Jurij Giacomelli

Nedelja,
11. 3. 2018,
20.13

Osveženo pred

6 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,86

1

Natisni članek

Natisni članek

Jurij Giacomelli Italija volitve kolumna

Nedelja, 11. 3. 2018, 20.13

6 let, 8 mesecev

Iz Italije tri sporočila za Evropo

Jurij Giacomelli: Kaj pa, če Italija ni zadaj, ampak je spredaj?

Jurij Giacomelli

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,86

1

Italija volitve | Foto Reuters

Foto: Reuters

V drugem tednu po volitvah v Italiji nič kaj ne kaže, da bomo kmalu dočakali novo vlado. Volilni izid je utrdil Gibanje 5 zvezdic kot vodilno politično stranko v državi z 32 odstotki glasov, desnosredinski koaliciji, v kateri se je povzela severnjaška Lega, pa dal relativno zmagoslavje.

Vse to, skupaj s porazom levosredinske Demokratske stranke odhajajočega Mattea Renzija, ki za zdaj hoče ostati v opoziciji, ter njenih satelitov in odkruškov, omogoča precej omejene aritmetične možnosti za sestavo nove vlade. Kar nekaj taktičnih manevrov je treba pripisati tudi bližajočim se regionalnim volitvam, med drugim že to pomlad v sosednji Furlaniji-Julijski krajini. Za mandatarstvo je treba zbrati večino v obeh domovih parlamenta, kar ob večinski premiji, poenostavljeno, pomeni vsaj 40-odstotno podporo volivcev. V marsikaterem komentarju zlasti od zunaj povzemajo, da je Italija še enkrat obtičala v svoji predvidljivi nepredvidljivosti, zaradi česar se naj ne bi bilo treba preveč vznemirjati, saj bo kmalu spet vse tako, kot je bilo.


Morda vas zanima še:

Dragi predsednik, spregovorite, prosim, za Jakova Faka #kolumna
Izberimo eno stvar in se je potem držimo


In vendar obstaja dovolj pokazateljev za to, da so politične spremembe v Italiji globoke, čeprav postopne in temeljno demokratične. V povolilni politični Italiji se je prostor tradicionalnih političnih strank dokončno skrčil na manjšino. Za razliko od Nemčije nikakršna "velika koalicija" v Italiji ni niti legitimna niti matematično mogoča. Sporočila, ki jih prinašajo populizmi, ti so medtem že postali del nagovora vseh političnih opcij, so bila predolgo neupoštevana.

Barve in odtenki novih populizmov

Pri tem je treba zlasti razločiti med dvema "državljanskima" populizmoma, Gibanjem 5 zvezdic in Ligo. Zadnja se je pod vodstvom Mattea Salvinija oddaljila od gibanja za avtonomijo italijanskega severa in se s širšo vsedržavno platformo "lepenovsko" - torej, protibegunsko in protievropsko - radikalizirala. Obenem je prevzela voditeljsko vlogo na desnem političnem polu, ki je tradicionalno pripadala Berlusconijevi Naprej Italija. Pri tem je aktivirala tudi skrajno desničarske glasove manjših političnih skupin, poleg Bratov Italije Giorgie Meloni tudi dveh neofašističnih gibanj, Casa Pound in Forza Nuova, kakršna doslej, praviloma zunaj večine koalicijskih aritmetik, niso imela posebne veljave. Liga je ostala osrednja politična sila severa, medtem ko se ji tekma na jugu države z Gibanjem 5 zvezdic ni docela izšla.

Liga po vodstvom Mattea Salvinija je ostala osrednja politična sila severa, medtem ko se ji tekma na jugu države z Gibanjem 5 zvezdic ni docela izšla. | Foto: Reuters Liga po vodstvom Mattea Salvinija je ostala osrednja politična sila severa, medtem ko se ji tekma na jugu države z Gibanjem 5 zvezdic ni docela izšla. Foto: Reuters

