ljubezen
Sobota, 23. 8. 2025, 4.00
1 ura, 8 minut
Kolumna
Lucija Mulej: Moški so se nekoč borili za čast. Danes za gmotno sposobnost.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,65
Lucija Mulej
Včasih si moškega prepoznal po pokončni drži, čisti besedi in sposobnosti, da zaščiti, kar ljubi. Danes pa ga svet pogosteje presoja po številu kvadratov v lasti, limitu na kartici in zmožnostih lizinga. Čast se je umaknila bonitetnim ocenam. In ljubezen? Tudi ta ni več varna pred logiko transakcije.
Na to so nas opozarjale številne vodilne sociologinje pred dvema desetletjema. Z novo dobo turbo kapitalizma in svetov družbenih omrežij se monetizacija ljubezni ponovno vriva v ospredje. Nevarnost današnjega časa je, da moški izgubljajo stik s seboj. Da svojo vrednost merijo v finančnih zmožnostih, kreditih, obrokih in dokazovanju, namesto v tem, kar v resnici so.
Da se vse pogosteje bojijo žensk – ne kot nasprotnic, temveč kot ogledal, v katerih se včasih vidijo kot nevidni, neuspešni, nedorasli. Kajti resnično partnerstvo ne temelji na kreditni sposobnosti, temveč na etični pokončnosti. Ne na vozilu, temveč na smeri.
Ljubezen na kredit? Ekonomija intime.
V dobi, kjer se algoritmi parijo hitreje kot vroča srca, tudi ljubezen ni več izvzeta iz primeža ekonomije.
Marsikateri moški v svojih tridesetih, čeprav izklesan od poštenosti in hrepenenja po zavezništvu, brez stanovanja, avtomobila in rednega prihodka v očeh številnih žensk ni več vreden pogleda, kaj šele odnosa. Ni več "material". Pa ne zato, ker bi bil slab partner – temveč, ker ni dober "produkt". Trg ljubezni namreč ne meri srca, temveč kapaciteto naložb.
Finančna plat je že pred desetletji postala tiha referenca vrednosti in ljubezenskega apela: če nisi ustvaril, nisi vreden, nisi deležen. Toda ali to pomeni, da si človek zasluži bližino šele, ko ima? In da tisti, ki jo daje brez "paketa", ne pride mimo vratarjev ljubezni? Margaret Atwood odločno zapiše: "Moški so se včasih borili za čast. Danes za kreditno sposobnost." (Payback, 2008).
Ljubezenski trg tako postaja prostor selekcije po profilu blagodati in prihodkov, a ne po prisotnosti empatije, notranjega prostora, energičnosti in notranje rasti. Ameriška sociologinja Eva Illouz (Cold Intimacies, 2007) opozarja, da se emocionalni kapital vse bolj prepleta z ekonomskim: ljubezen ni zgolj čustvena komponenta, pač pa blagovna, tržna izkušnja, kjer so vstopni pogoji jasno določeni. Ironija sodobnosti je torej popolna: ljubezen, ki naj bi bila brezpogojna, postaja vse bolj pogojevana – z garancijo, plačilno sposobnostjo in sposobnostjo "zagotoviti".
Danes ni več vprašanje, ali me ljubiš, temveč: kaj prinašaš v zvezo – čustveno, telesno, ekonomsko? V tišini številnih zvez odmeva neizgovorjeno vprašanje: ali sem dovolj vreden, če nimam? Mnogi (mladi) moški tako nosijo nevidno breme dokazovanja, da so ljubezni vredni šele, ko so tudi gmotno sposobni. Zdi se, kot da si srce lahko privošči le tisti, ki ima portfelj. Čeprav se zdi to absurdno, prav ekonomija vse bolj spodkopava logiko intime.
A resničen partner ne pride z ROI (donosnost naložbe). Pride s prisotnostjo. Z duhovno-čutnim ROI.
Ljubezen, četrta prioriteta sistema
V tej enačbi tudi ženske plačujejo ceno. V času, ko imajo več izobrazbe kot moški, a pogosto tudi več odgovornosti, se znajdejo v dvomu: naj izberejo ljubezen ali stabilnost? Intimnost ali varnost? Prevečkrat slišim stavke: "Nimam časa za še enega, ki bo potreboval mamo, ne partnerke." In razumem. Sistem ni zgrajen za dva brez strehe nad glavo – zgrajen je za produkcijo, lastništvo in funkcionalnost. Ljubezen se mora vanj vpeti kot četrta prioriteta, če ji sploh še ostane kaj prostora.
Moški v tem sistemu izgubljajo thymos, kot bi rekel Platon, tisto notranjo iskro ponosa, poguma in vitalnosti, ki ne temelji na denarju, temveč na vrlinah. In ko ogenj ugasne, ne trpijo le odnosi, trpi celotno družbeno tkivo. Kajti družba, v kateri moški ne verjamejo več vase in ženske ne vanje, je družba na prehodu v nova, nedorečena stanja.
Trije moški, trije tipi molka
"Vse je v redu," reče moški pri petdesetih in umakne pogled. Molk kot zaščita. Nekje drugje deček pogleda mamo, ki kriči na očeta. Oče molči. Deček si zapiše v telo: moški molčijo, ko boli. Ob istem času nekdo pri štiridesetih sedi v avtu. Ne ve, ali naj ostane v zakonu, kjer je računovodska enota, ali naj gre. Govori o KPI (ključnih kazalnikih uspešnosti), o sebi ne. V drugem mestu starec sedi na balkonu. Vnuk ga je blokiral. Sin ga ne posluša. Žena mu umira že desetletje. V njegovih očeh ni obupa. Le praznina. Tako globoka, da se vanjo seseda cela družina.
