Kako se doktorira v ZDA

Ker doktorata nisem naredila v Sloveniji, v debate o primerjavi ne bom posegala, bom pa opisala, kako se doktorira v ZDA.

Prvi korak Na doktorat te sprejmejo na podlagi obsežne dokumentacije, kjer predložiš vsa potrdila o dotedanjem šolanju, priporočila in esej, zakaj si sploh želiš delati doktorat na dotični univerzi. Opraviti moraš še standardizirane izpite GRE ter v mojem primeru tudi TOEFL, izpit iz angleškega jezika. Na doktorskem študiju imaš šest semestrov predavanj, nato lahko po vseh opravljenih obveznostih prijaviš disertacijo in jo začneš pisati. Do pisanja disertacije pa je dolga pot.

Pot do disertacije Zimski semester se začne konec avgusta in konča konec decembra. V začetku januarja se začne poletni semester, ki se konča nekje v začetku maja. Vsak študent ima v vsakem semestru tri predmete na teden. Vsako predavanje traja tri ure tedensko. Ker so ponavadi na doktorski študij prijavljeni tudi ljudje, ki so v službah, smo imeli predavanja od 19. do 22. ure zvečer.

Predavanja res trajajo tri ure, saj se začnejo točno ob 19., vmes pa je kratek odmor. Ampak res kratek, približno deset minut. Profesorji ne zamujajo, pa tudi ne predavajo čez ure. Če se jim to zgodi, se opravičijo. Če predavanje odpade, kar se je pri meni zgodilo samo enkrat v treh letih, se predavanje obvezno nadomesti.

Profesorji so izredno zahtevni. Kot sem omenila, zahtevajo, da študentje na predavanja pridejo pripravljeni. Tega, kar je bilo treba predelati na podlagi predpisanega gradiva, ponavadi sploh ne predavajo, če pa že, gre za nadgradnjo, ki je ne razumeš, če obveznega gradiva – pa še kakšnega dodatnega, ki si ga našel sam, da si sploh razumel gradivo, ki si ga moral predelati – nisi prebral vnaprej.

Profesorji veliko tudi sprašujejo študente in nihče se ne želi znajti v položaju, ko ne bi znal odgovoriti oziroma vsaj poskusiti odgovoriti na vprašanje. Poglejte si konec odlomka iz filma Paperchase. Nekako tako se počutijo študenti v ZDA, ko ne znajo odgovoriti na vprašanje profesorjev. Brez pretiravanja.

Branje in domače naloge Priprave za vsako predavanje vzamejo veliko časa. Prebrati je treba veliko, včasih tudi več kot 300 strani za eno predavanje na teden, torej včasih, če imaš smolo, tudi med 500 in tisoč strani na teden. Pa število strani niti ni takšna težava. Težava je v tem, da je gradivo lahko samo en članek, ki pa je tako zapleten, da ga moraš prebrati večkrat, da ga razumeš. Moj rekord je 20-krat. Brez šale. Pa še zdaj nisem prepričana, da sem dojela vse, kar je pisalo v članku. Poleg branja pa so seveda še domače naloge. Od čisto računskih do esejev.

Moji najljubši so bili tisti, ko si moral v enem tednu napisati seminarsko nalogo, ki je obsegala pet strani na temo, ki jo je določil profesor. Poskusite napisati članek na petih straneh. Dolgoveziti ne moreš, ker nimaš dovolj prostora, hkrati pa moraš imeti hipotezo in argumente tako izbrušene, da jih lahko zagovarjaš na petih straneh. Poskusite … Časa za kaj drugega kot študij in spanje ter morebitno delo za profesorja v prvih dveh letih ni, pa še spanec ponavadi ne traja kaj dosti več kot pet ali šest ur na dan.

