknite in preberite kolumno o tem, kateri podjetniki so spoštovani, kjer sem popisal vso to neslavno kronologijo.
Nekateri bogataši gredo na Kajmanske otoke, drugi pa za tekoči trak
Izjava je gnusna: zaradi 70 evrov ne bo nihče obogatel, še najmanj siromak in očitati mu bogastvo pomeni podpihovati zavist najnižje sorte.
Obenem je presenetljivo neprofesionalna: čas na televiziji se meri v sekundah, in če vas prosijo za kratek komentar, ne morete imeti celega predavanja, saj veste, da bodo iz njega iztrgali le najbolj sočen stavek.
In tako sočnega stavka profesionalec sploh ne bi smel ponuditi v glodanje! Kasnejše jamranje, da je stavek vzet iz konteksta, kaže strahotno nepoznavanje TV-medija in vsebinsko pomeni zgolj še večji potop (vir). Končno bi bil na GZS čas za premislek glede celotne politike in nekaj opravičil, najprej za tisti zloglasni vlak z mrtvim tovorom.
Sonje Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS): "Z višanjem minimalne plače za 70 evrov ustvarjamo deželo bogatih revežev."
Glavno pa je, da je tovrstno spodbujanje spora in prepira nesmiselno: kar zadeva delovno silo, Slovenija počasi sledi Hrvaški. Tam so delavce najprej nesramno izkoriščali, dokler jih ni začelo zmanjkovati. Potem so se hvalili, da bodo uvozili kar Filipince (vir), a se ni izšlo. Nato so začeli delavce prositi, jim dvigovati plače in zdaj se jim že prilizujejo.
Pri nas smo malce zadaj, a ne veliko. Prvi plakati s prošnjami, naj delavci ostanejo, že stojijo ob naših cestah. In da GZS v takem vzdušju še kar nadaljuje spravljanje delodajalcev na slab glas, je povsem nerazumno, predvsem pa kontraproduktivno.
Pri tem se mora hrvaški delavec preseliti v tujino, če bi rad tam delal, naš pa se lahko le odpelje čez mejo in se še isti večer vrne domov. Če se pozno popoldne vozite od Gradca proti Mariboru, se boste do sitega nagledali MB-registracij.
Naj citiram retorično vprašanje: zakaj bi varilec delal pri nas za (zdaj) 700 evrov, če jih lahko čez mejo dobi 1.800?
No, in zdaj takemu delavcu, ki se odloča, ali naj ostane ali gre, očitate bogastvo? Ta bo šel.
Marija se vrača
Poseben razlog za to, da sem si v bolečini pokril obraz, pa je ta, da sem pisatelj, ki ga zanima človeška duša in se zaveda simbolnega pomena naših dejanj.
Kaj smo videli? V urejeni pisarni je urejena dama povedala nekaj krutega in sprevrženega ter na družbenih omrežjih postala obraz, ki ga je treba sovražiti. Kaj se je zgodilo?
Podzavestno je njena izjava legla čez podobo Marije Antoanete, ko revnim svetuje: "Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." Nič hudega, da tega kraljica ni nikoli izrekla, ampak so ji to podtaknili njeni sovražniki, simbol krutosti je ostal.
Izjavo Šmučeve pa imamo posneto. V kolektivnem nezavednem se je sama postavila na arhetip krute matere. Klicanje tako močnih arhetipov vedno vzbudi ustrezno močne odzive.
Ne rečem, so situacije, ko človek mora tvegati in storiti kaj takega, a zaradi nasprotovanja zvišanju minimalne plače za 70 evrov?
(Spet imam obraz v dlaneh.)
Kaj se pravzaprav dogaja?
Junija letos se je zvišala socialna pomoč za 34 evrov, kar je izzvalo neverjeten bes po družbenih omrežjih, ki so ga, prepričan sem, podpihovali gospodarstveniki, češ, če siromaki dobijo teh 34 evrov, se nikomur več ne bo ljubilo delati.
Saj ni več prave razlike med socialno podporo in minimalno plačo!
Umazanost spletne propagande in poskus lobiranja državnega sveta bosta šla v neslavno zgodovino Slovenije, skupaj z njunimi akterji (preberite kolumno Med asfaltom in usmiljenjem).
Kot eden redkih sem takrat napisal: saj ni socialna pomoč previsoka, prenizka je minimalna plača!
In zdaj se bo zvišala minimalna plača!
Prave razlike med minimalno in povprečno plačo ne bo več!
Ni čudno, da je GZS prestavila propagando v obupano prestavo.
Česa se bojijo?
Da bo kakšen kolumnist, recimo tak plešast, z brado in očali, zapisal: saj ni previsoka minimalna plača, prenizka je povprečna!
Gospodarstvo
Takšno je pač življenje v družbi gospodarstva z nizko dodano vrednostjo. Ta bi se lahko zvišala samo z vključitvijo vsega, česar ljudstvo ne mara, od znanosti do kreativnih industrij.
Če pomislim še na prostaškega ministra Počivalška, ki so mu skrajni domet obzorja industrijski obrati, ki bodo ob prvi priložnosti robotizirani, se bo stanje težko spremenilo.
Na srečo med vsem tem hrupom obstajajo tudi podjetja, ki bi lahko preživela tudi kje drugje, ne le v polkolonialni državi, in kako drugače kot z molzenjem slehernega evra iz delavca.
Mogoče bi bil že čas, da se tudi oni oglasijo znotraj GZS – če so sploh včlanjeni –, kajti do zdaj smo že dobili občutek, da je GZS društvo strgalcev suhe skorjice, katerega obstoj je odvisen od vsake drobtine in se zato obupano pomika od škandala do škandala.
46