Evropski strah pred tretjo svetovno vojno

Na spletnih straneh Ognjišča se je pred dnevi avtorici v komentarju papeževega obiska v Albaniji zapisalo: "Ob napadih mednarodne koalicije na položaje islamske države v Iraku in Siriji ne moremo reči drugega, kot da smo na pragu tretje svetovne vojne."

Strah lahko brez težav okrepijo še prav nič diplomatske Putinove besede, ki razlaga, da so "ruske čete lahko v dveh dneh v Varšavi, Rigi, Vilni ali Bukarešti".

Takoj ko bi ruske čete prekoračile mejo in zakorakale proti kateremu od navedenih mest, bi to praktično pomenilo, da se je Slovenija znašla v vojni z Rusijo.

V takšnih trenutkih je priporočljivo, da človek ohrani hladno glavo in se ne prepušča čustvom. Razumevanje vojne Po klasični definiciji Clausewitza je vojna "… akt sile, da bi nasprotnika primorali k izpolnitvi naše volje". Natančneje: fizična sila je sredstvo, napraviti sovražnika brezbrambnega je cilj, sovražniku vsiliti svojo voljo pa smisel.

Kakorkoli že, na Zahodu danes prevladuje bolj poenostavljeno razumevanje, v skladu s katerim velja vsaka vojna, katere izid ni povsem predvidljiv, za iracionalno. Po liberalni doktrini se lahko načeloma spustiš v vojno z državo, katere oborožitev ne zagotavlja učinkovite obrambe, nikoli pa s takšno, ki ima ustrezen odgovor na napad. (Razlika med ciljem in smislom je postala povsem zabrisana.)

Konkretno to pomeni, da ima napad na Afganistan, Irak, Libijo in danes na ISIS kljub vsemu še vedno vse značilnosti racionalne vojne, medtem ko bi bil napad na npr. Kitajsko ali Rusijo povsem iracionalen.

Vojne z Rusijo si pravzaprav ne zna nihče niti predstavljati, kajti od padca železne zavese se Zahod še ni znašel v spopadu z državo, katere oborožitev ne bi bila povsem inferiorna. Razumevanje racionalnosti Kot kaže, je strah pred Rusijo oz. Putinom v največji meri povezan z njegovo domnevno iracionalnostjo. Nekateri so šli celo tako daleč, da ga odkrito primerjajo s Hitlerjem.

Med slovenskimi liberalci prevladuje mnenje, da v Rusiji že vsaj od časov Sovjetske zveze naprej vlada iracionalnost, da torej Putin v tem smislu predstavlja nekakšno kontinuiteto. V tem kontekstu je značilna izjava mladega "klasičnega liberalca": "Socializem je utemeljen na čutnosti."

Zanimiva in poučna izjava, ni kaj. Še bolj zanimivo je to, da so Američani, ko so v času hladne vojne z največjo pozornostjo proučevali svojega sovražnika, prišli do povsem nasprotnih ugotovitev.

Med drugim so ugotovili, da je med najvišjimi partijskimi fukcionarji največ takih, ki imajo inženirsko izobrazbo. V letih med 1956 in 1986 se je delež članov politbiroja s tehnično izobrazbo z 59 odstotkov povzpel na 89 odstotkov. Ugotovili so tudi, da novi inženirji svoje ozko strokovno področje sicer suvereno obvladajo, a so po drugi strani grozljivo nerazgledani v širšem humanističnem in družboslovnem pogledu.

Sovjetsko politično elito so potemtakem sestavljali v glavnem inženirji. V ZDA, nasprotno, so imeli ljudje na vodstvenih položajih največkrat pravno izobrazbo.

Poanta je v tem, da v Sovjetski zvezi ni šlo za prevlado iracionalnosti, ampak za neko drugo racionalnost, ki se je kazala v značilnem pogledu na družbo, zelo hladnem in nesentimentalnem, lahko bi se reklo strojniškem pogledu.

Kritika sovjetskega uma Težava socializma v tem smislu torej ni bila v tem, da bi bil čustven. Pravo težavo je predstavljal pogled na družbo kot nekakšen veliki stroj, v katerem je posameznik zgolj in samo kolesce, ki ga lahko v vsakem trenutku zamenjaš z novim. Sicer pa, če kdo misli, da temeljijo zločini komunizma na čustvih, potem mu zares ni pomoči.

