Lucija Mulej: vrednost samskih žensk

»Kaj je vrednost samske ženske?« je vprašanje, ki ga družba postavlja že stoletja – največkrat s posmehom, pomilovanjem ali celo strahom. Nekateri pravijo, da je samska ženska odcvetela brez sadeža lastnega telesa. Drugi namignejo, da je gotovo neplodna, jalova. Tretji menijo, da je nihče ni hotel ali pa, da je bila preveč izbirčna. Četrti, s kančkom ironije, dodajo: »Hvala bogu, da ostane vsaj nekdo trezen v družbi, brez patološke odvisnosti od otrok.«

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se število samskih, nikoli poročenih žensk v Sloveniji po starostnih skupinah razlikuje, z izrazitim naraščanjem v skupini žensk med 40. in 50. letom. Leta 2011 je bilo v Sloveniji 300.803 nikoli poročenih žensk, starejših od 15 let, leta 2023 pa okoli 332.277. Največ samskih žensk je prav med 40. in 50. letom, kar kaže na trend vztrajne rasti te skupine.

Toda kaj, če je odgovor povsem drugačen? Kaj, če samska ženska ni izpad iz matrice, temveč ogledalo družbe – lakmusov papir, ki pokaže vse tisto, kar bi sicer ostalo skrito? Seveda, ženske brez otrok lahko živijo svobodneje, kar pa je mnogim spotika.

Ženske kot matere svetu

V zadnjih desetletjih vse več žensk zavrača vlogo žene in matere. Ne zato, ker ne gre, temveč, ker se odločijo drugače. Nekatere postajajo matere svetu – ljudem, idejam, skupnostim. Svoj prostor v srcu ohranijo za vsakogar, njihova ljubezen se razširi onkraj biološkega potomstva. To je pravzaprav upanje človeštva. Kajti tisti, ki se borijo samo za svoje, pogosto izgubijo občutek za »mi«, za skupnost, za celoto.

Mnenja Lucija Mulej: Organizacije kot vrtiljak nesmisla

Takšne ženske vlogo materinstva prevedejo v širša poslanstva: postanejo voditeljice, ustvarjalke, mentorice, prostovoljke, pa tudi tihi stebri, ki negujejo iz ozadja. Simone de Beauvoir že v Drugem spolu (1949) opozarja, da je družba ženskam vedno najprej pripisala biološko funkcijo, šele nato človeško svobodo. Tiste, ki so biologijo oblekle v tančice humorja, intelekta in lepote, pa so navdihovale še stoletja kasneje.

In res – v času, ko lahko skoraj vsaka ženska postane mati, tudi prek posvojitev ali reproduktivnih tehnologij, postaja odločitev ne imeti otrok izraz svobode, ne manjvrednosti. Obenem pa takšne odločitve strašijo vernike v vseh smislih, saj je svoboda dobrina, ki ni naprodaj.

Obsedeni z otroki, a slepi za svet?

Paradoksalno živimo v kulturi, ki je obenem otrokocentrična in otrokom sovražna. Po eni strani starši svoje otroke utapljajo v pretirani skrbi, programih in ambicijah. Po drugi strani jih zanemarjajo – ker se utapljajo v lastnih željah, lovijo kariero, status in kapital. Materialno bogastvo ni jamstvo za čustveno varnost. Koliko mladih zraste ob desetih zlatih žlicah, a smisel iščejo v drogah, tveganjih in begu pred pričakovanji?

Foto: Shutterstock

In koliko otrok pride na svet zato, da izpolnijo pričakovanja drugih – da bi družina bila videti popolna? Ti otroci pogosto odraščajo v polovičnih odnosih, v praznih družinah, kjer je prisotno telo, ne pa srce. Prav ti pa potem sedejo v svetovalnice samskih žensk, ki jim znajo ponuditi prostor svobode, drugačen okvir, toplino brez lastniških vezi.

