Nedelja, 12. 4. 2026, 4.00
1 ura, 37 minut
Kaj boš rekel mulcu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,67
Majda Širca
"Ko bo mulc zrasel, me bo vprašal: 'Kaj si delal, fotr?' Kaj mu bom odgovoril? Da sem bil tiho, skrbel za družino in gledal stran kot drugi, ki jim ni bilo mar? Ne. Rekel mu bom: Nisem mogel drugače. Nisem bil tiho."
Tako se v radijski igri Rutinski primer, ki jo je Jaša Zlobec napisal leta 1984 (režiral pa Aleš Jan), sprašuje preganjani novinar. Pravzaprav opisuje lastne izkušnje, ki jih je doživel kot upornik in eden vidnejših demonstrantov študentskega gibanja konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. V pogovorih s cenzorskim urednikom, družino in očetom se sooča z dvomi: ali naj ostane zvest sebi in pokončen v branjenju svojih idealov ali naj popusti režimskim preiskovalcem, ki mu "rutinsko" premečejo stanovanje, ga zaslišujejo, ustrahujejo njegovo družino in zahtevajo, da izdaja druge? Zaveda se, da resnica ni udobna. Da ima ceno. A vzdrži prav zato, ker ve, da ima prav. Da ne more biti tiho. "Če bodo jutri začeli obešati ljudi na kandelabre – ali bodo drugi tudi tiho, bodo stisnili riti? Jaz se tega ne grem," zaključi.
Nevednost je moč
Radijska igra, ki je pravzaprav refleksija avtorjevih izkušenj ter razkrojene politične in kulturne stvarnosti tistega časa, je bila objavljena v letu, ki ga je George Orwell v svojem distopičnem romanu 1984 označil s parolo "Nevednost je moč". Ob tem sloganu Partije, izpisanem na stavbi Ministrstva resnice, visita še dve zapovedi: "Vojna je mir" in "Svoboda je suženjstvo". 1984 nas uči, da je za preživetje oblasti najlažje, če ljudje ne vedo veliko in če ne razmišljajo preveč.
V obeh omenjenih delih, povezanih z isto letnico, se križa več pomenov, ki segajo tudi v današnji čas. Gremo po vrsti.
Protest kot parodija
Kaj pomeni protest danes? Je to še vedno tveganje, ključno orodje civilne družbe in izraz upanja, ali pa lahko postane tudi orodje politične manipulacije? Je odpiranje oči pred nevednostjo, ozaveščanje o nedopustnih odločitvah, omejevanju svobode in vlogi informacijskih blokad?
Kakšno moč ima nevednost, so v nedavni preteklosti učinkovito, množično in dostojno razkrivali kolesarski protesti, še prej akcije proti TEŠ 6 (z izrazito ustvarjalno noto) ali gibanje izbrisanih. Načeloma so protesti civilnodružbene akcije – logični izraz nezadovoljstva ljudi, ki imajo v odnosu do oblasti vlogo psa čuvaja. Povsem nekaj drugega pa je, ko politične stranke pozivajo k protestom, da se pod krinko glasu ljudstva skriva politična agitacija.
Ko Aleš Hojs v imenu SDS skupaj s Primčevimi privrženci poziva na protest pred državnim zborom proti korupciji, češ da sta se "korupcija in nasilje v naši državi razrasla do te mere, da se jima je nujno treba zoperstaviti", je manipulacija več kot očitna. Tako kot nekdanji shodi pred sodiščem, s katerimi so množice vztrajno sejale dvom v pravno državo. Petkov protest na konstitutivni dan parlamenta naj bi vplival na razmerje političnih moči in desnici pomagal pri dramaturgiji sestavljanja oblasti, ki je zaradi tesnega volilnega izida izjemno zapletena.
Protesti iz leta 2021.