Sovjetsko favoriziranje tehnične izobrazbe je prevladovalo tudi v drugih socialističnih državah. SFRJ iz tega seveda ni bila izvzeta.

Prav zato ni presenetljivo, da se je v času osamosvajanja v Sloveniji izoblikovala družbena klima, ki je bila neverjetno naklonjena humanistiki in družboslovju. Prevladoval je občutek, da bo v novi družbeni ureditvi vladal drugačen tip racionalnosti, vsepovsod je bila prisotna želja po novem znanju, ljudje so se želeli poučiti o osnovnih pojmih demokracije. Mimogrede: današnje generacije ta čas bržkone zelo težko razumejo, ker si sploh ne znajo več predstavljati sveta brez interneta in mobilnih telefonov. Takrat se je moral človek precej potruditi, da je prišel do želenih informacij.

No, medtem se je uveljavila neka povsem druga, kdor želi, ji lahko reče ekonomska racionalnost, ki v svoji ozkosti in omejenosti v mnogih pogledih grozljivo spominja na strojniško. Ali je torej Putin iracionalen? V dozdajšnjem delovanju Putina človek težko najde elemente, ki bi ga prepričali, da gre za osebo, ki jo vodijo čustva. Nasprotno, več kot očitno je, da gre za nadvse hladen in preračunljiv značaj, popolno nasprotje Jelcina. Zanimivo ob tem je, da je bil prav Jelcin največji ljubljenec Zahoda.

Treba je samo pogledati, na kakšen način je zavzel Krim. V celotni akciji je bilo izstreljenih manj nabojev kot na povprečni srbski svatbi. Da Krim ne bo nikoli več ukrajinski, je najbrž jasno vsakomur. In kaj počne v Ukrajini zdaj? Nič posebnega, išče mejo, ki mu je ni še nihče dovolj jasno in odločno postavil. Silo pač ustavi samo dovolj močna nasprotna sila.

Na Zahodu vsakdo ve, da se v Rusiji sistematično kršijo človekove pravice, da o svobodi govora ni mogoče govoriti itd. Toda ali morda ob tem kdo verjame, da Rusi tega ne vedo? Dejstvo je, da večina Rusov Putina podpira. Še več, v tem trenutku sploh nima resne konkurence. Ali to pomeni, da so Rusi iracionalni?

O trku civilizacij Glavna težava pri interpretacijah, ki nekritično opletajo z racionalnostjo in demonizirajo sovražnika, je, da v bistvu ne pojasnijo ničesar. Ravno zaradi tega ni naključje, da prihaja v modo S. Huntington in njegov trk civilizacij.

Po Huntingtonu pri zadnjih "nevšečnostih" ne gre za vprašanje racionalnosti, tudi ne za klasični ideološki spopad, ampak za konfrontacijo različnih sistemov vrednot, ki vladajo v različnih civilizacijah. Huntington ob tem vsekakor ne verjame v univerzalnost zahodnih vrednot.

Vendar glavna težava Zahoda ni v tem, ker druge civilizacije ne sprejemajo njegovih vrednot, pač pa v tem, ker je vrednost teh vrednot postavljena pod vprašaj tudi doma. To se med drugim kaže v tem, ko na evropski desnici mnogi podpirajo Putinovo politiko zaradi rehabilitacije pravoslavja, na levici pa zaradi njegove domnevne zoperstavitve neoliberalizmu. Podobna zgodba je pri ISIS: številni mladi Evropejci očitno radikalno zavračajo vrednote sveta, v katerem so se rodili in v njem odraščali – edinega sveta, ki ga zares poznajo –, in se pridružujejo fanatikom.

Rešitev je nadvse preprosta: Zahodu ne preostane nič drugega, kot da začne mladim ljudem pojasnjevati, da vrednote, promovirajo jih npr. različni resničnostni šovi, ki jih lahko spremljajo med dovolj pogostimi prekinitvami ekonomsko-propagandnega programa, ne predstavljajo vrha, ampak dno evropske civilizacije. Da je torej prave bisere civilizacije treba šele izbrskati iz tega blata. Skratka, vzpostaviti bo treba zaupanje in vero v lastno civilizacijo.