Kot mi je nekoč povedala zdravnica brez otrok: »Moje pacientke so moji otroci. Čeprav ne rodim, vsak dan pomagam rojevati življenje, ki se znova postavlja na noge.«

Vpogled v neizrečene resnice

Na terapijah in svetovanjih pogosto slišim stavke, ki jih družba označi kot neizrekljive. Mama treh otrok pove: »Če bi se še enkrat odločala, bi ostala samska.« Druga prizna: »Enemu otroku sem bližje kot drugemu« in nekje nekdo povzame: »Otrok je večkrat rabelj kot rešitelj.«

Ženske so ujetnice idealizirane podobe materinstva. Pričakuje se, da bodo hvaležne, žareče, nesebične – ne glede na okoliščine. Resničnost pa je pogosto neizprosna. Še posebej, ko otrok zboli ali razvije vedenjske težave. Takrat se življenje preobrne: vsakdan postane mreža terapij, hospitalizacij, zdravil, nenehne tesnobe in budnosti.

Foto: Osebni arhiv

Trpljenje takih mater ni dvojno, temveč večplastno. Nosijo bolečino zase, za otroka in za celotno družino. Spremlja jih občutek krivde, da niso storile dovolj, in stigmatizacija okolice, ki se težavnim otrokom pogosto umakne. Sociološke raziskave opozarjajo, da so starši otrok s posebnimi potrebami pogosto potisnjeni na rob družbenega življenja – izčrpani finančno, socialno in čustveno.

Mnoge ženske v tišini priznajo: »Včasih se počutim, kot da sem izgubila sebe – ostala je le še mati bolnega otroka.« A prav te matere so pogosto nosilke neverjetne moči. Njihovo telo in duša sta ranjena, a njihov duh ostane pokončen, ker ljubi kljub vsemu.

A kljub vsemu materinstvo je poslanstvo, zato je nujno, da nanj pogledamo iz vseh možnih zornih kotov.

Travme preteklosti, izbire sedanjosti

Mnogo žensk ostane samskih, ker so bile že v otroštvu mame svojim materam ali očetom. Skrbele so za gospodinjstvo, kasneje za finance in odložile svoje sanje. Odrasle so prezgodaj. Zato se v odraslosti vračajo k študiju, delavnicam, iskanju samih sebe. Njihova samskost ni izraz pomanjkanja, temveč poguma, da izberejo pot, ki jim je bila v otroštvu odvzeta.

Ob tem pa se pokaže še ena pomembna razsežnost: samske ženske, ki nimajo lastnih otrok, pogosto svojo energijo usmerijo v prostovoljstvo, mentorstvo, vodenje misij po svetu. Delujejo v humanitarnih organizacijah, pomagajo beguncem, skrbijo za ostarele, izobražujejo mlade.

Mnenja Lucija Mulej: Moški so se nekoč borili za čast. Danes za gmotno sposobnost.

Njihova ljubezen ni vezana na enega otroka, temveč na širšo skupnost.

Koliko zgodb poznamo o ženskah, ki so svoj poklic spremenile v poslanstvo? Učiteljice, ki so desetletja matere generacijam učencev. Psihologinje, ki so slišale tisoče zgodb in s tem oblikovale življenja. Prostovoljke v Afriki, na Balkanu, v Indiji, ki so brezplačno delile znanje in skrb. Njihov vpliv je tih, a zato nič manjši.

Kot je zapisala antropologinja Margaret Mead: »Nikoli ne dvomi, da lahko majhna skupina predanih ljudi spremeni svet; pravzaprav je to edino, kar ga je kdaj spremenilo.« Samske ženske so del te skupine – njihove poti se ne merijo v genih, temveč v dejanjih, ki presežejo čas in prostor.

Kaj v resnici puščamo za seboj?

Rada se družim z zanimivimi ženskami. Nekatere so matere, druge ne. A njihova vrednost ni v tem, ali so rodile. Njihova vrednost je v zapuščini – v ustvarjalnih opusih, v etičnih odtisih v svetu, ki so ga soustvarile.

Samske ženske so dokaz, da obstajajo še druge oblike rodovitnosti. Da je ljubezen lahko univerzalna. In da družba, ki bo znala ceniti tudi njihovo prisotnost, stopa korak bližje k resnični zrelosti. In kot je dodala Bell Hooks: »Izbira ljubezni je izbira upora.«

Samske ženske, ki ljubijo skupnost, svet, življenje samo – s tem, ko živijo drugače – tiho spreminjajo svet.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Društvo Biti novinar