ženske
Sobota, 22. 2. 2025, 22.09
13 ur, 52 minut
Mateja Malnar Štembal: Miške in moški
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
Pomlad. Rožice. Prebujanje. Vse diši, vse brsti. Marec je mesec, ko vse zacveti. Na novo, ali pa se prebudi iz zimskega spanja. Ženske imamo v marcu kar dva praznika. Pa če ju praznujemo ali pa ne. 8. in 25. marec. Prvi zaznamuje mednarodni dan žensk, drugi je materinski dan.
V organizacijah, kakršno je denimo naše Združenje Ona ve, ki povezuje strokovnjakinje in promovira znanje, vemo, da je treba dogodek, na katerem želimo izpostaviti tematiko žensk, enakosti in enakopravnosti, organizirati nekaj dni pred obeleževanjem dosežkov in pravic žensk. Kajti 8. marca je poplava vsega.
Tudi letos bomo zagotovo spet priča poplavi člankov, intervjujev, dogodkov, izjav, nastopov, pogovorov na temo mednarodnega dneva žensk. Razmišljale bomo o napredku, tudi o morebitnem nazadovanju, kaj prinaša prihodnost, kako živimo v sedanjosti.
Marca se tudi eksponentno okrepi glas žensk v medijih, ki je sicer že nekaj desetletij razdeljen na enega ženskega in od tri do štiri moške. Za lažjo predstavo: po naši raziskavi iz leta 2023 moški predstavljajo 73 odstotkov virov informacij, ženske pa 27. In podoben odstotek beleži večina nam primerljivih držav. Nekoliko več napredka ugotavljamo pri intervjujih: če je bilo v letih 2017/18 v osrednjih slovenskih medijih intervjuvanih 20–24 odstotkov žensk, jih je zdaj 36–40 odstotkov. Največ seveda marca.
8. marec je tako dan, ko se razcvetijo obljube in zaprisege o enakosti in enakopravnosti, ko se družba za hip spomni na nevidno delo žensk, podjetja pa hitijo izročat rožice zaposlenim. Jaz bi jim priporočila kaj bolj trajnega. Kakšno knjigo denimo. O zgodovini ženskega gibanja, posameznicah, ki so premikale mejnike. Vzornic nam ne manjka, žal pa so te prevečkrat pozabljena polovica prebivalstva.
Ne pozabimo zgodovine
Korenine obeleževanja dneva žensk segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so delavke začele zahtevati krajši delovni čas, boljše plačilo in volilno pravico. Prvi dan žensk (takrat še ni bil mednarodni) so praznovali v ZDA 28. februarja 1909. Pobudo za mednarodni dan žensk je na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910 dala nemška socialistka Clara Zetkin.
Nemška socialistična političarka, mirovna aktivistka in borka za pravice žensk Clara Zetkin (1857–1933) velja za eno najvidnejših pobudnic vpeljave mednarodnega dneva žensk.
Prvič so mednarodni praznik praznovali leta 1911 v Avstro-Ogrski (tako tudi ženske na sedanjem slovenskem prostoru), Nemčiji, Švici in na Danskem. Takrat je za praznik vseh žensk veljal še 19. marec. Mednarodni dan žensk se 8. marca praznuje od leta 1917, ko so ženske v Rusiji pod geslom Kruh in mir protestirale proti sodelovanju v 1. svetovni vojni.
V času naše nekdanje države je bil 8. marec pomemben državni praznik, posvečen dosežkom žensk v delavskem gibanju in njihovemu prispevku v družbi. Na začetku so se borile predvsem za krajši delovni čas, dostojno plačilo, boljše delovne pogoje in politične pravice, to pa se je prelevilo v izražanje potrebe po enakosti, priznanju nevidnega dela žensk in potrebi po večji zastopanosti žensk v vseh družbenih sferah.
Vprašanje pa je, koliko poznamo te slovenske prebojnice, ki so premikale meje in nam izborile pravice, za katere vidimo, da jih ne smemo imeti za samoumevne. Kaj šele za trajne. Kot sem nekoč že zapisala: zdi se mi, da so ženske pravice kot nekakšen abonma, ki ga je treba obnavljati.
