Četrtek, 11. 8. 2016, 8.14
7 let, 1 mesec
Labodji spev rokometnega Zahovića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,65
2
Uroš Zorman ni preživel le vseh evolucij rokometa, ampak tudi vzpone in propade domačih ter tujih "tajkunov", vse spopade med domačimi rokometnimi lobiji, slovenske politike, ki so se slikali z njim ob zmagah, in navijače, ki so ga zmerjali ob porazih.
Bilo je leto 2003. Slovenska nogometna pravljica se je končala nekje med Korejo in Prašnikarjevim bunkerjem za Bežigradom. V Mariboru je bila liga prvakov le še spomin, za katerim je ostala prazna blagajna, Zidarjevo Olimpijo pa so prevzemali nepremičninski špekulanti.
Tudi košarka je šla prvič po osamosvojitvi po poti navzdol. Še enemu nastopu na evropskem prvenstvu je sledilo še eno razočaranje – s pozabljenim Boštjanom Nachbarjem na klopi proti Izraelu. Olimpija je trčila ob čeri dolgov iz obdobja Sagadin-Lorbek in pozneje celo začasno padla v roke "off-shore" podjetja iz Liechtensteina.
Ko je bil rokomet prvi šport v Sloveniji
Tistega leta 2003, ko je vlado že vodil Anton Rop, Slovenija pa je odštevala mesece do vstopa v EU, je bil prvi moštveni šport z žogo v Sloveniji – rokomet.
Leto dni pred tem je prišlo na vrhu domačega rokometa do tektonske spremembe. Celje je moralo kot zadnje v verigi športnih "dinastij", ki so ob osamosvojitvi zavladale slovenskim ligam (po nogometni Olimpiji, košarkarski Olimpiji, Ježici …), položiti orožje pred tekmecem iz prestolnice.
Prule 67 – pozabljeni klub
Tam je poslovnež Rudi Bric, lastnik podjetja Hermes Softlab, zgradil Prule 67. Šlo je za klub, ki je imel vse, kar je potreboval za dolgoletno domačo in potencialno evropsko nadvlado: zaledje Slovanove rokometne šole, sponzorstvo državnega Mobitela in tržni potencial največjega mesta v Sloveniji.
Na simbolni ravni, v dveh igralcih, so Prule 67 združevale preteklost in prihodnost slovenskega rokometa: v velikanu Iztoku Pucu, ki je 2002 dokončno poravnal še zadnje račune s Celjem, in mlademu diplomantu tacenske šole za policiste, ki se je odzival na ime Uroš Zorman.
Brazilija - propadla zgodba o uspehu
Vse o olimpijskih igrah v Riu
Mladi Zorman - fenomen
Ob prelomu stoletja je bilo aktualno vprašanje, kdaj (si) bo slovenski rokomet vzgojil vrhunskega srednjega zunanjega igralca, ki v tem športu pomeni "pol ekipe" (preostala polovica je po tej interpretaciji verjetno vratar). Odgovor nanj je bil – Zorman.
Zorman iz tistega časa je bil prodoren kot tank in neverjetno luciden pri "branju" igre. Bil je tako organizator igre v najširšem pomenu besede kot njena "ritem-mašina". Znal je vse: zabiti gol pod množico roko, izsiliti sedemmetrovko, od tal podati na črto … Videl je tisto, česar drugi niso. Če uporabimo frazo številnih športnih peres z juga, za Zormana nikoli ni bilo škoda plačati denarja za vstopnico.
Znal je vse: zabiti gol pod množico rok, izsiliti sedemmetrovko, od tal podati na črto … Videl je tisto, česar drugi niso.
Slovenski odgovor na Balića
Bil je najboljši mogoč približek Ivanu Baliću, ki je prav leta 2003 na Portugalskem začel svojo vladavino evropskemu rokometu. Imela sta vsaj dve skupni točki. Najprej, v igri obeh je bilo mogoče opaziti košarkarske prvine, ki so njunemu rokometu dajale raznovrstnost. Balić je celo igral v copatih za košarko. Zorman je pretežni del kariere igral v dresu s številko 23 – ve se, zakaj.
Oba sta imela tudi "karakter", ki sta ga kalila na betonskih igriščih v mestih, oddaljenih več sto kilometrov. Balić je svoj "dišpet" in boemsko kljubovanje avtoritetam vseh vrst razvil v Splitu - okolju, ki pregovorno ne priznava nikogar. Zorman je zrasel v Štepanjskem naselju, nekoč morda celo največji kadrovski bazi slovenskih moštvenih športov, ki je Sloveniji dala pol nogometne reprezentance in brata Dragić.
Zakaj so propadle Prule
Bilo je leta 2003, ko je Zorman ob demontaži nemškega Kiela dokončno prišel na največjo sceno. Prule 67 so prišle do polfinala lige prvakov.
A klub je kmalu zatem razpadel. Bricu je zmanjkalo denarja, Zoran Janković, tedaj alfa in omega Mercatorja in slovenskega rokometa, pa ga je raje preusmerjal v Krim in ženski rokomet. Tam je bila konkurenca precej manjša, možnosti za osebno promocijo pa temu primerno več.
Najbolj ironično je bilo, da si je Janković svoj kult osebnosti v športu pomagal graditi s srebrno medaljo na domačem evropskem prvenstvu, ki jo je Sloveniji prinesla reprezentanca, v pomembni meri zgrajena okrog Prul.
