Postopek sprejemanja zakona o omejevanju sladkih pijač je politična zloraba nujno potrebne preventivne zdravstvene akcije, ki so jo neodgovorni politiki spremenili v gromozansko napako z resnimi zdravstvenimi posledicami. Česar odgovorni politiki seveda ne bodo priznali, saj jim je soočanje z realnostjo državljanov Slovenije španska vas.
Ampak dejstva so neizprosna – finančni minister si je upal zunaj svojih pristojnosti uzurpirati po svoje in skrajno amatersko izpeljati zelo pomembno preventivno zdravstveno akcijo, ki bi generacije otrok obvarovala pred zgodnjo debelostjo, diabetesom in kroničnimi boleznimi, ki zanesljivo vodijo v prezgodnjo smrt.
Ali otroci niso pomembni?
Namesto zdravstvene ministrice, ki se je medtem odsotno ukvarjala z vodoinštalaterji in financami onkološkega inštituta, je finančni minister kar sam sklenil presekati vprašanje predebelih otrok, še javni primanjkljaj bi bil s tem za nekaj milijončkov manjši. Ali pa so bile prioritete v glavi ministra morda obratne in otroci v primeri s tistimi petimi milijončki pravzaprav sploh niso pomembni.
Ker samo če niso, bo zdaj finančni minister, ki je s svojim amaterizmom izgubil tako denar kot tudi močno spodnesel izvedbo podobne preventivne akcije v prihodnje, lahko mirno spal. Če so otroci zanj količkaj pomembni, pa bo v nemirnih nočeh poskušal preračunati, koliko debelosti in diabetesa in prezgodnjih smrti bo posledica dveh ali štirih let izgubljene preventive, ki jo je njemu samemu uspelo tako učinkovito spodnesti in ji odvzeti veljavo.
Koliko nepotrebne sladkorne bolezni bo med 50 tisoč otroki, ki bodo v vzgojno usodnih letih nadaljevali škodljive razvade? In koliko milijonov novih stroškov in človeškega trpljenja bo nastalo zaradi tistih petih milijonov, ki nam jih tako ali tako ni uspelo dobiti.
Zloraba za potrebe vlade
Nedopustna napaka je bila seveda storjena že s tem, da je bil zakon predlagan na hitro, kot del ukrepov finančnega ministra za reševanje javnofinančnega primanjkljaja. Že v osnovi gre torej za čisto zlorabo in prilastitev preventivnega zdravstvenega ukrepa za dnevnopolitične, če sploh finančne potrebe vlade.
V resnici pa bi tovrsten zakon moral biti končno dejanje obsežne preventivne kampanje zdravstvenega ministrstva in zdravstvenih inštitucij, ki bi ljudi tako prepričala, da bi pravzaprav zahtevali, da se ob vseh drugih preventivnih ukrepih nekako tudi zakonsko omeji uživanje (pre)sladkih pijač.
Ob ustrezno vodeni kampanji bi se v javnosti izoblikovala potreba po novi kulturi uživanja sladkorja, pojavile bi se ideje o poudarjenem označevanju sladkorne vsebnosti proizvodov, to bi ob ustrezni ozaveščenosti ljudi postalo za proizvajalce celo tržno privlačno, kot so zdaj privlačna označevanja vsebnosti maščob na mlečnih in drugih proizvodih.
Med kampanjo bi nastale tudi ideje, kako primorati proizvajalce, da bi v resnici izdelovali manj sladkane proizvode in pri tem celo zaslužili.
Ali pa bi z uveljavljanjem kulture manj sladkanih pijač naši proizvajalci celo izrinili del tujih proizvajalcev, ki se jim ne splača prilagajati miniaturnemu slovenskemu trgu.
Marsičesa bi se lahko domislili v resno zastavljeni kampanji
Težava pretiranega uživanja sladkorja je dovolj razumljiva in hkrati zadeva vse vidike življenja, tako se z ustrezno načrtovano preventivno akcijo ni težko dotakniti vseh skupin ljudi in opozoriti na konkretne pojave tega vprašanja v njihovem življenju – od vzgoje otrok in njihovih gibalnih navad do kuharskih receptov ali prazničnega obdarovanja s tehtnicami in merilci krvnega sladkorja.
Morda bi na koncu zares potrebovali tudi zakon, ki bi omejeval ali obdavčeval ali predpisoval standarde; morda bi vseboval tudi progresivno obdavčenje glede na sladkorne stopnje, morda bi uvedel obvezna opozorila za presežene vsebnosti sladkorja glede na povprečne sladkorne vsebnosti določene skupine proizvodov. Morda.
Marsičesa bi se lahko domislili v resno zastavljeni kampanji in hkrati bi lahko ljudi marsikaj ozavestilo o težavi, dalo priložnost javnosti in stroki, da izrazi svoje poglede in predloge, da bi cilj zmernejšega uživanja sladkorja najbolj učinkovito dosegli. Tudi v dobro otrok, čeprav ne le zaradi njih.
Finančni minister naredil napako, ki bo imela verjetno tudi svoje žrtve
Ampak potem pride finančni minister, ki ga v nekem trenutku presune vprašanje predebelih otrok, in s temperamentom, ki ga sicer pri njem ni videti, z eno potezo ustvari kaos in za precej časa razruši vse tisto, kar bi zdravstveno ministrstvo moralo načrtovati vsaj leto vnaprej, da bi s kampanjo lahko upali na uspeh.
Zato imamo zdaj namesto zdravstvene preventivne kampanje, ki bi vzgojila ljudi in potrošnike in industrijo v prizadevanju za zdravje, samo še en ponesrečen zakonski poskus, ki ni ničesar zgradil, ampak le marsikaj vnaprej porušil. Kaj ni torej na dlani, da je finančni minister s tem nespametnim, amaterskim in zavoženim predlogom zakona naredil pomembno napako, ki bo imela verjetno tudi svoje žrtve?
Takih napak si človek na njegovem položaju ne more privoščiti prav veliko, enako velja za vlado. Se bo torej finančni minister za neuspešni poskus zunaj svojih pristojnosti in za dviganje nepotrebnega prahu Slovencem vsaj opravičil? Ali pa njegovo dejanje morda spada v politično rutino preusmerjanja pozornosti od nečesa bolj neprijetnega? V tem primeru je opravičilo seveda odveč.
4
