Državljanska lista Mira Cerarja

Visoka podpora v prvih anketah, samoopredelitev za ne-levo-ne-desno, širok krog ljudi, ki so pripravljeni pomagati in se prej niso ukvarjali s politiko, želja po ohranjanju civilnodružbenega naboja, poudarjanje etičnosti v politiki, še celo modra barva in grafična podoba na splošno – vse to mi kot upokojenemu DL-jevcu deluje zelo znano.

Seveda so to podobnosti na ravni politične tehnologije. Na ravni vsebine so razlike ogromne. Državljanska lista je ponudila program s konkretnimi ukrepi in dovolj očitnimi izhodišči v ekonomskem liberalizmu. Cerar namesto programa ponuja nekaj načel, ki niso več od leporečnega pleteničenja o tem in onem. Ko gre za ekonomijo, razvoj in javni sektor, pa ni daleč od socialno-liberalne mineštre po Bratuškovi.

Že ta popolna izvotljenost vsebine je dovolj, da se volivci s Cerarjem ne bi smeli ukvarjati več, kot traja premor med dvema nogometnima tekmama.

Pa vendar se. Podobna tehnologija torej lahko, ne glede na razlike v količini in kakovosti vsebine, pripelje do podobnih začetnih uspehov. Zato si seveda lahko postavimo tole logično vprašanje: ali bo podobna tehnologija pripeljala tudi do podobnega končnega rezultata? Bo tudi Cerar že čez leto ali dve popolnoma izginil z radarjev javnega mnenja?

Hitro zbledele slike novih obrazov Kratka razpolovna doba je ključna značilnost novih političnih obrazov. Ne le Cerarja, Viranta in moje malenkosti, tudi Bratuškove, Šoltesa, Jankovića, Kresalove, Golobiča in še koga. Ta značilnost je pomembnejša od vprašanja, od kod se jemljejo nove stranke, kdo stoji za njimi, zakaj jih ljudje kljub številnim razočaranjem vedno znova podprejo in tako naprej. Če se ne znajo obdržati v politiki dlje kot do naslednjih volitev, je namreč vse drugo precej zanemarljivo.

Z Gregorjem Virantom bi lahko napisala priročnik Sto napak, ki jih v politiki ne smeš narediti. V nasprotju s številnimi, o katerih s toliko ljubezni piše novi kolumnistični kolega Kizo, za žalostno usodo Državljanske liste ne krivim samo njenega predsednika. Popolnoma se zavedam svoje odgovornosti za odločitve, s katerimi sem soglašal in jih včasih celo predlagal, ne da bi predvidel vse njihove posledice, in tudi za tiste, s katerimi se nisem strinjal, pa v svojem nasprotovanju nisem bil dovolj prepričljiv. Zato mi ne pade na pamet, kot je Golobiču po aferi Ultra, da bi si v politiki iskal "še eno priložnost".

Vendar sem hkrati vse bolj prepričan, da ne gre samo za napake, neizkušenost ali zaletavost. Gre predvsem za stvari, ki izhajajo iz same logike nastanka in delovanja novih strank – zlasti takšnih, kot je Cerarjeva in kot je bila na začetku Državljanska lista.

Politika kot popoldanski s. p. Novi obrazi so že po definiciji ljudje, ki se s politiko prej niso ukvarjali ali pa so v njej ali na njenem robu ohranili videz strokovnosti. V tem je velik del skrivnosti njihovega začetnega uspeha. Ljudje v njihovi neobremenjenosti vidijo upanje, če ne že kar zagotovilo, da bodo ravnali drugače od starih. Toda v tem je tudi seme njihovega propada. Razlog, da se s politiko prej niso ukvarjali, je običajno ta, da jih je bolj veselilo početi kaj drugega. Dokler niso lepega dne ugotovili, da je zdaj pa res pravi čas, da tudi sami poskušajo nekaj narediti, namesto da pametujejo po bifejih, pišejo kolumne, se gredo civilno družbo ali svetujejo drugim, ki tako ali tako ničesar ne razumejo.

To je razlog, da v vrhovih novih strank prevladujejo ljudje, ki politiki niso pripravljeni posvetiti preostanka svojega aktivnega življenja. Večina se politike loti kot projekta. V redu, naredimo stranko, dobimo dober rezultat, gremo v vlado, v štirih letih "porihtamo" Slovenijo, potem pa se v miru naprej posvetimo svojim karieram, ki jih imamo raje in so – gledano s povsem človeške plati – udobnejše od politike.

To je tudi razlog, da je v vrhovih novih strank toliko profesorjev. Profesorska služba je danes ena od redkih, kjer vsak mesec dobiš plačo, tudi če se teden ali dva sploh ne prikažeš na delovnem mestu in prestaviš vse svoje obveznosti na poznejši čas ali na asistentko. Toda ko politika zahteva njihovo polno zavzetost za dlje časa, hitro najdejo kak načelni razlog, da skočijo z vlaka ali pa ostanejo samo opazovalci in občasni pametovalci – "zunanji člani", kot temu zabavno pravijo pri Cerarju. Toda žal ne gre tako zlahka. Politika je tek na dolge proge, ki zahteva celega človeka. Zlasti v Sloveniji, kjer moraš politično posteljo, če želiš biti v vladi, vedno deliti z ljudmi, ki smrčijo povsem drugače od tebe in ki bi v resnici raje skočili med rjuhe s kom drugim. In kjer je večina krotilcev javnega mnenja cepljena na slepo ideološko nasprotovanje kapitalizmu, liberalizmu, strukturnim reformam, zasebni lastnini, krčenju javnega sektorja, bogatenju uspešnih posameznikov, kisiku za podjetnike in kar je še takšnih zoprnih, a za izhod iz krize in napredek države nujnih stvari.