Stranke, ki nikoli niso prisluhnile pozivom – tudi tistim iz Zaresove preteklosti –, da politika ne more biti zatočišče za ljudi s pravnomočnimi obsodbami, danes torej pozivajo k temu, kar so še včeraj zanikale. Hkrati se prav v njihovem političnem prostoru pojavljajo številni posamezniki, obremenjeni s korupcijskimi aferami. Z dovolj ironije lahko takšne shode razumemo celo kot podporo tistim, ki korupcijo dejansko poskušajo omejevati. Skratka: ko politiki pozivajo k protestom proti korupciji, medtem ko sami reproducirajo iste vzorce, dobimo karikaturo upora. Ne gre več za resnico. Gre za interpretacijo.
Ko bo Hojsa nekoč njegov sin vprašal, kaj je počel, bo imel marsikaj povedati: "Nisem le z vodnim topom razganjal protestnikov, znal sem tudi organizirati proteste, ki so kazali s prstom proti lastnim vrstam."
Rašomon v politiki
Scenariji za sestavo nove vlade se bere skozi rašomonski pogled, kjer vsak pripoveduje svojo različico, nobena pa ni povsem resnična. Resnično je le to, da ni smiselnega zmagovalca. Gre zgolj za interpretacijo, s katero se pridobivata čas in javno mnenje za možne moralno sporne odločitve in preklic danih obljub. Tako kot različni liki v Kurosawovem filmu vidijo isti dogodek skozi več zornih kotov, a nobena od štirih filmskih videnj ni resnična – razen dejstva, da je samuraj mrtev –, tako tudi nobena interpretacija vladne kombinatorike ni iskrena – razen matematične razklanosti na dvoje. Vse je podvrženo igri suspenza in iskanju izhoda, da dejanski poraženec ne bi izšel iz igre tudi kot moralni poraženec.
Pol pola trdi, da relativna zmagovalka volitev ne sme sestaviti vlade, Janša se užaljeno in žrtveno dela, da mu pripada primat, izumlja očitke o ukradenih volitvah in se lastnih afer otresa tako, da jih prenaša na druge, da bi na koncu, ko bodo krogi že izčrpani, prišel na svoj račun skupaj s tremi jezdeci samooklicanega "novega" bloka, ki blefirajo, da so poslani od najbolj poštenega boga.
Levosredinskim strankam okoliščine niso niti malo naklonjene, saj jih čaka pristajanje na kompromise desnih strank in njihovih neoliberalnih satelitov, kot sta Gospodarska zbornica in RKC. Morebitna Golobova vlada ne bi ostala brez madežev, ko bi s kompromisi morala brisati dozdajšnje delo, ki ga je v veliki meri diktirala Levica. Hkrati pa obstaja strah pred scenarijem, v katerem oblast prevzame skrajna desnica, kar bi lahko vodilo v razgradnjo socialne države, privatizacijo javnih sistemov in spremembe davčne politike v korist najbogatejših.
Ampak tudi scenarij o novih volitvah ne navdušuje, še posebej ne novoizvoljenih poslancev. Mogoče se velja ozreti nazaj v leto 2000, ko je bila ob sporu znotraj naporne Drnovškove koalicije oblikovana nova parlamentarna večina z Bajukom na čelu. A trajala je manj kot pol leta. Za njim je na parlamentarnih volitvah prepričljivo, s 36-odstotno podporo zmagala Drnovškova LDS. Seveda so razlike med takrat in danes velike, a načeloma bi bil lahko proces primerljiv, saj tistih pet vmesnih mesecev ni bilo prav nič prijaznih.
V petek je bilo po sporni izvolitvi predsednika DZ več ali manj jasno, da nas čaka katastrofa
Ampak dokler ne bo pravega odgovora, po čigavem naročilu so se izraelski operativci vpletali v slovenski politični prostor in rušili integriteto demokratičnih procesov, bo vsaka sestava nove vlade težko kredibilna.
Res, da v politiki možnost spreminjanja vrednot in moralnih načel ni zanemarljiva, a trdim, da je nekaj strank, ki ne bi preklicale obsodbe genocida ali se družile s stranko, katere predsednik druguje in posluje z Izraelom, obožuje Trumpa in osvobodilnega boja proti okupatorju ne enači z nacizmom in fašizmom.
