Petek, 7. 2. 2020, 4.00
4 leta, 9 mesecev
"Hvala, veseli nas, da odhajate"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,24
35
Težko srečamo kogarkoli, ki je vpet v mednarodne tokove in bi bil zagovornik brexita.
V političnih povezavah, kjer narodi sobivajo, ni samoumevno, da se ti med seboj tudi (resnično) razumejo. To jasno kaže zadnje dogajanje, povezano z odhodom Velike Britanije iz EU. Večini Britancev je morda z odhodom iz evropske povezave res odleglo, a to še zdaleč ne pomeni, da lahko zdaj odložijo skrbi.
Volitve ameriškega predsednika so globalna medijska tema. Pred 12 leti, še pred finančno krizo, je izbor predsedniških kandidatov obeh strank kazal na ponoven vzpon vrednot multilaterizma, povezovanja in svobodne trgovine.
Danes, 12 let pozneje, je svet zelo drugačen. Če se je takrat zdelo, da so največja grožnja mednarodnemu miru radikalci, ki prevzemajo oblast v državah v razvoju, se danes zdi, da so največja grožnja populisti, ki prihajajo na oblast v državah zahodnega sveta.
EU je s svojimi predhodniki v Evropski skupnosti za premog in jeklo, ustanovljeni leta 1951, utelešala težnjo po združevanju držav in ljudstev Evrope v mirno, vedno tesnejšo, a prostovoljno enotnost. V zadnjih desetih letih se razvija povratni učinek v obliki vzpona nacionalnega populizma, vidnega v več državah EU.
Ali so razlog za vzpon populizma mlahavi politiki sredine brez vizije ali naraščajoča ekonomska neenakost med prebivalstvom, je trenutno brezpredmetna razprava. Neaktivnost in neambicioznost zmerne politike je odprla prostor za ideje, ki prepričujejo na temeljih povečevanja razlik med revnimi in bogatimi. Videti je, kot da imajo vizijo zgolj še politiki z radikalnimi stališči.
Evropa ne razume Britancev, zato so ti odšli
Populizem pa je v marsičem tudi posledica slabih odnosov in nerazumevanja. Nerazumevanje med evropskimi narodi se kaže tudi na najvišjih ravneh.
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Hrvaška veleposlanica, ki predseduje Svetu Evropske unije, se je od britanskega veleposlanika ob brexitu poslovila z besedami "Thank you, goodbye, and good riddance" – besedno zvezo, ki jo v angleškem jeziku uporabljajo za slovo od nekoga, ki je bil v napoto, in s tem izrazijo veselje, da odhaja. Angleški mediji so se poigrali z idejo, da je uporabljena napačna besedna zveza simbolični znak nerazumevanja med Britanci in celinskimi Evropejci, kar naj bi Britance tudi pregnalo iz Evropske unije.
Za takšno nerazumevanje v prihodnjih 11 mesecih ne bo ne časa ne prostora. Britanci in članice Evropske unije imajo namreč manj kot leto dni časa, da sklenejo trgovinski dogovor. Če dogovora ne bo, bodo za blagovno menjavo med Veliko Britanijo in državami Evropske unije začela veljati pravila Svetovne trgovinske organizacije.
V letu 2017 je 44 odstotkov vsega izvoza Velike Britanije potekalo v enotni EU trg brez carin in kvot. To je sicer manj kot 55 odstotkov v letu 2006, a kljub vsemu pravila STO ne bi bila ugodna za nobeno stran. Povprečna tarifa v državah EU je sicer precej nizka (približno 2,8 odstotka za nekmetijske proizvode), vendar so v nekaterih sektorjih carine lahko precej visoke. Po pravilih STO bi bili avtomobili po brexitu ob prestopu meje med Združenim kraljestvom in EU obdavčeni 10-odstotno. Carine na uvoz kmetijskih izdelkov bi bile bistveno višje in bi se za mlečne izdelke v povprečju zvišale za več kot 35 odstotkov.
Johnson pred velikim izzivom: kako ohraniti enotnost
Izziv ne bo zgolj na strani Združenega kraljestva, temveč tudi na evropski strani. Bruselj namreč ni zgolj ena ustanova in ni zgolj Barnier in njegova ekipa, temveč EU sestavlja vsaka država članica. Vsaka država članica bo morala nositi odgovornost za ustrezen dogovor, ki bo omogočil neovirano trgovino tudi v prihodnosti.
Boris Johnson je ekonomsko argumentacijo za brexit naslonil predvsem na priložnostih, ki jih ponujajo tretji trgi, za katere trdi, da zaradi slabih trgovinskih sporazumov, ki jih ima sklenjene Evropska unija, Velika Britanija ni dosegala optimalnih stopenj izvoza. Glavni cilj njegov ekonomske politike je zato krepitev tretjih trgov in to bo tudi njegov glavni adut in argument pri pogajanjih z Evropsko unijo.
Boris Johnson je ekonomsko argumentacijo za brexit naslonil predvsem na priložnosti, ki jih ponujajo tretji trgi, za katere trdi, da zaradi slabih trgovinskih sporazumov, ki jih ima sklenjene Evropska unija, Velika Britanija ni dosegala optimalnih stopenj izvoza.
Morda se zdi, da je Johnson preveč usmerjen navznoter, a Velika Britanija je navsezadnje šesto največje gospodarstvo na svetu. Hkrati ima pred seboj težko nalogo za dosego sporazuma na določenih področjih. Eno izmed teh je ribištvo. Po eni strani bo Velika Britanija že tako težko privolila v dogovor, sprejemljiv za Španijo in Francijo, hkrati pa bo morala zadovoljiti tudi lokalno ribiško industrijo. Upoštevajoč dejstvo, da so bili ribiški lobiji tisti, ki so najbolj enotno in jasno zahtevali brexit, bo Johnson kakršnekoli kompromise na tem področju zelo težko dosegel, ob tem pa ohranil enotnost, ki jo bo v prvih letih po brexitu Velika Britanija potrebovala.
Čeprav se zdi, da je dokončna izvedba brexita v Veliki Britaniji prinesla določeno mero konsenza, je ta zgolj posledica dolgotrajne negotovosti in želje gospodarstva po bolj stabilnem okolju. Težko srečamo kogarkoli, ki je vpet v mednarodne tokove in bi bil zagovornik brexita.
Brexit je posledica populistične politike, ki pa je očitno zgolj izraz trenutnega časa in prostora. Zdaj je breme tako na ramenih britanske politike kot politike vseh 27 članic EU, da doseže tak trgovinski dogovor, ki bo omogočil dolgotrajne stabilne ekonomske, politične in družbene odnose.
35