Dežman: To je nezaslišan poziv k cenzuri, predlagam odstop Kaje Širok in Aleksandre Berberih Slana

Foto: STA ,

Seveda pa predlagam tudi, da naj se Skupnost muzejev opredeli tudi do tega, kam sodi zmerjanje kolegov s strani Ota Lutharja v Sobotni prilogi Dela (31. 12. 2020) ali dvakratna objava sredincev, ki jih Širokova v Mladini (15. 1. 2021, 15. 10. 2021) kaže Ministrstvu za kulturo.

Pismo Skupnosti muzejev je bilo predano javnosti 19. novembra.

Moji prispevki, v katerih naj bi bilo po oceni Skupnosti muzejev "blatenje in obračunavanje", pa so bili objavljeni letos 5. marca (Siol, Politikis, Reporter), 5. maja (Demokracija, Reporter, Siol), 19. maja (Demokracija, Reporter, Siol), 27. in 28. maja (STA, Metropolitan), pa še kje. Njihova vsebina je podobna vsebini, ki je bila objavljena v štirih nadaljevanjih na Siolu od 6. do 8. novembra. Zakaj se Skupnost muzejev ni oglasila že letos marca ali maja?

Domnevam, da je pisanje Skupnosti muzejev posledica obupanih pisem, ki jih dr. Širokova pošilja po deželi. Ker ni sposobna vsebinskih odgovorov na vsebinska vprašanja, prosi svoje možne zaščitnike, da bi jo obvarovali javne odgovornosti za dejanja, o katerih pišem.

Torej Skupnost muzejev naj utiša Dežmana!

Natančno isto pot kot Skupnost muzejev Slovenije so poskušali ubrati tudi zunanji člani Strokovnega sveta Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kar dvakrat so mi poskušali s svojim sklepom prepovedati javno izražati svoja stališča o delu dr. Širokove.

Domnevam pa, da je dr. Širokova tudi Skupnosti muzejev prikrila, da sem svoje daljše besedilo z analizo njenega dela, ki ga prilagam, 2. novembra poslal tako njej kot njenemu mentorju dr. Otu Lutharju s tole prošnjo: "Draga Kaja, Oto, še vedno verjamem, da je strokovni dialog nujen. In da zanikanje dialoga pomeni tako zanikanje stroke kot demokracije. Zato vama v vnaprejšnje branje pošiljam nekaj zaznamkov o dialektiki mentorja in doktorandke, direktorice in predsednika sveta, skratka, prispevek k antropologiji zlo/rabe moči. Vesel bom vajinega odziva."

Ker odziva ni bilo, sem del svojega besedila, ki, naj ponovim, ne odstopa bistveno od objav v prvi polovici leta, poslal v objavo Siolu. Z namenom, da bi spodbudil vsebinsko razpravo, ki jo slovensko muzejstvo še kako potrebuje.

Poziv Skupnosti muzejev, da vsebina mojega pisanja ni pomembna, pomembno pa je doseči prepoved mojega javnega nastopanja, je nezaslišan poziv k cenzuri in tudi poziv k skrivanju oz. ščitenju strokovno spornih in tudi nezakonitih dejanj tako muzejskih direktorjev kot mogoče še koga v muzejskih združenjih, ki ima dovolj moči, da utiša kritike. S tem se pa dejansko krši muzejski etični kodeks!

Zato pozivam tako Slovenski odbor ICOM-a kot Skupnost muzejev Slovenije, da se opredelita do vsebine tega, kar sem napisal.  

Zaradi nepripravljenosti na javni dialog, vsebinske razprave in prevzema odgovornosti za svoja dejanja oz. zaradi ščitenja takega početja pa predlagam, da dr. Širokova odstopi kot predsednica slovenskega ICOM-a, dr. Berberih Slanova pa kot predsednica skupnosti muzejev Slovenije.

Če pa se vam zdi potrebno, lahko moje priloženo besedilo, prevedemo tudi v angleščino in posredujemo mednarodni javnosti.

Srečno!

Mnenja Predsednica Skupnosti muzejev Slovenije odgovarja Jožetu Dežmanu

V nadaljevanju preberite besedilo Jožeta Dežmana, na katerega se je odzvala predsednica Skupnosti muzejev Slovenije:

Pisal sem že raznolika muzejska besedila. Pisanja tega prispevka sem se lotil z zame nekoliko neobičajnega stališča. Razmišljal bom o zapleteni dialektiki muzejskega direktorovanja. Opozarjam na nekaj konservativnih temeljev, po katerem bi morali zaposlenim v muzejih priznavati nazive za njihovo uspešnost.