Trije moški. Trije tipi molka. Trije klici brez glasu.
In ... ko molk postane blagovna znamka
Sodobni moški mora biti danes sam svoj promotor – v to ga silijo algoritmi, platforme in peščica milijarderjev, ki si lastijo našo pozornost. Vidi sebe – ne pa svoje notranje zavesti. Ima na stotine selfijev, a nobenega stika – ne s seboj ne s svetom. Živi kot projekt, ne kot odnos. Stavi na stil, a pozabi na dušo. V plastiki lastne podobe se zdi vsemogočen, a razvajenost mu otopi čute. Narcistična struktura ni redkost, temveč postaja norma. Tudi uspešni tridesetletniki – podjetniki, influencerji, zvezde LinkedIna – so pogosto žrtve praznine, ki se je ne da na hitro premostiti.
Tisti, ki živijo le za raziskovanje sebe, svojih meja in seksualnih čutov kot edinega projekta, vstopajo v nevarne oblike samopašnosti, saj ljudi, ki jim ne ustrezajo, zlahka blokirajo, izbrišejo, zamenjajo. Gre za neodzivnost – za kulturo odpovedi. Za kaznovanje z molkom, kjer ni prostora za drugost – za sočloveka.
Na drugi strani mlad moški ponoči piše dnevnik. V zadnjih mesecih se je večkrat ujel v začarani krog: nekaj je izrekel, ranil dekle, nato se zaprl vase, ušel v molk in tišino. "Vem, da sem bil včasih hladen. Ne zato, ker mi ni mar, ampak ker ne znam drugače. Ko se oddaljim, je to moja obramba. Ampak tokrat ne bom pobegnil …" Njegova trenutna tišina ni manipulacija, ni pasivna agresija. Je učenje novega jezika – jezika prisotnosti. Ni bleščeč in samozavesten. A v sebi nosi odločitev, ki je v današnji kulturi redka: ostati.
Prvi fant gradi svet iz odzivov, sloneč na energiji drugih – iz všečkov, podob in hitrih menjav razpoložljivosti in razpoloženja. Vidi sebe, medtem ko druge uporablja kot poligon za svoje procese, ideje, želje in monetizacijo. Drugi gradi svet iz bolečine – tiho, a vztrajno. Ne razkazuje se, temveč opazuje. V drugih prepoznava bolečino, ker pozna svojo. Oba sta rojena v isti čas, z istim dostopom do platform, do vpliva, do možnosti.
A le eden ima stik s seboj – in s tem zares zmožnost pristne bližine.
Naši moški
Statistika potrjuje, kar čutimo v zraku: v Sloveniji kar 67 odstotkov vseh moških med 25. in 34. letom živi pri starših (SURS, 2024). Mnogi imajo prekarno zaposlitev, nestabilen dohodek in ne morejo niti najeti stanovanja, kaj šele odplačevati kredita. V svetu, kjer je ljubezen pogosto vezana na graditev "skupne prihodnosti", iz igre ne izpadejo le posamezniki, temveč cele generacije.
To me spomni na M. Star je 32 let, je izjemno načitan, občutljiv, z izrazitim čutom za pravičnost. Dela za redno, a skromno plačo. Ko sva sedela na kavi, je rekel: "Če ne bi imel toliko dolgov še iz časov študija, bi jo prosil, da se preseli k meni. Ampak kam? V otroško sobo, poleg staršev?" Njegova bivša partnerka je odšla – ne iz zlobe, temveč iz občutka, da bo ob njem le nazadovala. Izbrala je starejšega moškega, ločenca z lastnim stanovanjem in stabilnim dohodkom.
Kapitalistična logika ljubezni nas vse postavlja pred čudno vprašanje: kdaj je ljubezen še čustvo in kdaj postane naložba? Kdaj izbiramo partnerja zaradi tega, kar je – in kdaj zaradi tega, kar prinaša in s čim nas razvaja? Je ljubezen razkošje čutov ali nabor luksuznih dobrin? Morda obeh svetov?
Tišina kot simptom, ne kot krepost
Raziskave poročajo: večina moških ne zna ubesediti stisk. Posegajo po tišini, alkoholu, pornografiji. Srce kriči, obraz molči.
Moškost brez jezika samorefleksije je kot hiša brez oken – funkcionalna, a temna. Kjer ni monologa za razumevanje notranjega dogajanja, se oblikujejo pogoji za psihosomatske zanke: tesnoba brez imena, jeza brez vira, izčrpanost brez razloga. In v tej megli mnogi moški še naprej "delujejo" – a ne živijo.
Zakaj je ranljivost tabu?
Zakaj se moč še vedno meri v hladnem zadrževanju predpisanih vlog, ki ne funkcionirajo več?
Ko moški spregovori, se zgodi nekaj svetega
Ne zgodi se le razkroj tišine. V njegovi besedi zaživi zgodovina vseh moških, ki niso smeli žareti tistega, kar so. In morda tedaj – šele tedaj – tišina prvič zadiha. Ne kot patos, temveč kot prostor. Kot novo poglavje. In kot pravi feministka Judith Butler: "Smo relacijska bitja. Brez odnosa ne moremo obstajati."
Brez dvoma bo prihodnost pripadla tistim, ki bodo znali slišati to preprosto resnico: moč ni v tem, kaj imaš – temveč v tem, kako nosiš svojo zgodbo. Kot je v enem svojih intervjujev ganljivo izrekel Marko P. Verdev: "Ne bojim se več povedati, kdo sem. Bolj me je strah, da bi ostal tiho, ko bi moral spregovoriti."
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
