Sreda, 22. 11. 2017, 8.00
6 let, 10 mesecev
O razvijanju motivacije pri otrocih
Hočemo, zmoremo, znamo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,35
Danes marsikdo meni, da so mladi preveč razvajeni, premalo potrpežljivi in nemalokrat nemotivirani. Krivdo pogosto valimo na mlade, ki ne spoštujejo avtoritete, in na sodoben način življenja brez pravih vrednot. Sodobni svet, v katerem znanje eksponentno narašča, pa pred naše otroke postavlja vse večje zahteve.
Znanje namesto vzgoje
Učitelji in načrtovalci šolskega sistema se trudijo, da bi novo znanje čim hitreje vključili v izobraževalne programe, kar pa ob enakih metodah učenja ni mogoče. To je najlažje rešiti tako, da damo manjši pomen vzgojnim elementom, večji pomen pa izobraževalnim. Vsi se zavedamo, da povečanje znanja na račun vzgoje ni prava pot, je pa najlažja. Ne zavedamo pa se, da pomanjkanje vzgoje močno prizadene človekovo motivacijo. In kako naj z lastnimi sposobnostmi postanemo uspešni v življenju, če nam zmanjka motivacije?
Ni časa, ni vzgoje
Za vzgojo je zmanjkalo časa! Še posebej v družini, kjer se oblikujejo glavna stališča, motivacija, otrokove navade in značaj. Življenje v družinskem krogu se pogosto vrti okrog šolskih obveznosti in voženj otrok na obšolske dejavnosti. Sprašujemo se, kaj vse je treba otroku omogočiti, da ne bo "prikrajšan". Pozabljamo pa na čas, ki bi ga starši in otroci preživeli skupaj in je nujen, če želimo, da se učinkovita komunikacija v družini sploh zgradi. Neredko otroci nedeljske dopoldneve preživljajo v nakupovalnih centrih, ob tabličnih računalnikih ali računalniških igricah, kjer je resničnost pomešana z domišljijo, čustvene zadovoljitve pa so hitre in površinske. Jim bodo take aktivnosti v pomoč pri odraščanju? Se bodo iz njih naučili česa koristnega?
Težavnost vzgoje v sodobnem času
Rastoči življenjski standard ne pomeni vedno boljših ali lažjih vzgojnih možnosti. Nekdaj so se nekatere osebnostne lastnosti pri otrocih pravilno razvijale tudi zato, ker so k temu pripomogle življenjske razmere. Starši otrokom številnih materialnih dobrin niso mogli zagotoviti, ker niso imeli dovolj denarja. Če ste že starši, se morda še spomnite, kako ste si v mladosti česa dolgo želeli, pa v Sloveniji tega sploh niso imeli ali pa je bilo preprosto predrago in morda zato niti niste ubesedili svoje želje.
Pa poglejmo, kako je danes. Kolikokrat vas malček v trgovini prosi za čokolado ali igračko? In kolikokrat mu željo odrečete? Le zakaj bi mu jo! Kupite mu malenkost, vidite velik nasmeh in ste skupaj z njim srečni. A če svoje početje nadaljujete, se malček sčasoma nauči, da vedno dobi vsako stvar, ki si jo zaželi. Le svoj mili glas mora uporabiti. Žal pa v vsakdanjem življenju ni tako. In razočaranje v kasnejših letih je toliko večje, saj ne more razumeti, zakaj mu tudi kolegi ali prijatelji ne dajo vedno tistega, česar si želi.
