Petek, 11. 8. 2023, 22.06
1 leto, 4 mesece
Konec sveta, kot ga poznamo. A le za hip
Eden od bolj žalostnih stavkov, ki smo jih slišali pretekli teden, je bil, da zdaj ni trenutek za iskanje vzrokov za katastrofalne poplave po Sloveniji. Da je najprej treba poskrbeti za žrtve in odpraviti škodo, z vsem drugim pa se bomo ukvarjali, ko pride na vrsto.
Če se vam ta stavek zdi znan, je to verjetno zato, ker skoraj do potankosti enak odziv slišimo po vsakem strelskem pohodu v ZDA. Vsakič znova je ljudem, ki bi lahko kaj spremenili, globoko žal, vsakič žrtvam in sorodnikom namenjajo misli in molitve, in vsakič znova poudarjajo, da bo čas za spremembe nastopil takrat, ko se bodo strasti umirile.
In ko se strasti umirijo, se seveda ne zgodi nič.
Slovenija v tem pogledu na srečo ni ZDA. O tem, da so podnebne spremembe pomembno prispevale k povodnji pred tednom dni, ni nobenega resnega dvoma. In več kot očitno postaja, da tudi tistim, ki tako energično iščejo kompromis med podnebnimi spremembami in lastnim ugodjem, zmanjkuje, torej, tal pod nogami.
"Rage farming"
Po drugi strani pa se elementi javne razprave, ki smo jih še do nedavnega muzajoč se opazovali na drugi strani Atlantika, že lep čas pojavljajo tudi pri nas.
Tako smo pretekli dni lahko opazovali (in še opazujemo) fenomen, ki mu v anglosaški politični in medijski praksi rečejo "rage farming". Z opravičilom profesionalnim prevajalcem lahko to poskušamo posloveniti v gojenje gneva.
Poplave so pretekli konec v Sloveniji povzročile ogromno škodo.
Gre za precej učinkovito tehniko izzivanja burnega čustvenega odziva, pogosto z uporabo manipulacij, dezinformacij in popolnih laži, cilj tega pa je zamegliti javno razpravo, preusmeriti pozornost ali pa zgolj ohranjati pozornost javnosti. Bistveno pri gojenju gneva je, da se pri uporabniku ali uporabnici vzbudi občutek gnusa, ogorčenosti ali groze, tudi če podrobnejši pogled pokaže, da je bil takšen odziv neupravičen ali vsaj prenagljen. V dobi neprekinjenega toka informacij pač štejejo predvsem prvi vtisi.
Ta pojav lahko vsakič znova opazujemo pri strašenju z migranti, ki da bodo zdaj zdaj preplavili Slovenijo, pri teorijah zarote o kulturnem marksizmu in LGBT-ideologiji, ki da uničujeta slovenski narod, in – nenazadnje – pri podnebnih spremembah, ki da so zgolj krinka za to ali ono anarho-levičarsko agendo. Če sploh obstajajo.
Kulturni boj med poplavami
In ker je v kulturnem boju vsak dan, ko se ne zgodi nič, izgubljen dan, je njegovim bojevnikom vodna ujma prišla še kako prav. Krizne situacije so namreč še posebej ugodne za gojenje gneva.
Tako so se že nekaj ur po začetku povodnji nekateri pridušali čez poročanje medijev, češ zakaj ni poročil s terena, posebnih oddaj in drugih tovrstnih vsebin. Prav tako so tarča spet postale nevladne organizacije, češ da je za obseg poplav kriva civilna družba, ki je na referendumu leta 2021 pomagala zrušiti Vizjakov zakon o vodah.
Ne eno ne drugo seveda ne drži. Če kdaj, so se mediji – tako javni kot mnogi zasebni – tokrat izkazali s kakovostjo in ažurnostjo poročanja ter s požrtvovalnostjo svojih ekip. In Vizjakov zakon bi že tako slabo prakso gradnje ob vodotokih zgolj še poslabšal.
