Sobota, 27. 1. 2024, 22.27
9 mesecev, 4 tedne
Lucija Mulej: Ta opojna orgazmična moč
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,58
Izkaže se, da večina ljudi površno presodi vpliv, pod katerega zapade, ko postanejo nosilci moči: na moč se vsakdo od nas odziva drugače. Tako moč kot nemoč v nas izzoveta mehanizme odpora, defenzivne mehanizme … in nas oblikujeta. Moč vsebine pred obliko. Moč besed pred dejanji. Moč nevidnega pred vidnim.
Vprašanje je, na katere tipe moči smo odporni, kateri pa nam preslepijo zavest in zameglijo presojo. Trdim, da prek izkušenj pridobivamo odpornost. Tudi na objektivno merljivo moč.
Je res, da moč ljudi spremeni?
Marsikdo poreče: "Odkar je na oblasti, se je spremenila. Odkar je šef, je drugačen. Odkar zaslužita več, sta ošabna …"
Resnica je, da nas spreminja vse, kar se nas dotakne. Ne zgolj moč - tudi nemoč. In vsi, ki so objektivni nosilci moči (vodje, politiki, direktorji …), so ujeti v (ne)moč drugih. Nihče ni osamljen otok. Svoboda je le navidezna, saj vsakdo nekje odgovarja nekomu.
Res (ne)moč spreminja? Ali pa deluje le kot lakmusov papir ali kontrastno sredstvo, ki obelodani tisto, kar je očem manj vidno in skrito?
Moč in nemoč. Opoj in zanos oboževanja, ki ga doživijo vsi tisti, ki so popularni, ni neznaten. To je hrana, to je fiks. Moč je fiks. Seksapil je fiks. Oblast je fiks. Za odvisnike.
Vsak, ki je v določeni razvojni fazi življenja izpostavljen iskanosti in priljubljenosti, živi v energijskem zanosu. Vsa pozornost, ki jo oboževalci namenjajo "zvezdam", je hrana. Energijski vnos, ki ga oboževani začutijo. A če se človek navadi na oporo drugih, na njihovo podporno občudujoče odobravanje, naj so to vrstniki, družina ali skupine, ne zna več delovati sam in pretežno iz sebe. "Prehranjuje" se z energijo drugih in ne z lastnimi zaslugami. Zato je odvisnik, odvisnik od moči. Ki mu jo podelijo drugi. In rasti na račun ali na pogonskem gorivu drugih ni težko. In marsikdo varno prijadra do penzije, ne da bi iz sebe iztisnil kakšen zares viden ali vreden doprinos k celoti.
A zvezde na pogonski moči drugih se največkrat zlomijo, le zakaj. Britney Spears, seks simbol v najboljših letih 2010-2012, verjetno ni brez razloga duševno zbolela: če je na njeno telo masturbiralo na milijone moških (in žensk), je njeno energijsko polje nase prevzemalo nečistoče vseh vrst.
Pozabljamo: kdor ima moč, zapade v nemoč apetitov drugih. Želja vseh, željnih moči, je, da slavne dobesedno použijejo. Da dobijo tisto mano, ki sije iz (začasno) oboževanih. Povedano lepše: pretirana energija od zunaj, torej oboževanje (ali uničevalno žaljenje), ljudi zlomi, ker čez sebe, čez lastno elektromagnetno polje ne morejo pretočiti vseh nevidnih vplivov. Postanejo žrtve pričakovanj drugih. Izgubijo anonimnost slehernika. Ki ima moč v svoji anonimnosti.
A kako razumeti tiste, ki niso anonimni, ki so nosilci moči?
Kapaciteta obvladovanja "Maga Moči"
Prostornina našega uma in srca se širi ravno prek preizkušenj vseh vrst: tako filtriramo vse več poseganj in jih spuščamo čezse, brez zatikanj. Tako se navajamo na moč. In ko smo pretočni in odporni na te frekvence, je naša človeška kapaciteta širša od potence moči, ki v nas pronica. In moč denarja, vpliva, politike ali zgolj užitka poklekne pred nami.
In viri moči so različni. Prav tako tipi kapitala: materialni, duhovni, čustveni, osebnostni, storilnostni in značajski kapital so medsebojno prekrivajoči se. A ne vselej in ne pri vseh.
Torej, nas moč spremeni? Kaj pa stiske in nemoč? Seveda, oba vidika. Saj je tam, kjer je žarišče naše pozornosti, realnost. A to redko kdo zares dojame, kaj šele prizna. Navade oblikujejo značaj, značaji pa usodo, o čemer sem že pisala.
In zakaj se ljudje spremenijo, ko jim je dana moč nad drugimi? Pravimo, da nas okolje gnete, preizkušnje pa kalijo. Pojem nevroplastičnosti poudarja točno to: naši možgani se odzivajo na izzive okolja in izvirne nevronske mreže se povezujejo glede na kontekst, v katerem se znajdemo. In ko pristanemo na poziciji moči, se naše okolje spremeni.
Ljudje okrog nas se spremenijo. Če smo bili prej sodelavka, smo danes gospa direktor. Ljudje nas vidijo drugače, saj nam lahko naš (prigaran, kupljen, dobljen) status zavidajo. Ali pa le računajo svoje koristi, ki so pogojno povezane z našo. A dotakne se nas tudi obratna pozicija, ki ji rečemo nemoč: smrt staršev, bolezni, neprilike, težave ...