Garanje, garanje in garanje Izpiti so posebna zgodba. Na sredini semestra je vedno kolokvij (midterm exam), ki traja eno uro. Na koncu semestra, takoj po predavanjih, je končni izpit za določen predmet (final exam), ki lahko traja od ene do treh ur. Lahko se zgodi, da se predavanja končajo v petek, čez tri dni, torej v ponedeljek, pišeš izpit za celoten semester za en predmet. In potem v istem tednu še druga dva.

Izpiti trajajo samo en teden. Če ne študiraš sproti in pred izpitom snov samo malo ponoviš, izpita ne moreš opraviti, razen če imaš fotografski spomin, pa še takrat ni nujno, da lahko odgovoriš na vsa vprašanja, ki so zastavljena problemsko. Nič memoriranja in naštevanja. Seveda pa moraš snov poznati, da znaš odgovoriti.

Ko ti tako uspe narediti dva semestra z najnižjo oceno B pri vseh predmetih (v nasprotnem primeru moraš predmet še enkrat vpisati in seveda plačati šolnino), kar bi odgovarjalo naši devetki ali nekaj med osem in devet, pa te na koncu avgusta po prvem letu čakajo še izpiti, ki jih imenujejo preliminarni izpiti. Preliminarni se imenujejo zato, ker se brez njih ne moreš vpisati v drugi letnik in si izbrati dveh področij ekonomike, ki jih potem študiraš podrobneje. Samo dva izpita sta konec avgusta. Makroekonomika in mikroekonomika.

Na teh dveh izpitih, ki sta pisna in vsak traja po tri ure, te lahko vprašajo karkoli s teh dveh področij, ne glede na to, ali je bila snov na predavanjih predelana ali predstavljena.

Lahko si predstavljate, kako so videti poletja doktorskih študentov od maja do avgusta. Raje se ne spomnim, ker če bi mi kdo rekel, naj jih ponovim, se jih resnično ne bi več lotila. Tako pa nisem vedela, kaj me čaka, in sem zagrizla.

V drugem letniku si izbereš dve področji, iz katerih imaš predavanja, pa še nekaj splošnih predmetov. Režim je enak. Kolokviji, končni izpiti in konec avgusta dva izpita s področij, ki si jih izbral.

Čez poletje spet sledi garanje. Ko že pomisliš, da si iz najhujšega, pa sledita izbiranje mentorja za disertacijo in izbira teme. Ko imaš oboje, ti mora mentor potrditi dispozicijo, ki mora biti izvirna, s hipotezo vred.

Nato sledi pisanje. Pisanje, ko v nekaj dneh napišeš nekaj vrstic, prebereš ogromno knjig, izbrišeš nekaj strani in tako naprej. Seveda so tudi dobri dnevi, ko napišeš veliko strani, ki jih potem vsaj polovico naslednji dan izbrišeš, ker ti niso všeč oziroma jih ne moreš ustrezno umestiti v disertacijo.

Sama sem disertacijo pisala samo eno leto, ker se mi je mudilo in ker nisem imela več štipendije ter sem morala poleg pisanja disertacije tudi predavati v prvem letniku, kar pa ti pustijo šele, ko opraviš vse izpite. Nekateri si za pisanje vzamejo po nekaj let.

Zagovor je precej preprost in neformalen, čeprav zahteven. Med mojim zagovorom je pred vrata predavalnice prišel varnostnik in nam povedal, da moramo zapustiti zgradbo, ker naj bi bila v njej podtaknjena bomba.

Zagovor sem končala v študentski menzi. Po zagovoru čakaš še konec semestra, ko formalno doktoriraš, in začetek maja, ko je ceremonija, podelitev diplom, magisterijev in doktoratov. Jaz se svoje na žalost nisem udeležila, ker sem se odločila, da študij nadaljujem še na pravnem področju. Kar je spet povsem druga zgodba.

Mi poveste, kako ste pa vi doktorirali? Tako je bil videti doktorat pri meni. Mogoče bo kdo napisal slovensko zgodbo.