Gibanje 5 zvezdic, rojeno kot klic protesta in splošne izgube zaupanja proti neučinkovitosti političnega razreda, je že pred volitvami najavilo ambicijo za vladanje. Danes že vlada v več mestih, vključno z Rimom in Torinom. Voditeljstvo je od ustanovitelja Beppeja Grilla prevzel Luigi Di Maio in ponudilo politični program z 20 točkami, katerega osrednja točka je državljanski dohodek, ter predstavilo kandidate za vlado. Posebnost gibanja je v tem, da je ohranilo zavračanje stare politike in se je doslej uspešno izognilo kakršnimkoli ideološkim oznakam. Prizadeva si za neposreden izraz volje državljanov, za dosledno preglednost financiranja, del česar je tudi shema prispevkov izvoljenih predstavnikov v skupni proračun stranke, in je v ambiciji, da sestavi vlado, odprto za pogovore z vsemi političnimi sogovorniki. Kritika do EU ne zavrača a priori EU ali skupne valute, kot to počne Salvini. Širše jedro gibanja je še vedno precej nestrukturirano in neizkušeno. Vendarle: Gibanje je v devetih letih svojega delovanja v celoti prevladalo na jugu države in delu srednje Italije in ima podporo pretežnega dela mladih volivcev. Za ilustracijo: vsi neposredno izvoljeni senatorji iz Sicilije pripadajo Gibanju, podpora med mladimi, vključno s tistimi, ki iščejo priložnosti za delo in življenje v drugih evropskih državah, šteje med 40 in 60 odstotki.

Čeprav olajšani za ideološko zapuščino tako Liga kot Gibanje 5 zvezdic v zemljepisnem smislu rišeta nove ločnice, zlasti med severom in jugom. Vendarle novi populizmi niso ideološko brezbarvni. Nedvoumna je desničarska drža Lige, medtem ko je program Gibanja 5 zvezdic v resnici predlog za večjo družbeno kohezijo ter pravičnejšo in preglednejšo socialno prerazdelitev bogastva. Dodajmo, da Gibanje 5 zvezdic ni več prehoden pojav. Ni več le odraz jeze, ki jo je mogoče pomiriti. Danes je to stranka, ki lahko na demokratičen način prevzame oblast v eni od treh največjih držav pobrexitovske Evropske unije.

Je glasovati za Gibanje res neodgovorno in skregano z realnostjo?

Novi politični zemljevid se izrisuje že dalj časa

Novi politični zemljevid Italije ima globlje temelje od preprostih čustvenih odzivov na krizo. Je odsev temeljitih demografskih sprememb v državi, zlasti staranja, množičnega priseljevanja in neuspeha "druge republike". Spomnimo, ta se je začela v začetku devetdesetih let s serijo preiskav o koruptivnih povezavah med tradicionalnimi strankami in podjetniškim sektorjem pod skupnim imenom Čiste roke, razpadom krščanske demokracije in socialistične stranke ter s posledičnim vstopom podjetnika Silvia Berlusconija v italijansko politiko. Berlusconi je bil osrednja osebnost italijanske politike več kot 20 let, če izvzamemo dve prekinitvi z vladama Romana Prodija, ki pa nikdar nista doživeli celotnega mandata. Dodamo lahko še izgubljeno priložnost Renzijevega obdobja, da v prejšnjem mandatu vendarle spremeni Italijo. Volilni uspeh zlasti Gibanja 5 zvezdic in tudi Lige je odziv volivcev na brezup več kot desetletnega obdobja, v katerem se stagnacija v Italiji izmenjuje z gospodarsko krizo. V njem pa se prav na plečih državljanov odraža vsa šibkost Evropske unije, katere ustanovna članica je Italija, ki danes nemara plačuje nesorazmerno visok račun za svojo evropsko integracijo.

Silvio Berlusconi je bil osrednja osebnost italijanske politike več kot 20 let, če izvzamemo dve prekinitvi z vladama Romana Prodija, ki pa nikdar nista doživeli celotnega mandata. | Foto: Reuters Silvio Berlusconi je bil osrednja osebnost italijanske politike več kot 20 let, če izvzamemo dve prekinitvi z vladama Romana Prodija, ki pa nikdar nista doživeli celotnega mandata. Foto: Reuters Razlogi za porast populizmov v Italiji so torej globlji in vendarle sorodni z večino drugih evropskih držav. Tako kot ponekod v Evropi, na primer v skandinavskih državah, so nanje najbolj odporni v tistih delih Italije, kjer je družbena kohezija največja, in tradicionalno v Emiliji-Romaniji, Toskani in Umbriji ali na Južnem Tirolskem, območjih najbolje delujočega "socializma". Tudi zato spremenjena politična Italija pošilja močne signale v Bruselj, kjer se mandat Junckerjevi Komisiji počasi izteka.

Sporočila za Evropo

Sporočilo italijanskih volivcev za Evropo je v kontekstu družbenih izzivov nedvoumno. Država, ki se zaradi svojih zgodovinskih razlogov ter zemljepisnih in gospodarskih razmer spopada z vsemi tistimi izzivi kot druge članice EU, a so te bolj radikalno izražene, sporoča, da, integrirani v EU, potrebujemo drugačno Evropo, če resnično želimo Evropo za državljane. Rigidni maastrichtski kriteriji za uravnavanje ekonomskih politik skupaj s skupno monetarno politiko kaznujejo tiste, ki so v začetku imeli šibkejša izhodišča. Rezultat administriranja med interesi članic, ponderiranega z njihovim realnim političnim vplivom in pomešanega z interesi finančnih institucij in korporacij, ki imajo v njih domicil, je odtujeni in še zlasti na jugu Evrope tudi obubožani državljan.