Od izsiljevanja do zatrte želje
Največkrat je otrokov prvi odziv protest, nekonstruktivna zahteva, pogosto pa tudi kakšen drug neprilagojen odziv. Pozneje, ko mu česa ne uspe dobiti po lahki poti, lahko poskuša z agresivnimi odzivi izsiliti to, za kar misli, da mu pripada, pa mu seveda ne. Žal pa tega prek vzgoje ni spoznal. Nekoč je bila vzgoja zaradi trdega življenja v marsičem lažja, manj je bilo stranpoti in bližnjic, po katerih mladi v trenutkih frustracije iščejo lažjo pot do cilja. Lažje življenje otrokom največkrat ne privzgoji ustrezne frustracijske tolerance, potrpežljivosti, vztrajnosti in notranje motivacije. Številnim mladim preprosto zmanjka želje oziroma vztrajnosti, da bi željo poskusili uresničiti. Seveda sami, ne s pomočjo staršev. Pogosto si niti ne znajo dovolj močno česa želeti, da bi potem tudi kaj naredili za to, da bi uresničili svojo željo. Največkrat zato, ker so bile njihove želje v otroštvu uslišane, celo preden so se sploh pojavile. Nekoč je otrok dneve in tedne, morda celo mesece ali leta hrepenel po neki stvari. Razmišljal in sanjaril je o tem, kako bi bilo to lepo imeti, kaj vse bi mu pomenilo in kaj vse bi bil pripravljen narediti, da bi to dobil.
Pomanjkanje hrepenenja vodi v pomanjkanje motivacije
Spomnimo se Cankarjeve skodelice kave ali Prežihovih solzic, za katere je mali Voranc zmogel premagati smrtni strah pred Peklom. Danes je svet večine otrok drugačen. Stvari so lažje dosegljive, otroci pa ne izkusijo hrepenenja, ne izkusijo močne notranje sile, ki bi jih gnala k uresničitvi cilja. Zato je tudi zadovoljstvo ob izpolnitvi želje precej manjše. Katera od deklic si danes še želi punčko iz cunj, kot si jo je želela Nežka iz Bevkove Pestrne? Kateri od otrok se zna razveseliti darila, kot so se ga otroci nekoč, ko so bila redka in skromnejša? Kako naučiti otroke izkusiti hrepenenje, ki jim bo pomagalo razviti motivacijo, potrebno za uspeh v šoli in življenju? Ker niso izkusili hrepenenja, ne znajo razviti tiste nore želje in notranje motivacije, pogosto pa ne razvijejo niti ustrezne potrpežljivosti in delovnih navad. Vse bi želeli takoj. Če to ni mogoče, se (pre)hitro vdajo, češ, tega ne znam in ne zmorem. In poiščejo lažji nadomestek.
Povrnimo vzgoji moč
Pa je to pot, ki bo otroke in mladostnike naredila srečne in uspešne? Verjetno ni treba biti vseved, da bi poznali odgovor. Omenjene vzgojne značilnosti so seveda le nekatere izmed tistih, ki bi si jih običajno želeli pri otrocih. Ne trdim, da nekateri tega tudi danes ne čutijo in da je vzgoja povsod napačna, mislim pa, da je dobro vzgojiti zrelega mladostnika danes za družino bistveno težja naloga kot nekoč. A vseeno, nekje je treba začeti.
Kako spodbujati k spremembam?
Kadar se počutimo nemočne, običajno ničesar ne naredimo. Otroci, ki se ne počutijo dovolj uspešne, postajajo pasivni. Navzven je videti, kot da so leni, nemotivirani. V resnici pa so največkrat prestrašeni in nesamozavestni, zato raje nič ne naredijo, da ne bi naredili česa narobe. Če želimo spremembe, jih moramo naučiti, kako naj postanejo samozavestni in aktivni. Starši bi morali razvijati uspešnost svojih otrok na različnih področjih. Prav tako bi morali razvijati pomembne, tudi psihološke kompetence, ki otroku koristijo pri spopadanju z zahtevami v življenju. Treba jim je pomagati:
– oblikovati pozitivno samopodobo,
– razvijati samodisciplino,
– razvijati motivacijo,
– razvijati osebnostno trdnost, osebno moč in
– razvijati frustracijsko toleranco.