Sito za izbiro je lik in delo ene osebe – Kaje Širok. Sito sem umeril po starem načelu, da hudič tiči v podrobnostih. Pripoved temelji na fraktalnih vzorcih, ki bi jih lahko za vsak našteti primer našteli še obilo.

Širokova je potem, ko je bilo jasno, da ne bo dobila tretjega mandata kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS), "postala središče izrednega medijskega povzdigovanja. Vodilni mediji so ji posvečali intervju za intervjujem, objavljali izjave … Bila je izpostavljena kot devica orleanska slovenske kulture in muzejstva, garant intelektualne briljance, politične in vsakršne korektnosti, zvezda vodnica in leščerba modrosti."[1]

V nekaj javnih intervencijah sem poskušal s Širokovo in njenim mentorjem Otom Luhtarjem vzpostaviti dialog, pa ni šlo.[2] S tem besedilom ga skušam vzpostaviti še enkrat.

 Znanstvenica, direktorica, docentka …

Širokova skuša pri vsakem pojavljanju ustvariti določen vtis. Tako pri objavi svojega doktorata leta 2012 poudari, da je delo nastalo na osnovi doktorske disertacije, ki jo je zagovarjala leta 2009, "in znanstvenih člankov, objavljenih v znanstvenih publikacijah med letoma 2009 in 2012".[3] Na naslovnici pa se predstavi kot "direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije in docentka na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici in Visoki šoli za dizajn v Ljubljani".

Če pogledamo v njeno bibliografijo, med leti 2009 in 2011 ne najdemo kakega besedila, ki bi nakazovalo, da se je Širokova lotila resnejšega raziskovalnega dela. Gre za krožni miselni tok, ko se v pomanjkanju tehtnih vsebin človek raje posveča ustvarjanju videza. In ta videz, ki nima opore v konkretnih dejstvih, je: jaz sem znanstvenica z doktoratom, pišem znanstvene članke in jih objavljam v znanstvenih publikacijah. In dodaten dokaz te odličnosti so funkcije, ki jih je zasedla. Ta način domišljijske samopromocije je bistvo delovanja Širokove.

Širokova ima do začetka leta 2021 v osebni bibliografiji v Informacijskem sistemu o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji vpisanih nekaj nad 200 enot. Vendar za nekaj enot ni jasno, zakaj bi jih pripisovali njej, nekaj vnosov je podvojenih.

Pri več kot petdesetih vpisih gre za objave v obsegu ene ali dveh strani. Še blizu 30 objav ima deset strani ali manj, še več kot 15 pa 11 do 20 strani. Enaindvajset strani ali več ima le nekaj nad pet objav.  

Širokova je rojena leta 1975. Njena prva strokovna objava je njena diplomska naloga leta 2002.[4]  

Nekaj objav potem nakazuje njeno zanimanje za teorije spominjanja, vsebinsko se veže na svoje domače okolje. Leta 2009 napiše svoje edino obsežnejše besedilo, s katerim doseže doktorski naslov. Prvotni naslov Kolektivno spominjanje in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru: spomini na Gorico 1943-1947 za objavo v zbirki Kulturni spomin leta 2012 spremeni v Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi. O obojem več kasneje.

V začetku leta 2011 je bila Širokova imenovana za direktorico Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Brez muzejskih in vodstvenih izkušenj!

Vprašanje, ki je v njenem primeru izredno izpostavljeno, je, v koliko primerih, ko si pripiše vodstvene in vsebinske zasluge za projekte, je nastopala predvsem kot direktorica muzeja – torej po službeni dolžnosti in manj kot soavtorica projektov. Gre tako za njene uvodne besede in zelo skromne vsebinske prispevke pri razstavah in objavah Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Skoraj polovico vpisov pri Širokovi predstavljajo ali intervjuji v različnih medijih, nastopi na znanstvenih posvetih, okroglih mizah, predavanja, bila je tudi mentorica pri nekaj diplomskih nalogah …   

Lahko le ugotovimo, da ima Širokova pri svojih 46 letih skromen strokovni opus.  

Kaledojskop ali zgodovina

Vrnimo se k doktoratu Širokove oz. njegovi objavi.

Njen mentor pri doktorski nalogi je bil Oto Luthar, ki jo je nato podpiral tudi kot predsednik sveta MNZS. Tudi za njegov avtorski slog je značilno teoretsko snovanje na skromnih empiričnih podlagah.  

Zato se tudi pri doktorandki lahko sprašujemo, v kakšnem razmerju upoštevata teoretična izhodišča in koliko se posvetita empiričnemu raziskovalnemu delu.