Politika kot lovišče potujočih krivolovcev Po Sloveniji kroži množica ljudi, ki iščejo možnosti za kandidiranje na različnih volitvah in se vedno znova poskušajo prilepiti kakšni obetavni politični pobudi. V Državljanski listi smo jih nekaj prepoznali in zavrnili, nato pa smo jih srečali v parlamentu kot poslance Pozitivne Slovenije. Nekatere druge so kot takšne prepoznali v drugih strankah in jih potem srečali na kandidatni listi Državljanske liste.

Veliko bolj škodljiva krožeča množica so ljudje, ki trgujejo z vplivom, poznanstvi, informacijami, dostopom do odločevalcev ali, kar je še huje, zgolj z vtisom, da vse to imajo. Tudi ti se zelo hitro prilepijo vsakemu, za katerega se zdi, da bi mu na volitvah lahko uspelo. Najdete jih na stroškovnih mestih organizatorjev kampanje, sekretarjev strank, odnosov z javnostjo, izobraževanja, svetovanja, razpihovanja megle in kar je še drugih takšnih nujnih funkcij, brez katerih stranka ne more živeti.

Vsa čast in zahvala izjemam, ki so resnično dobronamerni in nikoli ne izstavijo računa ali ne potegnejo postranske koristi. Vendar jih je resnično malo.

Da spoznaš pravo naravo in razloge človeka, običajno potrebuješ nekaj časa. Stranke, nastale nekaj tednov pred volitvami, tega časa nimajo. Zato so lahek plen različnih koristolovcev. Preden se zavejo, kaj se dogaja, so ti že udomačeni v organih strank, poslanskih skupinah in ministrskih kabinetih, kjer vplivajo na ključne odločitve in predvsem ščitijo sebe. Da je to zanesljiv začetek poti navzdol, mi najbrž ni treba posebej razlagati.

Politika kot samoljubje Tretja velika bolezen novih strank – poleg kratkoročnosti in pomanjkanja ljudi, vrednih zaupanja – je val samoljubja, ki jih po prvih uspehih zalije tako neizogibno, kot potresu pod oceanom sledi razdiralni cunami. Kar predstavljajte si: včeraj še napol anonimni slehernik ali javno znana oseba brez pravega vpliva, danes že človek, ki mu ankete kažejo, da lahko jutri prevzame oblast! Le komu se ne bi zvrtelo v glavi?

Samoljubje prinese celo vrsto napak. Slepoto za znake, ki kažejo, da morda vendarle nisi tako super. Gluhost za dobronamerne nasvete, ki se ne ujemajo s tvojim razmišljanjem. Navdušenje nad prilizovalci in nesposobnost, da bi jih ločil od potujočih krivolovcev. Hitenje z izjavami, da bi bil vedno prvi, ki se oglasi, saj imaš vedno tudi najbolj prav. Soljenje pameti in javno petje moralnih levitov vsem drugim v politiki. Občutek poklicanosti za reševanje težav, ki presegajo tvoj domet ali preprosto niso tvoje. Neizogibna posledica samoljubja je kult osebnosti. Če se želite odreči sladkorju, si vsako jutro preberite predstavitev Mira Cerarja na strankini spletni strani in nobenih dodatnih sladil ne boste potrebovali. In zdaj si predstavljajte, da Miro vse te lepe stvari o sebi tudi res verjame, in se vprašajte, kam ga bo to pripeljalo – ali pa vas, če mu boste dali svoj glas.

Toda poveličevanje osebnosti dviguje pričakovanja in lahko vzdrži le v družbi, kjer subjekt kulta tudi sam nadzira javna občila. Če jih ne, je zaradi visokih pričakovanj le še toliko bolj ranljiv. Afera, ki bi izkušene politične igralce stala nekaj odstotkov glasov, lahko njemu zdesetka podporo. Še zlasti, če je njegov padec v prid tako levim kot desnim in so zato kar na lepem vsi mnenjski krotilci proti njemu.

Žal ni rešitev v tem, da kult multiplicirate. V Državljanski listi smo nekaj časa gojili kult dveh, morda treh ali celo štirih oseb, resetirancev nas je bilo celo šest. Vendar to ne pomaga veliko, če subjekti kulta vanj tudi sami verjamejo in zato ne znajo najti rešitev, ki bi bile dobre za vse skupaj.

Ko vse to seštejete, dobite kombinacijo, ki je za nove politične obraze uničujoča bolj kot solna kislina.

Kako se izogniti roki usode? Iz zapisanega lahko vsak, ki ga to veseli, hitro dobi nekaj priporočil, čemu se je pri projektu novih strank treba izogniti in na kaj je treba biti pozoren. Vendar to ne pomaga kaj dosti. Ne le zato, ker zaradi številnih omenjenih razlogov novi obrazi nasvetov sploh ne bi razumeli – ampak predvsem zato, ker drugače niti ne morejo ravnati.

Če namreč novim strankam odvzamete karizmatičnost njihovih voditeljev, mesijansko pozivanje k etičnosti in prečiščenju politike, všečno blebetanje o vrednotah in lepih ciljih, iluzijo, da bodo znali z zamahom čarobne paličice rešiti vse težave – jim ne ostane nič. Iz stranke, ki meri na zmago, se že na začetku spremeni v en tak TRS ali Liberalno gospodarsko stranko. Se jih še spomnite?

Morda se motim, toda če povedano približno drži, tudi Miro Cerar ne bo zdržal do prihodnjih volitev. Edina tolažba je, da nam zanj – v primerjavi s tem, kar je obetala Državljanska lista – res ni treba biti žal.