Petek, 6. 4. 2018, 0.01
6 let, 4 mesece
Urbani portreti
Samo Rugelj: Je mogoče (pre)živeti brez plastike?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,46
1
Razni neobvezni izzivi, ali lahko naredite to ali ono, so vedno znova popularni, še posebej če so omejenega značaja in pozneje predvidevajo vrnitev v normalno sodobno okolje. Tako je na primer pred leti vzniknil izziv, ali lahko določen čas preživiš brez mobilnega telefona, ta pa je seveda še vedno aktualen za vsakega od nas.
V zadnjih dneh pa se tako k meni vedno znova vrača eno od ključnih vprašanj naše dobe, in sicer, ali si lahko v tej dobi človek organizira življenje tako, da bi (pre)živel brez plastike.
Za razmišljanje o tem vprašanju imam vsaj dva precej dobra razloga. Prvi je povezan s televizijo.
Modri planet
Tisti, ki ste morda pred časom gledali izjemno zrežirano in še bolje posneto dokumentarno oddajo televizije BBC Modri planet II, vodil pa jo je zdaj že 91-letni legendarni David Attenborough, ste lahko videli tudi šokantno statistiko, ki zadeva oceane in plastiko v njih. Po tistih podatkih naj bi človeštvo vsako leto v oceane streslo skoraj 13 milijonov ton plastike, kar je poleg dolgoročnega totalnega onesnaženja morja tudi vzrok za milijone smrti obmorskih ptic in sesalcev. Da o ribah ne govorimo.
No, pravzaprav govorimo tudi o njih. Če bo šlo onesnaževanje s plastiko še naprej s takim tempom, bo približno v naslednjih tridesetih letih, torej nekako do leta 2050, v oceanih sveta po teži plavalo in lebdelo več plastike kot rib. Seveda bo ogromno plastike tudi v ribah samih, poleg tega pa je že zdaj ogromno mikrodelcev plastike tudi v morski soli. Po nekaterih izračunih povprečen Američan že sedaj zaužije skoraj 700 delcev plastike na leto, ti pa imajo potem v telesu zelo skrivnostne poti in še bolj nejasne učinke. Morda smo v Sloveniji malce zadaj, a ne tako zelo, da bi lahko pogledali stran.
Preventiva in izobraževanje na tem področju sta v povojih. Hčerka, ki je v sedmem razredu, mi na primer pravi, da so se o takih rečeh v šoli občasno sicer pogovarjajo, a kake sistematične vzgoje na to temo ni.
Serija Modri planet govori predvsem o morju. Poleg plastike, ki se steka v morje, je seveda še ogromno plastike, ki ostaja na gigantskih deponijah po vsem svetu. Plastike, ki se v času naše življenjske dobe ne bo razgradila. Ne bo se povrnila v osnovne gradnike niti v času življenja naših otrok ali vnukov. Zgolj kopičila se bo.
In vedno več je bo.
Drugi razlog je povezan z Londonom.
Preberite še:
Kako se odpovedati plastiki
No, ne čisto z Londonom. S knjigami v Londonu. Z londonskim knjižnim sejmom, ki se začenja prihodnji teden in je založnikom prek njihovih agentov na zaslone njihovih računalnikov v zadnjih tednih dostavil na stotine knjižnih ponudb. Novih knjig, se razume. Knjig, ki so ravnokar izšle, knjig, ki so pred izidom, knjig, ki bodo izšle jeseni, knjig, ki bodo izšle v naslednjih dveh, treh letih. Tudi kake knjige, ki ne bodo nikoli izšle, so med njimi.
Ena mi je padla v oči. Naslov ji je Kako se odpovedati plastiki (How to Give Up Plastic). V originalu bo izšla jeseni, besedilo pa še ni končano – rekli so mi, da mi ga bodo poslali v nekaj tednih. To je po svoje tudi logično. Will McCallum, njen avtor, pač ni človek pisarne in sedenja za računalnikom. Ne, Will McCallum je človek terena, če smo natančnejši, je človek oceanov. Je šef angleškega Greenpeacea za oceane. Dobršen del knjige je nastal na ladji sredi oceana na Antarktiki, kjer je raziskoval tudi to, kako plastika postaja del tamkajšnjega ledu.
Njegova knjiga bo tudi priročnik. Priročnik o tem, kako se znebiti plastike oziroma radikalno zmanjšati njeno uporabo. Ali doma, v službi ali pa v okraju, kjer živite.
To je priročnik, ki se mi je zadnje dni zapičil v glavo. V glavo se mi je zapičila knjiga, ki sploh še ni do konca spisana.
Začel sem namreč razmišljati, kako bi se doma znebili plastike. Ne mislim plastike v celoti. Ne mislim na primer tiste, ki je namenjena trajni ali vsaj trajnejši uporabi. To je smiselno ohraniti. Ne, mislim mikroadaptacije, kot je na primer ta, da namesto v plastiko zapakiranega mleka začnete to kupovati ali pa polniti v stekleno steklenico (ja, kakšno pa – ali obstaja plastična steklenica). In niti ne govorim samo o plastičnih vrečkah, čeprav so te znaten del plastičnega sranja, ki plava po oceanih. Te smo večinoma že zamenjali z bombažnimi, ki jih zmeraj nosimo s sabo.
V glavi sem imel malce bolj smele misli.
