Na dnu mnogih človeških ravnanj tiči začudenje nad tem, da si med sabo nismo popolnoma enaki.
Moški šovinisti opazijo, da so ženske malce drugačne, in zato jih nimajo za ljudi, saj so ljudje pač oni, mar ne? Radikalne feministke enako. Podobno velja za verske nestrpneže in tako dalje. Večina zgodovine je poskus napraviti druge po lastni meri. A se nikoli še ni posrečilo – različnosti ostajajo. Če razlike ne bi imele evolucijske prednosti, bi hitro izginile.
Allport in Odbert (1936) sta ugotovila, da ima angleščina 16.000 pridevnikov za opis človeških lastnosti, od tega jih 4.000 pokriva osebne značilnosti. Odstranimo sopomenke, pa jih še vedno ostane ogromno. V čem je torej prednost, da smo si med sabo različni? Mar ne bi bolje delovali, če bi bili vsi enaki?
Otroci stradajo ...
Poglejmo ravnanje Janeza Janše in stranke SDS ob razvpitem primeru lačnih otrok, s katerim se je vlada močno zamerila ljudstvu. Gremo po vrsti:
1. Mediji so objavili pričevanja sestradanih učencev.
2. S strani vladajoče stranke se je vsulo: Zarota komunistov! Laž! Jedo naj golobe! Itd. Dolg, aroganten, baražni ogenj zmerljivk in zaničljivk.
3. Vlada je nakazala 40 milijonov evrov za subvencije šolske prehrane.
Dobro poglejte zgornji seznam korakov in se vprašajte, ali je druga točka res potrebna? Prišel je izziv, vlada je ustrezno odgovorila, zakaj je bilo potrebno vmesno zmerjanje in zaničevanje. Mar vladajoči sredi krize res nimajo pametnejšega dela, kot da v medijski vojni obtičijo za teden ali dva?
Predstavljajmo si predsednika vlade, kako v medijskem povzetku prebere o lačnih otrocih in udari po mizi: "Komunistična past!" Njegov podrejeni ga takoj posnema in naslednji podrejeni tudi in tako dalje do najnižjih kadrov. Kar seveda traja in zato precej časa prebiramo napade na lažne lačne otroke in komunistične zvijače.
Tovrstna veriga istega je mogoča le zaradi kadrovanja. Stranka SDS je očitno zbrala kader, ki misli enako kot vodja. In kar reče on, ponovijo za njim. Ker je kadriral vodja, seveda ni izbral istih, a sposobnejših, temveč iste, a manj sposobne, da ga ne bi ogrozili.
V vseh letih obstoja stranke so se različni glasovi izgubili in odšli, v podmladku pa niso vzgojili niti enega človeka, katerega ime bi širša javnost poznala, ki bi torej izstopil po lastnem mnenju.
V sistemu enakih se na okoliščine vsi enako odzovejo, torej lahko tudi napačno. Če bi naši predniki ob napadu zobatega tigra vsi skočili v vulkan, nas ne bi bilo tu. Zato je očitno dobro, da imamo v skupini ljudi, ki se zmorejo odzvati na različne načine.
Te čudovite solzne oči
Zdaj pa si predstavljajmo, da bi SDS kadrovala ljudi z različnimi lastnostmi. Predsednik stranke bi spet prebral novico o stradajočih in udaril po mizi "Komunistična past!", a ker bi imel ob sebi človeka z malce drugačno osebnostjo, bi obstajala vsaj možnost, da ga tisti človek ustavi in reče: "Verjetno res. Ampak dajva razmislit, kako bi se ji izognili?" Poklicala bi še nekaj po lastnostih različnih kolegov in skupaj bi prišli do naslednje rešitve:
1. Pomočnik odreže polovico čebule in jo spravi v plastično posodo s pokrovom.
2. Vodja stranke s posodico v žepu odide na državno televizijo in se pred nastopom pod očmi namaže s čebulo.
3. V kamere z lesketajočim pogledom in drhtečim glasom pove, da je slišal za lačne otroke, a bo že na naslednji seji vlade siromakom nakazal 40 milijonov.
In to je to.
Mi očitate cinizem, zavzemanje za laž? Pozor: v zgornjem primeru ne bi Janša naredil čisto nič drugega, kot je že, le z drugačno komunikacijo. Briga me, če je politik, ki nakaže 40 milijonov lačnim otrokom, iskren – pomembno je, da je šel denar v pravo smer. Hkrati pa bi takšen nastop neverjetno prispeval k splošnemu nivoju človečnosti in skrbi do bližnjega v teh krajih. Imel bi še neverjeten dodaten učinek: pri reformah bi bile težave minimalne. Šokira me tole: kako mislijo politiki izpeljati reforme z zmerjanjem revežev? Na ta način bodo podžgali le upor!
Janeza Janšo bi po enem letu plastične posode in čebulice v njej ljudstvo imenovalo dobri človek iz Grosupljega in ljubilo bolj kot Tita. Ni mi jasno, zakaj se tega tako brani.
Trideset let iste pasti
Stranka SDS piše v tujino, da Janši komunisti nastavljajo pasti že od leta 1983, torej praznuje letos tridesetletnico. Predstavljajte si, da gre za trideset let enih in istih odzivov ter neskončnega padanja v pasti, ki bi se jim lahko izognil.
Tudi jaz verjamem, da je nenadna množična medijska prisotnost lačnih dejansko posledica novinarjev, ki ne marajo trenutne vlade. A zakaj, ljubi Bog, mora Janša vedno telebniti v isto past? Prejšnjikrat je razlagal, da je po smetnjakih še dovolj kruha, leta pozneje se ni ničesar naučil in je znova treščil v isto zasedo.
Se spomnite risanke o kojotu in cestnem dirkaču, kjer kojot vsakič nastavi past, dirkač pa se iz nje izvleče? Zanimivost serije je v tem, da so pasti vedno druge, rešitve pa tudi. Pri nas pa torej že trideset let gledamo eno in isto komunistično past, v katero SDS enako pada. Ni čudno, da je ljudstvo že naveličano in zadeva postaja monotona.
Oboževalci pravijo, da stranka SDS pride iz vsakega viharja potolčena, a z dvignjeno glavo, ravno zaradi svojega "istomišljenja". Že mogoče. Res pa je, da je večina viharjev popolnoma nepotrebnih, saj si jih zakuha stranka sama ravno zato, ker v njej ni nobene širine raznolikosti.