Štirje naslovi evropskega prvaka, dvanajst velikih tekmovanj z reprezentanco, od tega dvoje olimpijskih iger, drugo mesto v Evropi in četrto mesto na svetu …
Burna "zveza" s Celjem
Začela se je pestra, včasih tudi trnova karierna pot Uroša Zormana, vredna najmanj ene biografije ali celo filma.
Leta 2003 je prvič odšel v Španijo, se leto zatem razočaran vrnil in v nekaj mesecev zatem osvojil evropski naslov - v sezoni, v kateri je še pred njegovo vrnitviji v epski tekmi za vse čase padel klub, iz katerega se je vrnil (Ademar Leon).
S Celjem, kjer je bil – po moji oceni – morda celo najzaslužnejši za zgodovinski naslov evropskega prvaka, je imel skoraj deset let burno "zvezo". Zaradi svojeglavosti in stigme "težaka" je imel bolj hladen kot topel odnos s Florjani, navijači tega kluba, ne pa tudi z nočnim življenjem. Čez dve leti ga je iz kluba– domnevno že med eno od tekem – osebno spodil Tone Turnšek, tedaj že odrinjen iz menedžerskega odkupa Pivovarne Laško.
Od španskega do slovenskega "tajkuna"
Sledil je nov Zormanov "payback". V Španiji je ujel predkrizni val vlaganj španskih nepremičninskih, gradbenih in drugih mogotcev v rokomet. V tamkajšnji provinci je zrasel Ciudad Real, "dream team" evropskega rokometa, s katerim je Zorman osvojil še dve evropski "kanti".
V Celje se je vrnil kot zmagovalec. Petmestno številko mesečne plače mu je dal Boško Šrot. Šlo je za eno zadnjih nakazil, ki jih je podpisal padli pivovarski "tajkun", skupaj z njim pa se je skoraj potopil tudi klub.
Seveda Zorman ni šel brez boja – v enem od intervjujev je obračunal s trenerjem Serdarušićem in z vsakim celjskim rokometnim funkcionarjem posebej. Že takrat je bilo jasno, da ima Zlatko Zahović, do takrat simbol krhkega ravnotežja med genialnostjo in konfliktnostjo v slovenskem športu, naslednika.
Ko so Zormana že odpisali …
A po drugi celjski zgodbi se je vendarle zazdelo, da počasi prihaja konec Zormanove ere.
V reprezentanco, kjer je vrsto let trdno obvladoval slačilnico (selektorji so z njim morali sklepati zavezništva), so začela prihajati nova imena. Igralni položaj, na katerem nekoč nismo imeli "nikogar", je bil naenkrat zasičen z mladimi upi.
Tudi Zormana so leta spremenila. Postal je počasnejši in manj prodornejši, za nepoučenega opazovalca na trenutke celo breme.
… se je odločil, da ne bo končal kot Zahović
Toda na tej točki je Zorman odigral precej pametneje in manj (samo)destruktivno kot nekoč Zahović.
Na eni strani Zahović po Koreji leta 2002 kot igralec nikoli ni bil več "številka deset" iz ciklusov pred tem. Tega ob javnih bitkah z zvezo ni mogel preživeti. Skupaj z njim je moral iz reprezentance oditi tudi njegov "klan". Tudi Zahovičeva zadnja sezona v Benfici je bila le še priprava na upokojitev.
Na drugi strani se je Zorman odločil oditi pod svojimi pogoji. V okolju, ki športne ase že v poznih dvajsetih letih pošilja v pokoj, to nikakor ni bilo lahko.
Ekonomisti bi rekli, da se je "reformiral". V reprezentanci je pristal na vlogo nekakšnega mentorja, ki ga bo selektor Vujović, ljubitelj balkanskih "fakinov", dajal v igro, ko bo treba "odigrati na izkušnje", iz rokava izvleči kakšno potezo ali pritisniti na sodnika, hkrati pa bo trenerjev "stik" s slačilnico. Obenem je z zadnjim naslovom evropskega prvaka v Kielcah, pri katerem je imel sam pomemben delež, dobil v roke vzvod, da lahko o svoji usodi odloča sam.
Preživel vse rokometne evolucije
Štirje naslovi evropskega prvaka, dvanajst velikih tekmovanj z reprezentanco, od tega dvoje olimpijskih iger, drugo mesto v Evropi in četrto mesto na svetu …
Vse to ne more opisati kariere Uroša Zormana, ki je začel igrati, ko so rokometu, nekoč dokaj statičnemu športu domačih dvoran in počasnih hrustov, ki niso bili dovolj dobri za košarko, vladali Iztok Puc, Jackson Richardson in Magnus Wislander. In kariero končuje v času, ko je rokomet postal z naskokom najhitrejši moštveni šport z žogo, ki ga vse bolj obvladuje arabski kapital, v reprezentanci pa igra Blaž Janc.
Na veliko sceno je prišel, ko sta se nogomet in košarka v Sloveniji umikala rokometu. In tudi zdaj, ko odhaja, se zdi, da se ob "ohromeli" Katančevi reprezentanci in nikoli bolj plitvim bazenom košarkarskih potencialov sam od sebe odpira prostor za novo rokometno evforijo.
2