Ste že slišali za Ivanko Anko Klemenčič (1876–1960), prvo poklicno novinarko, avtorico prispevkov o ženskem vprašanju, borko za pravice zaposlenih žensk? Leta 1899 je začela pisati v tržaškem ženskem listu Slovenka, ki ga je urejala Marica Bartol Nadlišek. Urejevanje časopisa takrat ni bilo plačano, temveč je bilo častno delo. Ivanka in njene sodelavke ženskega gibanja niso pojmovale kot revolucionarnega rušenja obstoječega reda. Njihov cilj je bil pripraviti ženske na prihodnost, jih ozavestiti in izobraziti.
Za Minko Govekar (1874–1950), učiteljico, prevajalko, publicistko in eno ključnih osebnosti ženskega gibanja na Slovenskem, ste zagotovo že slišali. Kot soustanoviteljica prvega slovenskega ženskega društva je več kot 27 let aktivno delovala za enakopravnost žensk, organizirala shode, pisala peticije in prevajala literaturo, s čimer je pomembno prispevala k družbenim spremembam in prizadevanjem za pravice žensk v javnem in zasebnem življenju.
Nehajmo že jamrati, ženske!
Čeprav se moja stara mama v tem trenutku ne bi ravno strinjala z mano, ker ni imela ravno lepih življenjskih izkušenj s tovarišico, mi je blizu razmišljanje Vide Tomšič (1913–1998), pravnice, ene od vodilnih političark v nekdanji Jugoslaviji. Odločno je namreč zagovarjala stališče, da je osamljen boj žensk proti moškim že vnaprej obsojen na neuspeh in da lahko ženske dosežejo svoje pravice samo v okviru skupnega prizadevanja za pravice vsega človeštva.
Po vojni se je zavzela za ukinitev vseh predvojnih ženskih društev, v letu 1953 pa še za ukinitev Antifašistične fronte žensk. Menila je, da mora država z ustrezno zakonodajo ženskam zagotoviti zakonsko enakopravnost, dejansko pa si jo morajo izboriti same, in sicer v družini, na delovnem mestu, v političnem življenju. "Ne samo da nas moški ne marajo, tudi same se ne uveljavljamo, da bi se borile za tisto, kjer si same sebi lahko pomagamo. Res je, da je lepše iti z družino in otrokom na sprehod, kot pa sedeti nekje in poslušati stvari, o katerih je treba včasih temeljito premisliti, kako odločiti, da bo bolj prav."
Urednica tržaškega ženskega lista Slovenka Marica Bartol Nadlišek (1867–1940)
Res se še prerado dogaja, da je ženska ženski najhujša sovražnica. Da ji zaloputne vrata pred nosom napredovanja, ji podre na glavo strop, namesto da bi ji pomagala splezati stopničko višje. Ta pojav pogosto opisujemo s sindromom čebele matice, kjer ženske na vodilnih položajih ne podpirajo mlajših kolegic, saj so morale same skozi težavne poti in pričakujejo, da bodo tudi druge prestale enako. Poleg tega poznamo še izraz steklena pečina (glass cliff), ko so ženske postavljene na vodstvene položaje v kriznih trenutkih, kjer je neuspeh skoraj neizogiben, ali toksično solidarnost, kjer se od žensk pričakuje brezpogojna podpora drugim ženskam ne glede na kompetence. Vse to so pasti, ki razbijajo priložnosti za trajno spremembo.
Vzornice 19. oziroma 20. stoletja si večkrat postavim za vzgled, za steber. Kaj je bilo skupno tem ženskam? Znanje. Stavile so na znanje.
Naše babice so imele bistveno manj izbire pri tem, kaj bodo počele, kako bodo živele in kaj bodo smele reči. In kljub temu so se borile in premikale meje.
Torej? Imamo izbiro. Lahko se pritožujemo, kako je bilo včasih vse slabše – ali pa stavimo na znanje in dejstva. In na ekonomsko neodvisnost.
Gospa si, ko si to zaslužiš
Ekonomska neodvisnost ni samo beseda – to je temelj vsega, kar nas vodi k resnični enakosti in enakopravnosti. Ne pričakujmo, da bo nekdo drug poskrbel za našo prihodnost. Poglejmo zgodovino, poglejmo ženske, ki so si same ustvarile neodvisnost. Statistika kaže, da podjetnice še vedno težje dostopajo do naložbenega kapitala, zato potrebujemo več podpornih okolij, programov mentorstva in mreženja, ki spodbujajo ženske k vstopu v podjetništvo (ne zgolj v samozaposlenost) in jim omogočajo dostop do ključnih virov.
V tem pogledu je zelo zanimiv švedski trend, ki se počasi seli tudi k nam. Na Švedskem, državi, znani po naprednih politikah enakosti spolov in z vedno najvišjimi uvrstitvami na lestvici enakosti (po zadnji raziskavi Evropskega inštituta za enakost spolov EIGE je po indeksu enakosti spolov najvišje uvrščena evropska država – 82,2 točke od stotih možnih točk), je nepričakovano priljubljen postal trend #softgirls, ko mlade ženske izberejo bolj tradicionalno vlogo gospodinj in ekonomsko odvisnost od partnerja namesto lastne kariere. Ta pojav je povezan s širšim nezadovoljstvom nad pritiskom na uspeh, utrujenostjo od dela in željo po življenju z manj stresa.
Slovenska prevajalka, aktivistka in publicistka Minka Govekar (1874–1950)
Raziskave kažejo, da se trend širi predvsem prek družbenih omrežij, kjer se slavi sproščen življenjski slog in poudarja oddaljevanje od koncepta "girl boss" – ideje, da bi morale ženske stremeti k profesionalnemu uspehu.
Mnenja o trendu so deljena: nekateri opozarjajo, da gre za korak nazaj pri doseženi ekonomske neodvisnosti žensk in da mlade ženske ne razumejo, koliko truda je bilo vloženega v dosego pravic, ki jih imajo danes. Drugi pa zagovarjajo pravico posameznic, da same odločajo o svojem življenju.
Trend #softgirls tako sproža širšo razpravo o tem, ali trenutne politike enakosti spolov dejansko zagotavljajo enakopravnost ali pa zgolj nalagajo ženskam dvojno breme – delovne obveznosti in večino skrbi za družino.
Raziskave sicer kažejo, da so moški v Sloveniji danes bolj vključeni v gospodinjska opravila kot v preteklosti. V 90. letih prejšnjega stoletja so moški za gospodinjska dela porabili povprečno sedem ur na teden, medtem ko so v novejšem obdobju ta čas povečali na 14,5 ure tedensko. Kljub temu ženske še vedno opravijo večino gospodinjskih del, saj jim namenijo povprečno 25 ur na teden.
Poleg tega ženske v Sloveniji prevzemajo tudi večino skrbstvenih dejavnosti. Podatki kažejo, da ženske zaradi skrbi in nege družinskih članov z dela izostanejo šestkrat pogosteje kot moški.
Rože, čokoladice in zložljivi stoli
Torej, namesto da čakamo na rože in čokoladice, raje razmislimo, kako bomo poskrbele, da bodo naše pravice in enakost spolov trajni abonma.
Stavimo na znanje. To je edina valuta, ki nam je nihče ne more vzeti. In na povezovanje.
Za vzornice si postavimo mnoge izjemne Slovenke iz preteklosti, predvsem pa te, ki so med nami. Ne čakajmo na dovoljenje. Pišimo, raziskujmo, vodimo projekte, postavljajmo vprašanja in zahtevajmo odgovore. Bodimo drzne in se oglašajmo.
In naslednjič, ko nam kdo ponudi rožico namesto priložnosti, vzemimo to prekrasno rožico in si izborimo še prostor za mizo. Oziroma sledimo nasvetom Shirley Chisholm (1924–2005), ki je leta 1968 je postala prva temnopolta ženska, ki je bila izvoljena v ameriški kongres, nameravala pa je tudi kandidirati za predsednico ZDA. Eden njenih najbolj znanih citatov je: "Če ni prostora za vas za mizo, prinesite zložljiv stol."
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal je zgodovinarka, strokovnjakinja za komuniciranje in podpredsednica Združenja Ona ve. Ljubiteljica zgodnjega vstajanja, sončnih vzhodov in zahodov, hvaležna za življenje in vse sekunde v njem. Kolumne na Siolu običajno objavlja na četrto nedeljo v mesecu.
