Koroški plebiscit – drugič?

Čas je, da si povemo, če si sploh lahko kaj povemo, in da si damo, če si sploh lahko kaj damo. Čas je in kmalu bomo ostali tudi brez njega. (A. Ihan) Na koncu dneva pride bilanca Na koncu dneva vsak razumen človek potegne črto in naredi bilanco. To ni neoliberalizem, to je osnova učenja, katerega cilj je boljša prilagoditev na realnost. Ko gre za posle, mora biti na koncu dneva vedno razlog za zadovoljstvo ali preplah. Tisti, ki se tolaži z daljšimi roki, pa največkrat doživi, da se vznemirjenje, ki se mu je hotel izogniti ob večernih bilancah, prelije v katastrofo ob koncu meseca. Svoje bilance pa imajo tudi ideje, čeprav zanje ni mogoče potegniti črte na koncu dneva, in tudi leto je prekratka doba za kaj več kot za oceno navdušenja, ki ga je ideja sprožila med ljudmi. Ob tem pa navdušenje sploh ne pomeni, da bo iz ideje kaj moke, kaj šele kruha. Vseeno pa je tudi pod idejami treba nekoč potegniti črto. Ko mine dovolj časa, recimo dvajset ali trideset let, se ni mogoče izogniti neizprosni bilanci. S časovne razdalje se vidi, da nekatere ideje delujejo, na primer elektronska pošta, internet, spletni forumi, satelitska navigacija, presaditev kostnega mozga. Druge, ki so se izumiteljem ali tudi ljudski množici ob nastanku zdele izjemno pametne in celo genialne, pa po nekaj desetletjih ostanejo točno tisto, kar so bile na začetku – zgolj ideje. Kar pomeni, da ne delujejo. V tehniki je na primer izvrstna, a nedelujoča ideja brezžični prenos energije, vleče se od Tesle naprej in – ne deluje. V medicini je bila navdušujoča ideja gensko spremenjenih pujsov, ki bi bili lahko neskončen vir za presaditev organov. Pametna ideja, izvrstna tehnologija, ampak dvajset let neuspehov pomeni, da iz nje ne bo nič. Podobno se trenutno cela naravoslovna Evropa ukvarja s skepso, da njena milijardna vlaganja v hladno fuzijo morda ne bodo kaj več kot zelo drag tehnološki eksperiment. Bilanca slovenske sprave Med zbirko novodobnih slovenskih družbenih idej z negativno bilanco ne bom nekrofilsko pogreval našega slavnega samoupravnega socializma, ker ga tako ali tako ni več in je zato vsaka bilančna razprava odveč. Pač pa mi med idejami z neizdelano bilanco pride na misel slovenska sprava. Ne govorim o filozofski vrednosti ideje (originalnosti, estetiki, utemeljenosti …), o tem naj se med seboj dogovorijo filozofi. Vsekakor pa je bila spravna ideja podružbljena skozi velika medijska vrata in po dveh desetletjih se mi kaže njena, milo rečeno, slaba bilanca. Kar pomeni slabo idejo, kaj drugega. Ideja sprave je posrkala ogromno (in glede na ničeve učinke veliko preveč) družbene energije in pozornosti. Z njo si je generacija, ki bi morala družbeni oder že zdavnaj prepustiti mlajšim, ob rojstvu države samopašno prisvojila še dodatno desetletje postavljanja same sebe v središče pozornosti. Zaradi spravne ideje so mrtve zgodbe povzročile silovito ideološko zaslepljevanje Slovencev v času, ko bi morali vsi kot risi opazovati sedanjost in se učiti preživeti v povsem novem svetu. Zrasti iz socialističnih tovarniških delavcev v podjetne specializirane obrtnike in male podjetnike, ki bi sanjali o svojih novih proizvodih. Nastavki za to so bili izvrstni, slovenska podjetnost je kar kipela izpod pokrovke. Ideološka cena družbenega premoženja Ampak potem so ideološko zmanipulirani delavci glasovali za nadaljevanje sindikalističnega kulta neukih samoupravljavcev. Partizansko-domobranske norčije so odvlekle pozornost ljudi od tega, da bi bili zmožni z računovodsko natančnostjo ugovarjati, ko so politični koritniki brez javne razprave rušili tovarne in njihov razvoj, ker so želeli gradbene jame za lastne mešetarske projekte. Kdo je potem še opazil, da so neki gospodje od nikoder privlekli nekdanjega policista Pavčka na čelo Viatorja? In kdo je opazil, da so potem nekdanjemu družbenemu Viatorju približno isti gospodje praktično podarili ogromna zemljišča znotraj ljubljanske obvoznice? Da bi nato nekdanji policist Pavček vse skupaj z blagoslovom omenjenih gospodov olastninil z