Morda najbolj degutantna pa je bila objava enega od kvaziportalov z Dolenjskega s fotografijo starejšega moškega, kako sredi poplave na varno s splavom vozi ovce. Zraven pa je bil pripis, da gre za dokaz degeneriranosti slovenske družbe, kjer da imajo nutrije in medvedi boljšo obravnavo kot kmečka živina. Težava je bila le v tem, da je bila fotografija posneta leta 2016 v ameriški zvezni državi Louisiana in nima zveze s poplavami v Sloveniji.
Lahkotnost pljuvanja čez EU
A namen je bil dosežen, ogorčenje sproženo in gnev vzgojen. Je že tako, da je najlažje pljuniti čez medije in nevladnike, vedoč da bodo v vsakem primeru odigrali svojo vlogo pri odpravljanju posledic ujme.
Nekaj podobnega smo malo opazovali tudi med obiskom predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen na prizadetih območjih, ki so ga kavč komentatorji pospremili s pripombami, češ koliko več denarja gre Ukrajini in kako bi nam zdaj prišli prav vsi tisti helikopterji, ki smo jih poslali v Kijev.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je napovedala izdatno pomoč EU po poplavah, ki so prizadele Slovenijo. Slovenija je v Ukrajino poslala veliko vojaške opreme (in prav je tako), a helikopterja nobenega. Prav nasprotno, v hipu, ko je vlada Roberta Goloba zaprosila za mednarodno pomoč, je Ukrajina v znak solidarnosti v pomoč poslala helikopter s posadko, čeprav v obrambi pred rusko agresijo krvavo potrebujejo vsak kos opreme in vsak par rok.
Še bolj kot simbolična ukrajinska, pa je seveda pomembna izdatna pomoč Evropske unije tako pri odpravljanju posledic kot pri kasnejši obnovi poplavljenih delov Slovenije. Če kdaj, se zdaj kažejo koristi slovenskega članstva v EU. Pa tudi v zvezi Nato, če smo že pri tem, saj pomoč ponujajo tudi ZDA. Rusija, na primer, ni zmogla niti rutinskega izraza sočutja in solidarnosti.
Je že tako, da je lažje pljuniti čez EU in Nato, vedoč da bo pomoč v vsakem primeru prišla.
Niso vsa mnenja enakovredna
Hkrati pa je seveda res, da se v javni razpravi, ki bo sledila in ki verjetno ne bo najbolj mirna, res ni treba odzvati na čisto vsako nasprotno stališče. Kajti, kot je nekoč zapisal legendarni Douglas Adams, niso vsa mnenja enakovredna. Nekatera so dosti bolj izdelana, utemeljena in logična kot druga.
Zato je pravično in se spodobi, da v dneh in tednih po vodni ujmi vsi skupaj in vsak zase bolj upoštevamo mnenja in ocene klimatologov, meteorologov, hidrologov, urbanistov in drugih strokovnjakov povezanih ved.
Posledično lahko malo manj pozornosti posvečamo ljudem, ki po družbenih omrežjih širijo teorije o tovarnah vremena, orgonskih topovih in zaroti pri projektu HAARP, in tistim, ki "zgolj postavljajo vprašanja". Podobno velja za like, ki vam na vsak način skušajo razložiti, da vse skupaj vendarle ni tako hudo in da podnebne spremembe niso nič takega.
A če smo začeli z enim najbolj žalostnih stavkov preteklega tedna, lahko zaključimo z optimistično ugotovitvijo. Ne glede na to, kako zelo so nekateri drugi kolumnisti zaskrbljeni nad domnevno umetno polarizacijo naroda, ta ne potrebuje nikogar, ki bi mu ukazal enotnost ali predpisal edino zveličavno resnico.
Slovenke in Slovenci smo morda res nagnjeni k prerekanju. A ko je treba, stopimo skupaj. Nenazadnje smo to videli pretekli teden, ko se je za hip zdelo, da je konec sveta.
Ampak samo za hip.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc