Konec sveta, kot ga poznamo: nekatere zgodbe so večne

Nekega dne so se na planetu Golgafrincham domislili, da bi se tega kupa nesposobnih bedakov znebili in tako končno dosegli kakovost bivanja, ki jim nedvomno pripada. Naložili so jih na raketo, jim natvezli zgodbico o skorajšnjem koncu sveta in jih poslali v vesolje. Tako sta preostali dve tretjini Golgafrinchamov živeli v sreči in zadovoljstvu. Dokler jih ni do zadnjega pokosila pandemija, ki se je širila prek umazanih telefonskih slušalk.

Usodo Golgafrinchamov, čistilcev telefonskih slušalk in Štoparskega vodnika po galaksiji nasploh obdeluje strašansko čudovit podkast Opravičujemo se za vse nevšečnosti. Ker pa življenje vse preveč rado posnema umetnost, se je prav med nedavno pandemijo na planetu Zemlja pokazalo, kako zelo pomembni so čistilci telefonskih slušalk in preostali nevidni poklici. Denimo dostavljavci hrane.

Ti so v času pandemije dobesedno čez noč postali ključna vez med lačnimi sodržavljani ter prehrambnimi obrati vseh vrst, vonjev in okusov. Stvari so se razvile do te mere, da smo lahko v času številnih zapor in omejitev na ta način naročili tudi živila in druge osnovne artikle iz manjših trgovin. In ko v enačbo vstavimo še dostavne službe velikih trgovskih verig in drugih korporacij, pridemo do nepresenetljivega spoznanja, da so prav nevidni poklici tisti, ki pokonci držijo velik del sodobne družbe. Nekatere zgodbe so očitno večne.

Zabava kot v letu 1886

Seveda pa je bil ravno tako nepresenetljiv razvoj dogodkov, v katerem so dostavljavci hrane ljudi začeli motiti v hipu, ko se je življenje vrnilo na ulice. Takrat so spet postali nebodijihtreba, vsem v napoto in nadlogo.

Resnici na ljubo res ni najbolj enostavno poenotiti ponovno vzniklega mestnega vrveža in početverjenega povpraševanja po dostavah tega ali onega prehranskega artikla. Posledična uvedba registracije posameznih dostavljavcev, ki naj bi omogočala lažje ugotavljanje kršitev cestnoprometnih predpisov, se zdi na neki način smiselna.

A bistvo je drugje. Vse te ad hoc spremembe, ureditve in omejitve se dogajajo izključno na hrbtih ljudi, ki prenašajo velikanske termos torbe te ali one barve. Platforma, prek katere uporabnik naroči dostavo, bo v vsakem primeru zaslužila svojo posredniško provizijo. Če dostava zamuja ali pa dostavljavci padejo v objem redarski službi, bodo izgubo čutili zgolj in samo v lastnem žepu.

Kar nas pripelje do tretjega nepresenetljivega dogodka − nedavne ustanovitve sindikata dostavljavcev. Ta je nastal v okviru sindikata Mladi Plus in od obeh največjih igralcev v tej panogi v Sloveniji, Glova in Wolta, zahteva začetek pogajanj o kolektivni pogodbi.

Več o tem lahko preberete na pričujočem spletišču, za naše potrebe (in potrebe današnjega praznika dela) pa je pomembna predvsem ugotovitev, da je boj za delavske pravice danes prav tako aktualen, kot je bil leta 1886, v času delavskega protesta na trgu Haymarket v Chicagu.

Razmerje med delom in prostim časom

Ta je, kot je znano, postal temelj 1. maja, mednarodnega praznika dela. In če le takratne zahteve po osemurnem delovniku prevedemo v današnji jezik, pridemo do zanimive ugotovitve − tako kot danes, so si tudi pred 137 leti prizadevali za boljše razmerje med delom in prostim časom. Nekatere zgodbe so očitno večne. Celo bolj, kot bi si želeli.

Seveda med industrijskimi delavci konca 19. stoletja in današnjimi prekarci obstajajo pomembne razlike. Če nič drugega, so si prvi skozi zgodovino izborili ne le osemurni delovnik, pač pa tudi marsikatero drugo socialno in delavsko pravico. Denimo, pravico do odmora in malice. Pravico do dvodnevnega počitka ob koncih tedna. Ali do plačanega dopusta, če smo že pri tem.

Razen če gre za šivilje v pomurskem podjetju Moda Mi & Lan. Te so bile, kot smo nedavno izvedeli, leta dolgo žrtve serijskega kršenja pravic, predvsem pravice do prostega delovnega dne in letnega dopusta. Da o slovenskih klasikah, kot so zapoznela plačila socialnih in zdravstvenih prispevkov delodajalca, sploh ne govorimo.