V obeh primerih moči in nemoči je ključnega pomena vpliv, ki ga imajo na nas ljudje, ki jih spustimo blizu. Oni so lahko Luč Zavesti ali Tema Pogube. Saj je opoj orgazmične moči, ki zamegli um, predvidljiv. Vsaka pozicija moči v vsakem človeku prebudi sence in sive pege, ki so speče čakale v morju podzavestnega. Predvsem pa omrtviči um, ki pozablja, da smo umrljivi. Končni - vsaj kar se mesa tiče.
Resnično veliki vodje v sebi ohranijo strahospoštovanje do Vsemirja. In vsak nosilec moči plača ceno razkošja precenjevanja sebe ali podcenjevanja drugih.
A kje poiskati moč, ki bo totalna? Morda v znanosti ali pojmih resnice?
Moč in gotovost številk: egotrip pravilnega
Pri egu vednosti so dokaj ošabni naravoslovci (seveda ne vsi). Ker so šolani v ekzaktni svet, torej en kilometer ima vedno tisoč metrov, meter deset centimetrov, liter deset decilitrov ..., imajo lažni občutek pravilnih zaznav vsega ostalega. Tudi človeških zadev.
Okvir psihološke varnosti, ki jo nudijo natančne merske enote in točna ponovljiva razmerja med njimi, je omejujoč in varljiv. Ob takšnem šolanju, kjer so pojmi, s katerimi se srečujemo, preverljivi, je občutek o svetu stvari definiran matematično. Točno. Naravoslovne kategorije imajo red. Moč. Ponovljivost. In tisti, ki verjamejo v le "tisto, kar lahko otipajo z lastnimi rokami", verjamejo v moč materije. Gotovost jim nudijo številke, na katere se zanašajo.
Zato se težje znajdejo v sferi "človeških zadev", ki so nestanovitne in pogosto uhajajo vsem pravilom. Tu se srečajo z nemočjo predvidevanja. In sklepanja.
Takšne ekzaktnosti pri pojmih družboslovja in humanistike ni in je ne more biti, saj je fokus proučevanja človek. Tu so pojmi fluidni, saj smo ljudje spremenljiva bitja. Mnenja preoblikujemo, stališča težje, saj so zasidrana globlje. Redko pa smo sposobni avtorefleksivno oceniti domet in omejitve lastnih zmožnosti.
Vsak zase je pristranski, ujet vase, v lastno osebno zgodovino, v banke spominov in navad.
In vsaka naša ocena je subjektivna. Lahko je le čista, iskriva in iskrena ali pa interesna in zamazana z značajskimi deficiti.
Moč gotovosti nekega spoznanja je obratno sorazmerna z močjo ega: v svetu človeških zadev pa operiramo le z verjetnostmi, kar velja tudi za vprašanje moči.
Zato moramo imeti močan značaj, da varno zvozimo regato egov moči z vsemi neurji vred. A ko se dotaknemo ideje o tem, "kdo ima prav", trčimo ob izmuzljivost resnice.
Moč resnice in pravice: egotrip našega "prav"
In ko se vprašamo, kdo je zares pravičen in kdo govori resnico, ugotovimo, da smo si zelo različni.
Tudi okusi so različni. Nekateri radi jemo zelenjavo in sadje, drugi raje posežejo po beljakovinah mesnega izvora, tretji pa kot dosežke lastne eksistence zbirajo Michelinove zvezdice. Od asketov do bon vivantov drsimo bolj ali manj gladko čez življenje. Vsi, ki so nagnjeni k ekstremom, naj gre tu za skrajno hedonistično uživaštvo ali enovito askezo, zaznavajo robne uvide. A vsak je zase prepričan, da ima njegov prav večjo težo.
Celotne slike pa nima nihče od nas. Torej, nihče ne govori resnice? Tako je.
Obenem pa ne lažemo (no, kadar pač ne).
A vsi skupaj resnico le orišemo. Zato je skregana Slovenija, skregana politika slaba za vse nas. Ločena, parcialna in hudobna misel je v glavah vseh, ki verjamejo lastnim projekcijam in pristranskim presojam.
A moč, ki jo nekateri čutijo, ko razglašajo svoje poglede, je omamna. Je fiks. Odvisnost. Odvisnost od tega, da pristavijo svoj pisker. Reklamirajo svoj prav. Škoda. Ko je tišina tako lepa, četudi vpije do nebes.
Zato pametni posluša veliko več, kot govori. Govorjenje je tako ali tako oralna samoterapevstka dejavnost: če nima neke esence, je nično in prazno. Je umor za tenkoslušnega poslušalca.
In tisti, ki so najbolj žgoči v kritikah, so žal največkrat pijani zgolj ob misli na moč. In je seveda – nimajo. Izbrani, vpeti v kroge moči, pa pogosto padejo v nemilost kritikov, ki sodijo iz udobja fotelja toplega, četudi asketskega doma. Ponovimo, veliko stabilnost uživa vsak, ki v varni anonimnosti pljuva čez izpostavljene, vodeče in maltretirane ljudi, ne da bi sam prevzel odgovornost za dom in lasten prag.
Sklenemo lahko, da pozicija moči najbolj dotolče tiste, ki trpijo za sindromom kislega grozdja: ko lisica poreče, da je kislo, ker ga ne doseže.
A resnica je v tem, da ga ne more imeti.
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
