Franci Kek: Saj je res, pa ni!

Živela sva sama. Očeta je teden pred mojim rojstvom, ko sta šla z mamo ob cesti, do smrti povozil pijani voznik. Nekoč sem jo vprašal, česa si je zatem najbolj želela, in dejala je, da ji je bilo najpomembnejše, da me spravi h kruhu, četudi potem umre.

Da bi ji prvi dan moje zaposlitve podaril na materinski dan, sem za nekaj dni zamudil, se je pa to zgodilo na 1. april. In lahko rečem, da me je ta dan tudi nekoliko službeno zaznamoval, če pomislim na skrite kamere.

Mama je danes stara 91 let in gre še vedno vsak večer z berglami v bližnjo cerkev k maši. Precej manj zadovoljna je bila, ko sem po 14 letih zapustil delo na zavarovalnici. Vedno, ko se peljeva mimo stavbe, kjer je bila moja prva in edina varna zaposlitev, potoži, zakaj ne grem več vsako jutro v službo. Ko sem postal poslanec, sem jo vprašal: "Ali bo zdaj v redu". Odvrnila je: "Ni za stalno."

Potegavščine ali nadlegovanje?

Do zdaj sem posnel 164 skritih kamer, ki bi jih z eno besedo najlaže opisal kot potegavščine. Gotovo jih nekateri vidijo zgolj kot nadlegovanje ljudi, večina pa je poskrbela, da so bile vedno izjemno gledane na raznih televizijskih programih. Tisti, ki nad njimi negodujejo, so svoj pogled izoblikovali predvsem glede na impulze, ki prihajajo od medijev, ki so "edini na strani resnice" in služijo določeni politični opciji. Ki ni moja.

Nekoč sem nekdanjega političnega sopotnika, ki ga imam med vsemi bivšimi in zdajšnjimi politiki najbolj v čislih (tudi Drnovšek ga je imel), vprašal, kako prenaša, da ima toliko ljudi napačno mnenje o njem. Odvrnil je: "Vseeno mi je zanje, pomembno je, da resnico, kaj je res, pozna tistih nekaj, ki jih cenim." 

Odgovor je za takratnega politika seveda neprimeren, zato ga tudi ni več na aktualni politični sceni. Je pa primeren za soočanje z najrazličnejšimi lažmi in manipulacijami, ki so namensko navržene in se kotalijo med ljudstvom. Če si namreč preveč odvisen od javne podobe, in ta je v politiki bistvena, lahko ob množici neresnic, ki niso prvoaprilske šale, le še zblazniš.

"Za Jerovška bi dal tudi kri"

Skritih kamer ne snemam vsak dan, sem pa dnevno pripet na Twitter, ki se zdaj imenuje X. Ko dobim ustrezen predložek, poženem tvit s konic prstov v neko izmišljeno zgodbo. Sledijo odzivi. Del se jih resno razburja, del pa piše zgodbo skupaj z mano.

Pred časom sem se pohvalil z neresnično višino pokojnine in med odzivi se je znašel tudi Jože Jerovšek. Z njim imam povsem dostojen odnos. On sicer zame pravi, da nekih stvari ne vidim, jaz pa zanj, da vidi nekaj, česar ni.

Mi je pa povsem predstavljivo, da greva skupaj, kot je bilo nekoč po krvodajalski akciji, na pol klobase in dva deci cvička. Ko smo ravno pri krvi, vem, da bi jo on dal zame in jaz zanj. Ne vse, kakšne dobre pol litra pa gotovo.

Klub poslancev, nekdanjih in zdajšnjih, občasno organizira srečanja in tam se delimo le po tem, koliko ima kdo še svojih zob in katera hrana je temu primerna. Aktualni parlamentarci se teh dogodkov skorajda ne udeležujejo, ker ne vidijo smisla v druženju z odmrlo vejo zakonodajne oblasti. Na zadnjem srečanju sva z Jožetom celo skupaj zasnovala šaljivi tvit, kjer sem ob fotografijo zapisal, da se redno dobivava na tajni lokaciji in usklajujeva.

Nekdanja poslanca Jožef Jerovšek in Franci Kek. Foto: osebni arhiv Franci Kek

V zgodbo na Twitterju sem pred časom vpletel še enega Jožeta. Možino. Ko se je čutil ogroženega, ko so ga na RTV iskali policisti (morda so mu želeli povedati zgolj to, da ima spuščeno steklo na avtomobilu), sem zapisal, da sem ga za potrebe skrite kamere iskal jaz, preoblečen v uniformo miličnika. Ob priliki sem se tudi javil, da sem tisti, ki je na dražbi kupil prvi avto Luke Dončića. V času, ko je bilo veliko govora o novem vodstvu RTV, pa sem objavil naslednji tvit, kjer sva na fotografiji dva šaljivca in občasni predsedniški kandidat Egidij Kozjek.