bančnimi posojili, ki jih bomo zdaj plačali vsi davkoplačevalci? In kdo je opazil, da smo z vsem tem že pred davnimi leti dokončno določili ničelno vrednost svojemu družbenemu premoženju? Ko smo prvič prodali Pavčku Viator za "džabe" (točno toliko je zanj dal iz svojega žepa), smo Viatorju pač določili, da je njegova cena "džabe", to razume celo vsaka kurba. S tem smo Slovenci, levi, desni, sredinski, partizanski in domobranski, sami sebi odvzeli logistično podjetje, ki bi bilo z normalnim razvojem lahko med 50 velikimi slovenskimi mednarodnimi podjetji (približno toliko bi jih za spodobno preživetje menda potrebovali). Ne, nam je bila takrat pomembnejša sprava nekih vojnih dedkov. Ki jo, mimogrede, sami niti niso želeli. In je v skladu s svojimi željami tudi nikoli niso sprejeli in uresničili. Ampak zakaj hudiča je potem nekaj, česar očitno nihče od prizadetih ni želel, celo desetletje polnilo slovenske časopise in TV-programe? Celo desetletje razpihovalo ideološke požare in nevihte? Kar tako, iz nič? Realna bilanca spravne ideje je zato zgolj velika škoda. Povzročila je nesmiselno ideologizacijo Slovencev, ki so zaradi spravnega preusmerjanja pozornosti prezrli izzive resničnega življenja in sveta. Ob tem (pre)velikem družbenem strošku pa sprava niti malo ni spremenila tistih, ki jim je bila namenjena. Že zato, ker so mislili, da je sprava to, da se ti nasprotnik opraviči in ti prizna, da si imel prav. Kar je prvovrstna bedarija. Sprava je psihoterapevtska samopomoč za človeka, ki je zaradi lastne nepredelane preteklosti ostal tam ujet in zato ni zmožen živeti v realnem času. Sprava so razčiščena dejstva glede lastnih ravnanj Sprava torej ni to, da nekdanji domobranec reče nekdanjemu partizanu: "Oprosti!" Ali obratno. Če sta se pol stoletja sovražila, pač ni človeškega razloga, da bi ju tiščali skupaj. Pa v kakšnem otročjem svetu mi živimo? Če kdo zares potrebuje ukvarjanje z lastno polstoletno preteklostjo (in teh sodeč po čustveni angažiranosti ni malo), to počne izključno iz lastne pekoče psihoterapevtske potrebe. Ker želi sam sebe odtrgati od ždenja v neki svoji pretekli zgodbi, ki ga dela nefunkcionalnega v sedanjosti. Ob hudih, nekončanih zgodbah ljudje pač iščemo točko, ko bi znali samemu sebi reči: "Hej, stari, zgodba, ki sem jo naredil, je postala cela štala. Zato moram, čeprav nerad, sebi in drugim priznati dejstva in evidence, da se mi v prihodnje ne bo treba več sprenevedati in po nepotrebnem porabljati energijo. Da mi ne bo treba vsak mesec znova prirejati neke proslave in tam širokoustno olepševati tisto, kar v dejstvih in evidencah deluje manj lepo in vzvišeno." Sprava so razčiščena dejstva glede lastnih ravnanj, ki jih priznaš drugim in predvsem sebi. Kdor to pač želi in potrebuje, ker bi hotel v življenju izkusiti še kaj novega in resničnega. In ne bi v neskončnost izgubljal energije z obrambo lastnih preteklih zgodb. Sploh ker je z leti v starajočem se organizmu vedno manj energije. Seveda pa sprave nikomur ni treba izvesti, če je noče. Vsak se ima pravico do neskončnosti psihično uničevati ter maličiti z napornimi konstrukti in prikrivanjem dejstev. Na koncu tako ali tako vsakega prekrije ruša, zgodovina pa že po drugih poteh najde vsa tista dejstva in evidence, ki kaj štejejo. Sprava belih torej nikoli ni bila odvisna od tega, kar jim bodo rekli rdeči, ampak od njih samih. In obratno. In vsi tisti, ki z ene ali druge strani še zdaj trdijo, da se sprava ni zgodila, pravzaprav izrekajo čisto samokritiko. Če hočejo, lahko sami ne glede na nasprotnike izrečejo svojo spravno resnico sebi in vsemu svetu. Ko bo travica zapela, bodo odrešeni lastnih muk. To je vsa skrivnost. Nasprotnike, ki sprave nočejo, pa naj mirno prepustijo njihovim lastnim peklenskim mukam, hehe. Z idejo sprave smo torej predvsem vsi izgubili. To je kruta bilanca. Izgubili smo, kot smo izgubili plebiscit o priključitvi Koroške. Po lastni neumnosti. In če ne bomo dojeli lekcije, se nam lahko zgodi, da bomo kmalu vsi skupaj zmagali na naslednjem plebiscitu – o priključitvi Koroški.