No, v petek je bilo po preračunljivo iztrgovani, vrednostno pa popolnoma sporni izvolitvi predsednika Državnega zbora več ali manj jasno, da nas čaka katastrofa. Staviti velja na to, da ne bo trajala dolgo. Kar je odvisno tudi od nas, ki ne bi smeli molčati, takrat ko je potrebno govoriti.
Strah je postal normalen
Jan Palach, 20-letni študent filozofije, je leta 1969 s samosežigom protestiral proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške. Postal je simbol odpora in dokaz, da lahko posameznik vpliva na kolektivno zavest. Koliko protivojni protesti brzdajo množično umiranje v današnjih okupacijah in vojnah? Protesti so živi bolj kot kadarkoli prej, ampak z vednostjo novih oblik genocida živimo naprej – ukvarjamo se z vsakdanjimi trivialnostmi, parkirnimi mesti, cenami turističnih potovanj in se ne vznemirjamo preveč ne z našim politikom, ki želi prevzeti oblast, a posluje in se dobiva s povzročitelji genocida, ne z dnevnimi škandali, medtem ko se grozote normalizirajo.
Normalizacija groze je najnevarnejša oblika tišine. Najhuje pri takšnih razmerah je občutek popolne nemoči, ko zeva vprašanje: ali res ni nobene poti, da bi ustavili zlorabe oblasti in destruktivne politike? Kaj bomo rekli zanamcem, ko nas bodo vprašali, kaj smo storili? Smo dovolj jasno nastopili proti sodobnim oblikam fašizma, militarizaciji in avtoritarnosti?
Meja, ki je ne prestopimo
To sredo ponoči sem bedela, saj se je tudi vame naselil apokaliptični strah ob pomisleku, da se bo norcu utrgalo in bo udejanjil napoved o izbrisu civilizacije. Najprej nisem verjela napovedi ameriškega predsednika, da bo hladnokrvno izbrisal več kot devetdeset milijonov prebivalcev Irana in civilizacijo, ki sega več tisočletji pred našim štetjem. Pred tovrstnimi psihopatskimi pojavi se lahko le sprašuješ, ali res na celotnem svetu ni nobene poti, ki bi ustavila tovrstno pohlepno in brezvestno iztirjanje sveta. Nekoč naj bi ščit pred pohlepom postavil Kristus z lastno žrtvijo. A tudi to ne pomeni več kaj dosti, saj jo je Cerkev dobro monetizirala.
Smo dovolj jasno nastopili proti sodobnemu fašizmu, militaristični ekspanziji ZDA, avtoritarnim režimom sosedov in pasivni drži EU ob vzpenjanju skrajne desnice? Je bila predrazprava, sploh pred volitvami, o našem odnosu do vojne dovolj temeljita? Kje so glasovi, ki bi strankam, ki podpirajo genocid, pripirali vrata parlamenta?
Ampak danes je postala beseda vse preveč manipulativna in preslišana. Fokus je premeščen v egoistično udobje lastnega mehurčka, kjer imamo občutek, da smo nekaj storili, čeprav realno ne spreminjamo veliko.
Na koncu ostane le eno
Kajti na koncu vedno ostane eno vprašanje, ki se ga ne da preslišati. Kaj boš rekel mulcu, ko te bo vprašal, kaj si delal, ko se je sesuval svet? Boš imel odgovor, ali boš molčal?
"Pred Filozofsko fakulteto se je zbralo več tisoč ljudi. Vedeli smo, da ne moremo premagati ne policije ne države," je pred tremi desetletji pripovedoval Jaša Zlobec v dokumentarcu o študentskih gibanjih. "A uspeh je bil že v tem, da smo mirno prišli do skupščine in povedali svoje. Treba je prestopiti mejo tveganja in vztrajati pri svojem," je na koncu dodal.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net
