Kolokvij na poti do zrelostnega izpita

Če bi se ljubljanski košarkarji v sredo predali malodušju, ki je ob (več kot) na pol prazni dvorani in skorajda gledališkem ozračju pred tekmo tretjega evroligaškega kroga vladalo v Stožicah, bi se verjetno sanje o vnovični renesansi sprevrgle v litanijo. A ob vidni motiviranosti, kakovostni obrambni (pred)pripravljenosti ter obveznem napadalnem navdihu je že načeta četa trenerja Saša Filipovskega le premogla dovolj moči za všečno predstavo, ki je znova zanetila tudi navijaško iskrico. Le-ta je bila še v tivolskih časih sestavni del zgodb o neosvojljivi trdnjavi. Do slednje vnovič povsem prenovljeno in nacionalno pisano Olimpijo, ki bržčas tudi zaradi velike igralske prehodnosti in posledičnega manka karizmatičnih ljubljencev občinstva potrebuje občutno več časa za pristen stik s tribunami in okolico, vendarle loči še kar nekaj mogočnih korakov. Toda ob trenutnem stanju in neizkušenosti kadra je bolj kot stremuško pehanje za skalpi evropskih velikanov, kakršna sta denimo za raven ali dve boljša Siena in Barcelona, pomembno uspešno kosanje s tekmeci iz vsaj približno sorodnega oziroma kakovostno enakovrednega razreda. V tej luči so "zmaji" z zmago nad Prokomom vsekakor opravili vsaj prvi kolokvij, ki vodi do končnega zrelostnega izpita. In če zmagi nad poljskimi prvaki dodamo še – kljub nihanjem in občasni neprepričljivosti – pet opravljenih nalog v regionalni ligi ABA, lahko sklenemo, da si Filipovski s svojimi izbranci v novi sezoni še ni privoščil spodrsljaja.

Za nameček je – v kar je bil ob že pregovornem zategovanju pasu, zadržanosti na igralski tržnici ter naposled še zdravstvenih težavah kar prisiljen – v ogenj potisnil kopico mladih košarkarjev in z njimi ustvaril spoštljivo igralsko rotacijo. Zmaga nad Prokomom ima zatorej poleg pridiha prebitega ledu, uspeha nad neposrednim tekmecem v boju za top 16 in večkrat izpostavljenem dejstvu o odsotnosti Gorana Jagodnika ter poškodbi Damirja Markote pomembno težo tudi zaradi spoznanja, da se minutaža, ki jo trener namenja Davisu Bertansu, Jaki Blažiču ali Dinu Muriču, ne maščuje oziroma zrcali v (še) večjih nihanjih. Še več, slednji je prispeval nadvse pomemben delež in bil ob napadalni razpoloženosti Dannyja Greena, ki je tokrat upravičil hvalnice po prihodu iz zaklenjene lige NBA, jeziček na tehtnici, saj je odločnost in natančnost pokazal prav v kriznih in prelomnih trenutkih.

Prokom pa vseeno še ni tista lastovka, ki bo prinesla ljubljansko košarkarsko pomlad. Če se gre okleniti izjav trenerja in igralcev, se tega nadvse dobro zavedajo tudi v ljubljanskem taboru. Nove izzive, po vsej verjetnosti še nekoliko bolj zahtevne, prinašata že prihodnja dva kroga. Že ob soočenju z Galatasarayem bosta na novi preizkušnji tako ljubljansko občinstvo kot tudi igralski kader, ki je v sredo v osmem poskusu šele drugič izpolnil trenerjevo željo o obrambni točkovni meji 70 točk. Ob tem pa je seveda jasno, da ima slednja po preprosti košarkarski logiki pravo veljavo le ob pravi nadgradnji v napadu.