Italija s svojo središčno sredozemsko lego že več kot 15 let sprejema tokove beguncev in drugih priseljencev, ki so trajen in kompleksen družbeni pojav, ki marsikje do neprepoznavnosti spreminja življenje ljudi. In v tem je prevečkrat ostala osamljena. Italija je navznoter kulturno in identitetno zelo raznolika država, sociokulturni mozaik, ki naj bi predstavljal pomemben del kulturnega bogastva in identitete Evrope, a se vedno znova izkaže za dodatno družbeno breme. Podnebna izpostavljenost, hitrejše staranje prebivalstva in nizka rodnost Italijo hitreje in ostreje soočata s posledicami svojevrstne družbene dekadence evropskega juga in periferije, ki se ji ne uspe izogniti in nobena evropska država več. Vse to so temeljne kritike današnjega bruseljskega političnega okvira, vsebovanega tako v komisiji kot v parlamentu. Če bi Angela Merkel in Emanuel Macron raje nadaljevala dialog z odhajajočim premierjem Paolom Gentilonijem in bi bila prijateljstva znotraj evropske ljudske stranke nemara nenačelno naklonjena tudi premierski kandidaturi predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija, bo treba na izid še počakati. In za zdaj je povsem verjetno, da bo novi italijanski premier novinec.

Evropska raznolikost identitet, kohezija in gospodarstvo, utemeljeno na trajnostnih načelih

Ključno sporočilo za Evropo je zato poziv k večji neposredni koheziji, taki, ki lahko doseže njene državljane. To je bistvo pobude za državljanski dohodek, ki jo prinaša Gibanje 5 zvezdic. A za več kohezije bodo morali evropski voditelji vpluti v "modri ocean". Razmišljati bo treba drugače kot doslej, inovativno, lateralno, bi nemara rekel mislec Edward De Bono - zunaj maastrichtskih okvirov in onkraj bančnih lukenj, lahko prispodobno dodamo. Drugo sporočilo je, da mora Evropa svojo zunanjo politiko utemeljiti zlasti na  ekonomski politiki, ki temelji na trajnostnih načelih. Preprosto povedano, v mednarodni menjavi mora uveljaviti spoštovanje človekovih pravic in socialnih standardov, ki so ena najpomembnejših pridobljenih evropskih vrednot. Poleg tega je Evropa lahko konkurenčna le, če bo njeno gospodarstvo bolj trajnostno in bolj krožno. Oboje bo "največjemu gospodarstvu na svetu" dalo večji globalni vzvod, navznoter pa omogočilo ovrednotenje evropskega človeka. In tretjič, Evropa je mozaik raznolikosti. Zato je ne sme presenetiti Škotska, ki ne želi oditi iz EU, niti Katalonija, ki želi biti samostojna nacionalna država v njenem okviru. Niti redukcija demokracije in pravne države na Madžarskem ali na Poljskem in niti Slovenija in Hrvaška, še dodajmo. In tudi ne more večno oklevati z integracijo Balkana ... Junckerjevi scenariji niso prinesli odgovorov na vsa ta temeljna vprašanja, ki zanimajo evropske državljane. Zato se v resnici išče novi leadership za Evropo in po francoskih in nemških volitvah smo dočakali tudi italijanske za končno potrditev. Tako kot v Italiji velja za Berlusconija, Renzija in še marsikoga, se je čas današnjih politikov pravzaprav že iztekel.

To so sporočila z Apeninskega polotoka, ki bi jih marsikdo rad preslišal. A v vetru novih populizmov so sile prihodnosti, katerih čas prihaja. Prihajajo kot rezultat demokracije, in to v času globalne soodvisnosti in digitalne povezanosti sveta, ko nekateri družbeni procesi potekajo mnogo hitreje kot recimo pred sto leti. Ignoranca in optika nespremenljivosti sveta tedanjih vladajočih elit sta bili v začetku prejšnjega stoletja razlog za dve svetovni vojni z vsemi civilizacijskimi posledicami.

Novi čas nas je pripeljal do razpotij 21. stoletja. Tako kot se bo italijanski predsednik nemara moral odločiti o novem mandatarju med kandidatoma Salviiem iz Lige in Di Maijem iz Gibanja 5 Zvezdic, so za obronkom pomembne evropske izbire o tem, kakšna naj bo v resnici podoba Evrope državljanov.