Majda Širca: Referendumski Blatni Dol

Iz stripa Ivan Cankar: podobe iz življenja scenarista Blaža Vurnika in risarja Zorana Smiljanića, izšlo v sozaložbi MGML in Forum Ljubljana. Foto: Zoran Smiljanić

Pred 120 leti nam je Ivan Cankar ponudil Blatni Dol kot kraj izgubljenih iluzij in propadlih idealov. Tam je njegovemu učitelju Martinu Kačurju blato zalilo srce in mu odvzelo pogum. Zaradi naprednih idej so ga namreč že na začetku svoje poti kazensko premeščali v vse večje luknje: od Zapolja do Blatnega dola in končnih Laz.

Ko Kačur v Cankarjevi povesti s podnaslovom O življenjepisu idealista (1905/07) in v filmu Idealist (1976) prvič vstopi pred nas in v kader, se kot lep, urejen in prešeren mladenič, poln pričakovanj, spušča po hribu navzdol ob spremljavi songa Duše Počkaj: "V svet je odšel in si mislil tako: ta svet je ledina, orač bo postal! S pogumom in s krepko, pošteno roko bo brazdo zarezal in setev sejal!" A ko na koncu ob spoznanju, da ne more biti ne orač ne sejalec, izčrpan zapusti zadnji kader filma, samo še momlja: "Dobro sem hotel, odpustite!" Omaga pod pezo blatnodolskega nezainteresiranega kmetstva, predvsem pa oblastnikov – kjer je župan hkrati tudi krčmar –, ki se zavedajo, da njegovi poskusi širjenja obzorij pomenijo konec njihove oblasti. Njegova volja plahni z naraščajočimi razočaranji, vse dokler se ne sesuje in slednjič tragično konča kot žrtev družbenih avtoritet in razmer, kakršne ponazarja Blatni Dol.

Idealistove izgubljene iluzije 

Ko je bil pred 50 leti po Cankarjevi povesti Martin Kačur posnet film Idealist, so režiserja Igorja Pretnarja največkrat spraševali, ali se pojavi, ki jim je dal Cankar podobo Blatnega Dola, še del takratnega časa. "Da, absolutno, kljub temu da se je položaj Slovencev bistveno spremenil, saj je narod dobil svojo državo in izvedel nacionalno in socialno revolucijo. Toda še zmerom so ljudje, ki želijo zavirati človeške odnose in napredek — v drugih pojavnih oblikah seveda," je leta 1976 menil Pretnar, ki je snemal dobre filme, kolikor jih je pač lahko, saj je na enega čakal celih deset let.  

Če danes po 120 letih Cankarjeve povesti, pol stoletja po filmu in vmes še novi državi vprašate po Blatnem Dolu, bo vsak srednješolec razumel, da gre za prispodobo kraja, v katerem ni napredka in optimizma. V kontekstu nedavnega referenduma pa se ob Kačurjevem ubitem idealizmu vzpostavi še en identifikacijski moment: zakaj je naš napredni učitelj tako hitro omagal, prevzel vlogo žrtve in se nehal boriti. Če smo se te dni naposlušali trditev, kako kultura oblikuje narodovo identiteto, ni daleč spoznanje, da se s tem tragičnim in spodletelim likom z lahkoto identificiramo še danes in ga hitro vzamemo za svojega. Kar sploh ni težko, saj se asociacije ponujajo na dlani. Celo predstavljamo si lahko, kako bi Martin Kačur v Zapolju šel prešerno in zgovorno na volišča v bran kulturi in glasno k temu vzpodbujal tudi druge, medtem ko bi v Blatnem Dolu in Lazah ostal doma rekoč, da ne verjame več, da bi se narodu hotelo z dna v kakšne višave. 

Iz filma Idealist, režija Igor Pretnar, 1976 Foto: Slovenska kinoteka

Bi Kačur šel na referendum?  

Ob referendumu, kjer je desni pol nasprotoval zakonu o pokojninskih dodatkih vrhunskim kulturnikom, ni težko volilni izid umestiti v novodoben blatnodolski prostor, kjer so se slavili konformizem, zavist, poniževanje ustvarjalcev in neskrupulozna manipulacija z ljudmi.  

Kot rečeno, usoda našega idealista in učitelja Martina Kačurja nam govori tudi o njegovi šibkosti, saj ne zdrži razhajanj v sporih z duhovno in posvetno gospodo ter ženo, ki ga na koncu tako prezira, da ji ni mar niti umirajoči sin. Kmalu se zlomi, da od nekdanjega naprednjaka ni niti sence več. Kačur se na neki ravni umakne, preden se je spopad zares začel, in prevzame vlogo križanega, cinika in vesoljca, ki v dušečem okolju ne zmore ubraniti svojih nedvomno pravih liberalnih idej. Očitno je že od vsega začetka jasno, da v resnici ne bo mogel premakniti sveta. Ko bi končno lahko uveljavil svoje ideje, so jih začeli izrekati že drugi.  

Ob vsem tem ni težko identificirati obreferendumskega položaja, ko je občutek nerazumljenosti in absurda posledično narekoval bojkot odhoda na volišče. Bojkot je bil pač potrditev banalnosti dragega in interesnega preverjanja volje ljudstva. Bil je izraz nezadovoljstva nad očitki, da ustvarjalci živijo na račun žuljev drugih, sami pa žuljev ne poznajo, zaradi česar jih je treba odrezati od korita, vzpostavljenega že leta 1957 in ne šele leta 1974, ker se je pač naciji že davno od tega zdelo prav, da spoštuje vse tiste, ki civilizacijo plemenitijo s humanostjo in medsebojno empatijo.   

Foto: Zoran Smiljanić

Drug vidik volilnega referendumskega abstiniranja pa govori o nečem drugem – o dolini, kjer se prehitro utrudiš in kjer je lažje ali celo bolj oportuno molčati. Priznati je treba, da ta vzvišeni molk, izzvan s pritlehnostjo predlagateljev referenduma, nevednostjo ljudi, kaj je sploh pravi predmet odločanja in zakaj se to odločanje sploh prelaga na ljudstvo, je bil prisoten tudi pri občanih, ne le politikih, ki so podpirali zakon. Zadnje je bilo strah, da podpornikom se pač ne bo dalo oditi na volišča – kar ne bi bila ravno neka novost, zato so jim že vnaprej dali odpustek, ki se ga je vnovčilo kot protest.  

Mnenja Majda Širca: Tišina ubija

Molk ni vedno zlato 

Ob tem je pozicija ležerno prepustila prvo branilsko vrsto več ali manj parim političarkam, kot da bi se morali vsi ostali otresati madeža vedoč, da jim bo zbijal rejtinge. Nič novega. A tudi med potencialno zainteresirano javnostjo je bilo precej tišine. Nekaj malega pozivov in protestov, zapisov nestrinjanja, izjav in podpisov predstavnikov institucij s področja vizualne umetnosti – a v bistvu zelo malo dviga glasu skupin in posameznikov, ki jih je druga stran nesramno inštrumentalizirala in poniževala. Omizja, razprave, analize, debate o genezi, tehtanje razlogov za pokojninske dodatke in njihovo morebitno ukinitev, razmislek o dejstvu, da je ustvarjalnost mladih med najnižjimi v Uniji, primerjave s športom, kjer z dodatki ni nobenih problemov ... Ne, vsega tega ni bilo oz. je bilo v premajhnih dozah; tudi javnemu interesu zavezana medijska sredina se je raje zaletavala v tarčo nastopaštva, kjer se je uravnoteževala ruparjanska beseda, ne pa odstirala smiselna problematika. Ob razmerah, kjer mnenje na koncu skrojita vojaška zapoved in vplivno smetenje na družbenih omrežjih, se ne velja čuditi končnim referendumskim številkam.  

V nemoči sanirati prepad med ljudstvom in zakonodajno idejo, v nemoči preseči politično preračunljivega podtaknjenca, se pač zgodi umik kot demonstracija prezira, nemoči ali preproste zavrnitve banalnosti. Kačurjev samopomilovalni zlom z odločitvijo, da ne bi plesali po taktih, ki jih ošabno narekuje opozicija, bi lahko tudi rekli. Vse to ni težko razumeti, a na politični šahovnici tovrstne emocije niso dobrodošle, kajti edino težo in pravno legitimiteto ima na koncu vedno najpomembnejše "orodje", ki ga imamo – naš glas.   

Kajti ob tišini tistih, ki se jih je materija dotikala, in abstinenci tistih, ki bi iz Blatnega Dola raje prestopili v Zeleno dolino in ohranili verodostojnost institucije referenduma kot pomembne oblike odločanja, bo z lahkoto zmagovala linija politične manipulacije. Vsaj na kratki rok.  

Triindvajsetletna čakalnica do sreče 

Ampak čas prinaša spremembe tudi na dolgi rok. Na referendumu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) so bile leta 2001 z veliko večino (72,36 odstotka) zavrnjene (tudi) možnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo samskih žensk. Za tisti čas je šlo za rekordno nizko referendumsko udeležbo (35,66 odstotka).  

Primer referenduma o OBMP namreč govori o tem, da se lahko stvari v časovni distanci – v tem primeru sicer absolutno predolgi – postavijo na svoje mesto. Spomnimo se lanskoletne odločitve ustavnega sodišča, ki je presodilo, da je ureditev, po kateri samske ženske in ženske v istospolnih partnerskih zvezah niso upravičene do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, neustavna. Šlo je za zgodovinsko prelomnico, ko je bil nek zakon 23 let po referendumski odločitvi prepoznan kot diskriminatoren in nepravičen do vseh žensk. Utemeljitev je bila jasna, logična, strpna, pravno briljantna in pravična. Zajemala je vse, kar smo ob referendumu poskušali povedati, a nas ni nihče kaj prida poslušal, kaj šele slišal. 