Idealno okolje, kjer se otrok lahko nauči teh lastnosti, je družina.
Šport kot vzgojni pripomoček
Šport lahko veliko pomaga, saj otrok razvije vrednostni sistem, ki ne sloni samo na tekmovalnih in storilnostnih tendencah, ampak tudi na splošnih življenjskih vrednotah in etičnih načelih. S športom razvijamo otrokove delovne navade, potrpežljivost, odgovornost, iniciativnost in dosegamo zrelost v socialnem, čustvenem, intelektualnem in moralnem funkcioniranju. Družina pa je prvo varno okolje, v katerem otrok te lastnosti preizkuša in popravlja, dokler ne doseže osebnostne zrelosti.
Brez samozavesti ne gre
Otrok poskuša že v zgodnji mladosti postati samostojen. Začetki samostojnosti v razvojnem obdobju, ki ga zaznamuje pojav otrokove trme, vodijo k ustvarjanju motivacije. Otroku moramo pomagati priti do občutka, da zmore nekatere naloge narediti sam. To mu daje občutek vrednosti in kompetentnosti. Žal si starši pogosto ne vzamejo dovolj časa, da bi malčku tak občutek utrdili. Zato bomo odslej z malčki ravnali drugače!
Že v najzgodnejšem obdobju jih bomo vključevali v opravila odraslih. Ko pridemo domov in pripravljamo kosilo, vključimo svojega malčka v pripravo mize. Naj bo tisti, ki vedno razporedi krožnike na mizo ali oblikuje prtičke. Naj to vedno naredi on. Tako bo pri pripravi kosila vsak imel svojo nepogrešljivo nalogo. Seveda ga ne pozabimo za dobro opravljeno delo pohvaliti. V družinski ekipi je naša moč!
Organizirajmo nastope, npr. v petju ali recitiranju pesmic ali tekmovanje v teku. Poiščimo tisto, v čemer je otrok dober in kompetenten, in ga spodbujajmo, da to pokaže tudi drugim. Stopi naj na primer na stol, da bo stal višje, in naj zapoje tisto, kar najbolje zna, ali pa zrecitira pesmico, ki se jo je naučil. Sprva naj to naredi pred domačimi, potem pa ga spodbudimo, da bo to naredil, ko pridejo na obisk prijatelji. Naj ga opazujejo. Naj mu ploskajo. Tako bo spoznal, da nekaj obvlada. Naj to naredi večkrat. Naj spozna, kje je njegova MOČ. Aplavz in odobravanje ga bosta spodbudila, da bo še več delal in vadil. In uspeh bo razvijal njegovo MOTIVACIJO.
Veliko se pogovarjajmo z otroki. Naj se iz našega grla sliši, kaj je pomembno v življenju. Glas prinaša besede in te sčasoma dobijo pomen, ki se usidra v otrokovi zaznavi. Tako nastanejo vrednote, ki povedo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj ne. Bodimo zgled, ki vleče! Stvari, ki predstavljajo naše vrednote, postanejo žive šele takrat, ko jih zaživimo.
Motivacija za učenje in delo se razvija postopno. Najprej morata obstajati želja in hrepenenje, zato skupaj z otroki iščimo želje in ustvarjajmo hrepenenje. Kako? S preprostimi vprašanji: "Kaj si pa ti želiš danes? Česa bi se rad v tem letu naučil v šoli? Zakaj greš na tekmo danes zvečer? Kaj boš poskušal doseči na tekmi?" Preprosti vprašalnici zakaj in kaj bosta pomagali poiskati želje. Te bodo ustvarjale hrepenenje in skupaj s samozavestjo bo nastajala motivacija. Seveda nikoli ne pozabimo nagraditi otroka s pohvalo. Rečemo mu lahko: "To si pa res dobro naredil!" ali "Tega še sam ne bi mogel narediti bolje". Tako bomo pričarali zadovoljstvo, ki bo za otroka največja notranja nagrada in motivacija.