Razmišljal sem, kako bi se znebil kar največjega dela plastične embalaže, ki povzroča, da moramo vsakih nekaj dni odnesti polno vrečo v prostor za smeti, kjer se te seveda reciklirajo, a s tem, kam gre plastika potem, se ne ukvarjamo.
Raje gledamo stran.
Kratka zgodba o čutarici
Ko sem bil v osnovni šoli in sem začel hoditi k tabornikom, mi je mama kupila enolitrsko pločevinasto čutarico, ki sem jo nosil s seboj na izlete in v hribe. Uporabljal sem jo leta in leta.
Vendar pa je bilo z njo nekaj malega "narobe". Namreč to, da je držala samo en liter. Ko smo šli na kak daljši pohod, je bilo to premalo.
Oče je imel večjo čutarico. Tudi pločevinasto, vendar nekaj večjo. Držala je liter in pol in je bila primerna tudi za daljše pohode. Včasih se je šalil, da je njegova čutarica nastala tako, da je v enolitrski, kot je bila moja, razpočil naboj smodnika brez krogle in se je potem povečala na večjo prostornino. Ko sem bil majhen, sem temu tudi verjel.
Ta pločevinasta čutarica je stara kakih petdeset let. Spravljena je v omari. Oblečena je v volno, da malce drži temperaturo. Že dolgo časa je nisem vzel v hribe, čeprav deluje.
Še zmeraj povsem deluje. Zamašek je s čvrstim usnjenim trakom pritrjen na vrat čutarice, navoj lepo teče, zato se dobro zapre in ne pušča. Lahko bi jo uporabljal do konca življenja. Samo to čutarico in nič drugega.
Vendar mi je pogosto veliko preprosteje nekje mimogrede kupiti kako plastenko, iz nje izpiti vsebino in jo odvreči v najbližje smeti. Raje ne pomislim na to, koliko pijače sem že izpil iz teh plastenk.
Včasih sem bil zelo žejen.
"Raje ne pomislim na to, koliko pijače sem že izpil iz teh plastenk."
Preberite še:
- "Glejte navzgor proti zvezdam, ne navzdol k svojim nogam!"
- Ženske, moški in oskarji petnajst let kasneje
Ali je mogoče (pre)živeti brez plastike – kriterij prakse
Eno je govorjenje. Drugo je preizkus v realnosti. Ko sem oni dan prišel v trgovino, da bi kupil nekaj malenkosti, nekje vmes pa so švigale tudi misli o odvečni plastiki, sem ugotovil, da obstaja le malo reči, ki jih lahko kupim, ne da bi ob tem nabavil še kar nekaj plastične embalaže.
Lahko kupim kruh – če imam zanj s seboj vrečko (četudi morda plastično, vendar trajnejšo). Lahko kupim svežo zelenjavo, sadje in razne oreščke, vendar zanje velja enako. Z manjšimi ali večjimi težavami lahko brez embalaže kupim nekatere mlečne in mesne izdelke – recimo s pomočjo papirja ali kartona. Moka in sladkor, ki sta tradicionalni živili in ju ni treba videti v živo, sta (morda zato?) zapakirani v papirnate ovoje. Kupim lahko tudi v steklene kozarce vložena živila, od kumaric in paprik ter marmelade. Morda še nekaj drugih reči.
Potem se začnejo težave. Skoraj vso preostalo blago v običajnih trgovinah z živili, da o kozmetiki in čistilih sploh ne razmišljam, je zapakirano v tako ali drugačno kombinacijo plastike. Plastike, ki se jo po uporabi odvrže (in potem pogleda stran). V eko- in podobnih biotrgovinah je z embalažo nekaj bolje, vendar imajo tam izdelki nekoliko višje cene. Najboljše je seveda na tržnicah.
Izbira je na strani potrošnika. Vsak dan, pri vsakem nakupu.
Živeti brez plastike pomeni radikalno spremembo bivanja, ki si je v resnici ne predstavljam popolnoma, saj napoveduje skoraj neobvladljive vsakodnevne zaplete. A vendar: če se nekoč odločim, da ne bom kupoval ničesar ali vsaj čim manj tega, kar je zavito v plastiko, in če se tako odloči še množica drugih, potem to v trenutku spremeni lokalno, pozneje pa lahko tudi globalno ekonomijo, ki bi se morala temu radikalno prilagoditi. Predvsem pa se lahko začnejo spreminjati trendi v odlaganju plastike. Nekateri proizvajalci tako že razmišljajo o tem, kako bi bistveno zmanjšali porabo plastike pri svoji proizvodnji.
Will McCallum v svoji nastajajoči knjigi seveda ni edini, ki obljublja načrt, kako lahko brez odpadkov preživijo cele družine. Takih knjig je že kar nekaj, kakšna, na primer tista z naslovom Dom brez odpadkov, je tudi že prevedena. Gibanje "Zero Waste" pod okriljem Ekologov brez meja je kar aktivno tudi pri nas, nastajajo tudi zametki trgovin z zmanjšano uporabo embalaže in še mnogo drugega.
Logika teh gibanj je jasna. Za spremembo se mora vsak najprej odločiti sam pri sebi in si prilagoditi življenje tako, da proizvaja čim manj odpadkov.
Vsak ima svojo (simbolično) pločevinasto čutarico, ki nekje čaka na to, da jo (spet) začne uporabljati.
Jaz sem svojo ravnokar potegnil iz omare.
1