Novo tričlansko vodstvo RTV SLO pred stavbo radia. pic.twitter.com/BSK1bIieHw

— Franci Kek (@FranciKek) June 9, 2023

Ob nekaterih, ki so se zgolj nasmihali, je bil precejšen del tistih, ki so bili v preteklosti že nahranjeni z dovolj jeze do akterjev na fotografiji. Pri teh je objava padla na plodna tla in udrihanje je hitro vzbrstelo.

Foto: RTV Foto: zajem zaslona Franci Kek Foto: zajem zaslona Franci Kek Foto: zajem zaslona Franci Kek Foto: zajem zaslona Franci Kek Še večja zažigalna vrvica je Milan Kučan. Upokojeni spoštovani gospod gotovo še komu kaj svetuje, če ga ta vpraša, a daleč od tega, da bi vlekel odločilne niti za Slovenijo. Ali predvsem proti, kot bi dejala določena politična opcija, ki ga je zgradila v strašilo, ki ne odganja, pač pa nase vleče ves gnev, ki ga je treba usmeriti v namišljenega notranjega sovražnika. Ko zmanjka idej za koristne rešitve, politika ustvari nasprotnika. Za tiste na oblasti je za ohranitev te še bolj priročen zunanji sovražnik. Ko je treba priviti ljudstvo k sebi, v svojo podporo, se gre tudi v vojno. Kot nekoč Milošević, danes Netanjahu.

Ko sem pred kratkim v toplicah naletel na gospoda, ki je zelo podoben Milanu Kučanu, sem objavil naslednje:

Ob ponedeljkih imam koordinacijo pri Kučanu. Vsakič mi da vrečko piškotov. Ne rečem, da niso dobri, ampak ... Užaloščeno sem mu rekel: "Milan, od leta 1964 delam vse, kar mi naročiš. Zaslužim si kaj več kot tele piškote." In, evo, peljal me je v toplice. Krasno sva se imela. pic.twitter.com/GdtaLJTxeD

— Franci Kek (@FranciKek) March 1, 2024

Foto: zajem zaslona Franci Kek Lani sem se zaradi lepih spominov na katoliško prireditev Stična mladih pridružil Vladu Kreslinu, ki je imel tam glasbeni nastop. Malo sem šel naokrog in naletel na stojnico SDS, kjer me je mladenič povabili k včlanitvi. Rekel sem, naj kar da ustrezne dokumente. Rezultat je v spodnjem tvitu:

Sedimo v Zvezdi in pravi Milan, danes bi pa kam šel. Rečem, pojdi zmano na katoliško srečanje v Stično. In sva šla. Vem, malo smešno, on majhen, jaz velik. Naju nagovorijo s stojnice SDS: A bi se včlanila? Pa pravi Milan: Klinc ... daj papirje, SDS je edina prava naslednica ZKS. pic.twitter.com/Rac9ir64K1

— Franci Kek (@FranciKek) September 16, 2023

Intelektualna lenoba in jeza

Te moje izmišljene zgodbice na Twitterju nimajo ambicije komurkoli škodovati ali si pridobiti nezaslužene koristi. So pa dober prikaz, kako "fake news" utrjujejo izmaličen pogled nekritičnih konzumentov do te mere, da se čustveno, ne racionalno, odzovejo na navržene teme. Političnim akterjem manipulativne objave služijo za mobilizacijo vojske. Žal se vse več ljudi zateka k le enemu ali le nekaj virom. Novice v njihovem mehurčku o onih grdih drugih jih pobožajo in novice iz onega drugega mehurčka jih iritirajo, motijo. Zato jih intelektualna lenoba in ugodje držita zgolj v svojem gnezdu.

Ena glavnih značilnosti delovanja določene politične opcije je vzpodbujanje jeze. V nekaterih primerih je nezadovoljstvo do delovanja oblasti sicer upravičeno in nujno, a namensko plasirane neresnice so včasih tako za lase privlečene, da človek pomisli, kako zelo nekdo podcenjuje svoje volivce. Ali pa jih morda ne. Način tovrstnega političnega delovanja je stalno prisoten. Bolj ko bo nekdo jezen, bolj energično se bo odzival s komentarji na družbenih omrežjih, šel še bolj zavzeto na protest, se udeležil volitev in obkrožil "pravilno".

Protest 21. marca na Kongresnem trgu ni bil najavljan kot shod SDS, ampak kot srečanje vseh, ki so toliko jezni, da jim je dovolj. Nikjer na velikih plakatih ni bilo strankarskih simbolov, ampak obraz Roberta Goloba. Šele ko so udeleženci prišli na shod, so videli pult z vidno oznako SDS in slišali sporočilo voditeljice, da se lahko včlanijo na vseh štirih vogalih prizorišča.

Mlaka in Rimska cesta

Žaba pozna le svojo mlako in so ji razsežnosti oceana nedoumljive. Kako daleč je zanjo šele razumevanje vesolja in vedenje, kam stopi noga, kjer se Rimska cesta konča. Ni le Rim na koncu poti.

Kako zbezati v lastno sovraštvo ujete ljudi iz lastnih mehurčkov? Težko. Prvi korak je, da greš z Jožetom Jerovškom na kavo.

Občasni Siolov kolumnist Franci Kek. Foto: Lastni arhiv