In ko preberemo, da so morale šivilje menda na delovno mesto nositi celo lasten toaletni papir, se nehote spomnimo na delavce v času industrijske revolucije, ki so morali v tovarno nositi lastne delovne pripomočke. Ali pa na današnje prekarne dostavljavce, za katere je lastno prevozno sredstvo (ki hkrati predstavlja tudi njihov lasten strošek) pogoj, da sploh lahko razmišljajo o opravljanju te vrste dela. Nekatere zgodbe so očitno večne.

32 delovnih ur na teden

Seveda pa razlike obstajajo tudi danes. Delavcem v proizvodnji pravice do plačanega odmora, prevoza na delo in podobno seveda pomenijo pomembno razliko v kakovosti bivanja in motiviranosti za delo. Po drugi strani pa ta industrijski princip urejanja delavskih pravic po nepotrebnem omejuje opravljanje marsikaterega pisarniškega poklica, kjer se učinkovitost ne meri nujno v obsegu obdelane surovine ali količini pakiranih izdelkov.

Ena od bolj zanimivih idej zadnje čase je zamisel o 32-urnem delovnem tednu. Češ, raziskave kažejo, da so podjetja s štiridnevnim delovnim tednom enako ali celo bolj učinkovita in dobičkonosna, zaposleni pa bolj motivirani in zadovoljni. Stvar je na prvi pogled tako zelo všečna, da si ji pred lanskimi volitvami niti ena stranka ni drznila neposredno nasprotovati.

A kot vsaka druga prelomna ideja se je tudi ideja o skrajšanju minimalnega polnega delovnega časa (mimogrede, ta po veljavni zakonodaji znaša 36 ur) hitro srečala z resničnostjo. Danes vam nihče ne zna odgovoriti, kaj bi 32-urni delovni teden pomenil za vplačila v pokojninsko ali zdravstveno blagajno, za plačna razmerja znotraj podjetij ali, če smo že pri tem, plačan odmor za malico.

To seveda ne pomeni, da 32-urnega delovnega tedna ni mogoče uvesti. Dosedanji eksperimenti so imeli tako zelo pozitivne izide (čeprav ne v vseh okoljih enako), da se velja vsaj resno potruditi v tej smeri. Pomeni pa, da bo za uvedbo takšne ureditve potrebnih kar nekaj sistemskih sprememb. In da bo končni izid – če do njega sploh kdaj pridemo – verjetno ta, da bodo delovni pogoji med različnimi panogami precej različno urejeni. Kar morda niti ni slabo.

Bolj, ko se stvari spreminjajo …

Hkrati pa seveda ne kaže pozabiti na staro francosko krilatico, ki je nekaj desetletij starejša od delavskega protesta na chicaškem Haymarketu: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.

Tako se je med pandemijo za hip ali dva zdelo, da se je narava dela (ali pa vsaj pisarniškega dela) za vedno spremenila. Delo od doma je postalo vsakdanje, delovni procesi so se prilagodili in tisti, ki so jih nadzirali, so se – vsaj večinoma –, prilagodili še hitreje. Marsikdo je ugotovil, da mu delo od doma ustreza bolj kot osem ur klikanja miške v pisarni. Ne glede na to, ali je malica plačana ali ne.

Sledila je nepregledna množica člankov, raziskav in anket na to temo, ki so vsi po vrsti ugotavljali, da si tako zaposleni kot podjetja želijo več dela od doma. Oziroma da si želijo vsaj bolj uravnotežene mešanice dela od doma in dela v pisarni. In vendar je konec lanskega leta po podatkih državnega statističnega urada 81 odstotkov zaposlenih delo opravljalo na delovnem mestu vse dni v tednu.

In to čeprav je, za razliko od 32-urnega delovnika, delo do doma v slovenski zakonodaji že ustrezno urejeno. Vključno z razporejanjem delovnega časa in odmorom za malico.

Zato je tudi danes, globoko v tretjem desetletju enaindvajsetega stoletja, boj za pravice delavcev še kako aktualen. Delo se morda pojavlja v vedno novih oblikah, problemi, ki se ob tem odpirajo, pa so stari vsaj toliko, kot je staro delavsko gibanje. Je že tako, da so nekatere zgodbe večne.

Kdo ve, morda bo pa res konec sveta.

Mnenja Konec sveta, kot ga poznamo: tradicionalne vrednote prodajnih katalogov

Mnenja Konec sveta, kot ga poznamo: resni, odgovorni in fini ljudje

Mnenja Konec sveta, kot ga poznamo: ukinimo državni svet

Mnenja Konec sveta, kot ga poznamo: kulturni boj atipične pljučnice

Mnenja Konec sveta, kot ga poznamo: ne moti nasprotnika, medtem ko dela napake

Mnenja Konec sveta, kot ga poznamo: buldožeriranje RTV