Lažni varuhi svobode

Ustaljen scenarij Najprej sta bila zgroženost nad brutalnostjo napadalcev in zaklinjanje, da si Evropejci svobode govora za nobeno ceno ne bomo pustili vzeti. Tako so ljudje na množičnih zborovanjih po vsej celini nosili napise Je suis Charlie (Jaz sem Charlie), v znak solidarnosti s pobitimi novinarji in karikaturisti satiričnega tednika Charlie Hebdo. Vendar se je kmalu zgodil "korak nazaj". Mnogi so začeli opozarjati na to, da ima svoboda izražanja svoje meje in da je še posebej treba upoštevati občutljivost muslimanske skupnosti na morebitne žalitve njihovih verskih simbolov. In nato smo spet lahko poslušali razlage o tem, kako sta za dejanja ekstremistov pravzaprav odgovorni dediščina zahodnega imperializma in njegova agresivna politika do muslimanskega sveta. V imenu politične korektnosti Takšne razlage ponujajo varuhi "politične korektnosti", ki se ne morejo sprijazniti, da je t. i. multikulti mrtev (kot je že pred leti dejala Angela Merkel in ob tem požela silovite kritike te istih krogov). Politika multikulturalizma, tj. kulturnega relativizma, ki zavrača obstoj skupnih evropskih vrednot in s tem tudi integracijo priseljencev iz neevropskega sveta v njihov okvir, se je izkazala za zgrešeno. Priseljenci so bili ob vseh možnostih za negovanje njihovih kulturnih posebnosti še vedno v velikem številu potisnjeni na družbeno obrobje, saj mnogi med njimi niso pridobili ustreznih kulturnih kompetenc, ki bi jim omogočile participacijo v okviru zahodne družbe. Ob tem pa je s svojo agresivnostjo, ko je kakršnokoli problematiziranje priseljevanja diskvalificirala malodane kot izraz rasizma, onemogočala konstruktivno razpravo o teh vprašanjih. Od kod izvira svoboda? Da bi umirila razmere, nastale po napadih, ki so sovpadli z vzponom protimuslimanskega gibanja Pegida, je nemška kanclerka Merklova izjavila, da "je tudi islam del Nemčije". In mnogi so to stališče razširili na evropsko raven. Glede na to, da je svoboda veroizpovedi ena od maksim sodobne Evrope, se s tem lahko načelno strinjamo. Vsakdo ima pravico, da se sam odloči, v kaj bo ali ne bo veroval – torej se lahko odloči tudi za islamsko vero. Vendar pa ima ta maksima konkreten kulturni izvor. Izhaja namreč iz kulture individualizma, ki je proizvod zgodovinskega razvoja zahodne civilizacije, ki ima svoje jedro v Evropi. Enako velja za njeno sestro dvojčico – svobodo izražanja. Ta ima sicer določene omejitve, a je kljub temu nesporno prepoznana kot eden od temeljev zahodne demokratične družbe. Za muslimanski svet pa to ne velja. Tu je svoboda izražanja podrejena verskemu nauku, zato so verski simboli nedotakljivi. Če evropski kristjani – nekateri bolj, drugi manj odločno – sprejemajo dejstvo, da so v odprti družbi tudi njihov nauk, avtoritete in simboli lahko podvrženi ne samo kritiki, ampak celo zasmehovanju, pa pri muslimanih (tudi številnih od njih, ki živijo v Evropi) temu ni tako. Vendar je ta svoboda nekaj, kjer Evropa nikakor ne sme popuščati. Tisti, ki se čutijo prizadete, imajo za to na voljo ustrezne pravne kanale. Do njenega nasilnega omejevanja mora obstajati ničelna toleranca! Razlage, ki to niso Tudi ob pariških napadih so nas slovenski dominantni mediji in njihovi mnenjski voditelji prepričevali, da zgražanje in obsojanje nista dovolj, ampak se je treba posvetiti analizi vzrokov za takšna dejanja. In da ne smemo podlegati stereotipom. To seveda v načelu drži. A kaj, ko so njihove "razlage" izrazito stereotipne. Pogosto so na ravni učbenikov STM (pojasnilo za mlajše bralce: gre za nekdaj obvezni šolski predmet Samoupravljanje s temelji marksizma). Tako kot za vse preostale težave sveta je tudi za islamski ekstremizem kriv Zahod, pri čemer so vselej pri roki magične besede imperializem, (neo)kolonializem ali neoliberalizem, ki v levičarskem diskurzu služijo kot nepreklicne pojasnjevalke in dokazovalke krivde Zahoda in njegove ureditve. Sistem, ki je privedel do najvišje ravni svobode in blaginje v vsej človeški zgodovini, je tu prikazan malodane kot univerzalno zlo. Takšno izkrivljeno razmišljanje kaj hitro privede do sklepa, da so tudi sami ekstremisti – ki večinoma ne pobijajo izkoriščevalskih Zahodnjakov, ampak svoje muslimanske brate – zgolj sprovocirane žrtve. Varuhi, ki to niso Tisti, ki zagovarjajo ekstremistične ideje, se težko kredibilno predstavljajo kot varuhi svobode izražanja. Podobno velja za tiste, ki so namesto javnosti pripravljeni služiti oblastnikom. Zato je bila popolna farsa, ko so se v domnevno podporo svojim pariškim kolegom zbrali sredi Ljubljane in se v soju žarometov sončili nekateri izmed najbolj politično instrumentaliziranih predstavnikov t. i. sedme sile. Gre za takšne, ki so se vselej pripravljeni dobrikati tistim, ki so "na liniji". Gre za takšne, ki svoje svinčnike, s katerimi so mahali na Prešernovem trgu, uporabljajo predvsem za to, da jih zabadajo v tiste, ki niso po volji njihovim tranzicijskim botrom. Gre za takšne, ki niso nikdar protestirali zoper kratenje svobode izražanja ljudem, ki ne spadajo v njihov politično-ideološki okvir. Takšnih nikakor ni mogoče šteti za varuhe odprte družbe, ampak za grožnjo le-tej.