Mnenja Majda Širca: Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu

Ko je opozicija leta 2001 v času Drnovškove vlade sprožila referendum o noveli zakona OBMP je bil proti noveli viden del zdravniškega lobija, povezan s politično desnico, ki se je skupaj z Rimskokatoliške cerkvijo spustila v kulturni boj s ciljem, da za vsako ceno brani lik patriarhalne družine. Posledice takratne referendumske zmage je v kasnejših 23 letih čutila marsikatera ženska v Sloveniji, saj je v tem času že davno prešla svojo rodno dobo, posledice pa so v takih primerih nepopravljive. Ni bil to edini referendum, ki je dušil in katerega odločitve najbrž ne bi mogli spremeniti, četudi bi trkali na vsaka vrata ali noč in dan razlagali, katere prednosti prinašajo nove rešitve. A izkušnja pri tem zakonu je bila še posebej boleča.  

Svobodna.si 

Ob takratnem referendumu o OBMP so bile aktivnosti zagovornikov zakona približno take, kot jih je zdaj marsikdo pogrešal pri nedavnem referendumu: pogovori na terenu, "trkanja" na ušesa, diskusije, vključevanje širših družbenih akterjev, marketinške akcije, ustanovitev Odbora za svobodo odločanja (svobodna.si), mednarodna vključevanja itd.  

Ampak več ko je bilo izrečenih argumentov, bolj je rastel občutek, da se vrtijo v praznem prostoru. Bilo je tako kot na tenis igrišču v filmu Blow up Michelangela Antonionija (1966), ko fotograf in artistična skupina igrajo brez žogice. Zamahi z loparjem v prazno, odboj nevidne žogice v prazno, pogledi opazovalcev, ki sledijo nevidni žogici in igri brez odmeva … 

Pojasnjevanje, zakaj je prav, da so umetne oploditve ravno tako lahko deležne ženske, ki nimajo partnerja oz. niso v zakonski zvezi, so bila videti kot tista teniška igra, ko se je udarec argumenta odbil v vakuumu. Realen zamah argumenta na eni strani je naletel na mentalni odboj na drugi strani, ki je pravzaprav zaobjemal vso izkušnjo moškega gospostva: žena naj reproducira le z njim, ki ji daje smisel, če je ta smisel spodnesen, je spodnesen tudi red družinskega svojstva. Ženska brez partnerja potrebuje psihiatra in ne oploditev z biomedicinsko pomočjo, so govorili. Spominjam se, da smo odgovarjali tudi z enim najlepših prizorov iz slovenske kinematografije – s Samorastniki (1963), ko pokončna in uporna Meta (Majda Potokar) svojim samorastniškim pankrtom govori: "Vi niste kakor drugi otroci … vi ste samorastniki! Čez petdeset let vas bo lahko že sto. Čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko! Potem si boste združeni lahko priborili svoje pravice!"

Skratka, ob referendumu smo branili zakon, ki manjšini omogoča dostop do sreče.  

Nasprotniki zakona so rekli, da gre za egoizem sprevrženih žensk. Za škodovanje narodu, kjer bo potomstvo prikrajšano očetovske roke, ne glede na to, da je kakšna nasilna očetovska roka bolj škodovala potomstvu kot odsotnost partnerja. Rekli so, da je ženska sama kriva, če je sama. In zakaj bi bil to nek obči problem, če gre za le nekaj žensk. Rekli so tudi, da se družba sooča z negativnim problemom feminizacije. 

V to diskusijo se je malokdo vključil, celo eminentni kulturniški krogi, vedno zavezani strpnosti in podpori demokraciji, so menili, da ima svet druge pomembnejše probleme, ki so bistveno usodnejši od tovrstnih minornosti.  

Na dan, ko se je v državnem zboru obravnavala novela zakona, je bil na straneh časopisne kronike objavljen primer očeta, ki je grozil s smrtjo svoji mladoletni hčeri. Oče, ki je v svojih alkoholnih nasilnostih hčerko že večkrat ogrožal, jo je tokrat hotel zvezati na plinsko jeklenko z namenom, da jo razstreli.  

Na dan, ko smo v parlamentu morali pritrditi referendumski pobudi, je časopisna kronika povzemala sodni proces, kjer je moški spolno nadlegoval mladoletno hčerko.  

Referendum kot igra zemljo krast  

Razprava ob obravnavi zakonodaje, ki bi omogočila izpolnitev želja ženskam, ki tako ali drugače niso mogle imeti otrok, je bila sramotilna in sramotna, tako kot mnogokrat kasneje, sploh pa ob predlogu zakona o registraciji istospolne partnerske zveze, kjer je blatil sedanji politični povratnik in kameleon, takratni poslanec SDS Pavel Rupar. 

Referendum o OBMP se je, podobno kot sedanji o pokojninskih dodatkih za kulturnike, ukvarjal z majhno peščico ljudi. A ta peščica žensk ni mogla stopiti pred javnost, razgaljati svoje intime in reči: "Zame gre!" V tem smislu je bil nagovor ljudi nemogoč in verjamem, da ga je marsikdo iz nemoči ali nejevolje bojkotiral. 

Oba današnja primera govorita o tem, da se v na videz malih zgodbah skrivajo pomembne teme, dileme in priložnosti za izboljšanje našega življenja. Lahko pa so te teme le pretveza za definiranje igralnega političnega polja. Otroci bi temu preprosto rekli: zemljo krast. 

Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.