Začetki samostojnosti v razvojnem obdobju, ki ga zaznamuje pojav otrokove trme, vodijo k ustvarjanju motivacije.
Kako do motivacije za aktivnosti, ki niso priljubljene?
"Radi delamo tisto, v čemer smo dobri," pravi znana motivacijska teorija. Zato svetovni prvaki trenirajo največ, težave z motivacijo pa imajo manj uspešni. V realnosti pa je treba otroke naučiti delati tudi stvari, ki jim ne gredo od rok, stvari, ki jih ne marajo, npr. pospraviti sobo, učiti se matematiko ... Kar nekaj je poti za to, da tudi tako motivacijo izboljšamo.
Otroku razložimo, zakaj je npr. znanje matematike potrebno (ker potrebuje dobro oceno, ker potrebuje znanje na maturi, ki jo mora uspešno opraviti, če želi študirati).
Otrok, ki naloge ne razume, ni motiviran, da bi jo izpeljal, zato mu je treba pomagati pri razumevanju. To drži tudi pri reševanju matematičnih nalog. Otrok mora v trenutku, ko najde rešitev, doživeti veselje. To ga bo motiviralo tudi v prihodnje. Včasih motivacijo izgubi, ker starši niso zadovoljni z izvedbo. Zato vsak njegov poskus nagradimo s pohvalo, tudi če ni idealen. V praksi to pomeni, da ga pohvalimo vsakič, ko je na primer pospravil vsaj del sobe, ko se je samostojno učil matematiko ali ko se je bil sploh pripravljen učiti nečesa, česar ne mara. Motiviranje in samomotiviranje nista procesa, ki se zgodita v trenutku, ampak potekata ves čas, zato starši s pohvalo naredimo veliko korist. Včasih motivacija steče, če z otrokom skupaj naredimo nalogo, ki je ne mara.
Nalogo naredimo zabavno in smiselno. Zato je včasih treba spremeniti cilje. Pospravljanje sobe lahko spremenimo v tekmovanje, pri katerem pospravljenje primerjamo s pospravljanjem prejšnji teden. Za vsako višjo oceno otroka nagradimo z ugodnostjo ali pravico v tekočem tednu. Vsekakor otroka po dobro opravljeni nalogi vedno pohvalimo.
Če želimo povečati otrokovo motivacijo za neprijetne naloge, moramo biti potrpežljivi. Otrok ne bo čez noč vzljubil neprijetnih nalog. Potrebne bo veliko pohvale, potrpežljivosti in zunanjega stimuliranja, zato ne smemo prezgodaj odnehati. Sčasoma bo otrok spoznal, da so tudi neprijetne naloge sestavni del življenja.
Motivacija za uspeh v življenju
Motivacija otrok za uspeh v življenju se začne že v najzgodnejšem obdobju, ko malčka začnemo vključevati v aktivnosti, ki jih sicer počnejo odrasli. Bolj kot ga vključujemo, prej se počuti kompetentnega in motiviranega. Bolj kot je aktiven, večkrat ga lahko pohvalimo. S tem razvijamo njegovo odgovornost, aktivnost in samomotivacijo. Z doživljanjem uspešnosti ga naučimo, da okrepi svoje aktivnosti. Tako uspešni otroci postajajo vse bolj motivirani. Iz pogovora z otrokom sčasoma ugotovimo, katere lastnosti so potrebne za uspeh in kakšna motivacija razvije moč, da bo izbiral prave cilje in aktivnosti, ki ga bodo osrečevale. Naše grlo pomaga ubesediti otrokove želje, prava dejanja pa jih uresničijo. Uspeh dobi konkretno obliko, za katero je vredno živeti.
Časa, ki ga preživimo z otroki, nam ne sme biti žal, saj je zagotovo najboljša naložba. Če bomo razvijali motivacijo pri otrocih, bo tudi družina močna in povezana.