Omenili smo že, da ima disertacija naslov Kolektivno spominjanje in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru: spomini na Gorico 1943-1947, za objavo v zbirki Kulturni spomin leta 2012 pa ga spremeni v Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi.  

Naslov objave je primernejši. Širokova namreč v svojem besedilu nikakor ne opravičuje prvotnega naslova. Njeno besedilo ne govori o Gorici v letih 1943 do 1947, ampak našteva nekaj bolj ali manj slučajno izbranih dogajanj iz tistega časa. In tudi tisto, kar poskuša predstaviti kot spominjanje in pozabo, je prav tako bolj kalejdoskop v pomenu "naprave v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki pri obračanju ustvarjajo pisane like". Naj posebej poudarim, da Širokova kot svoje teoretske in praktične zglede navaja povsem zanimive avtorje, vendar žal pri svojem delu dokazuje, da jih morda ni niti razumela, predvsem pa dokazuje, da njena prazna bibliografija ni naključje. Če ne opraviš osnovne raziskovalne tlake z viri in njihovo obdelavo, potem tudi rezultatov ne more biti. Omenimo samo, da je osupnila z izjavo, da ona pa že ne bo tičala po arhivih.

Naj naštejem nekaj ključnih tematskih polj, ki se jim Širokova na široko izogne oz. se jih nadvse enostransko ali površno dotakne. So pa nadvse zanimiva prav glede tega, kako se jim v različnih oblikah dogajajo pozaba in spomin tako v italijanskem kot slovenskem prostoru: mobilizacija v italijansko vojsko in usoda mobilizirancev, holokavst goriških Judov, goriška fronta, zločini komunistične strani, destrukcija spomenikov, nasilje na železni zavesi, demografske spremembe (ezuli, priseljeni v Novo Gorico), nasprotujoči si spomini v slovenskih in italijanskih skupnostih, nazorske razlike – verniki, fašisti, komunisti …

Širokova se precej posveča temu, kako so jugoslovanske enote in enote zahodnih zaveznikov prihajale v Gorico. Omenja tudi prihod Škofjeloškega odreda. Če bi šla brat še knjigo o Škofjeloškem odredu, bi tam zvedela, da je odred prav v njenem rodnem Solkanu ujel "čez štiristo" vojnih ujetnikov, "med njimi so bili četniki dinarske divizije vojvode Djujića, pripadniki neke italijanske enote, pripadniki 10. SS policijskega polka ter nekaj vojakov iz 2. kozaškega polka". Po kratkem pregledu so "ugotovili, da sta dve tretjini imeli krvave roke in da so se mnogi, zlasti v zadnji ofenzivi marca in aprila, izkazali pri ustrahovanju slovenskega prebivalstva in uničevanju in mučenju ujetih partizanov. Dobili so celo takšne fotografije.

Neprizadete je odred izročil narodni zaščiti v Grgarju kot ujetnike z vsemi pravicami vojnih ujetnikov, zločince pa je sodišče naglo obsodilo na zasluženo kazen. Sodba je bila izvršena takoj."[5]

Gre za Solkan in gre za več kot 250 umorjenih vojnih ujetnikov v bunkerjih na Prevali tik nad Solkanom. To je bil hud vojni zločin, gre za veliko prikrito morišče in grobišče. Ali ne bi bilo zanimivo, da bi Širokova prebrala Škofjeloški odred in potem preverila po Solkanu, kaj vedo in kaj so pozabili? In zakaj so pozabili …

Ena od pričevalk je Širokovi povedala: "Danes sem gledla televizijo, ma sem prou ihtava. Sem se malo usedla, glih numalo, k se hitro utrudim, sem gledala to, k je zdej obletnica, to od foib. Ma dejte, je eden, ki so ga vrgli v foibo, en učitelj, k se je edini rešil, ki si je pomagal in se je rešil ... ime ... recimo, daje bil Benedetti, ma tisti je bil Benedetič! Kej takega! Samo ga videt, je bil prou en muso di ščavo sem rekla jst. Ma tisti je glih tako že ndru eno izbiro za njega, si je izbral bit Italijan."[6]

Pisal sem o dveh tolminskih domobrancih, ki sta preživela v breznu, se rešila, javila oblastem in so ju potem umorili. Toda Širokove usoda tega človeka, ki ga omenja pričevalka, ne zanima. Niti ne preveri, ali pričevalka morda ne navaja urbane legende. Ko sem nekaj oseb, ki razmeroma dobro poznajo goriške razmere, povprašal o taki usodi, je ne poznajo. Ali ta rešenec iz brezna obstaja ali ne?

Prav tako navedb, da so komunistična vojska in oblasti v Gorici in okolici umorile verjetno okoli 900 domačinov, Širokova ne preverja med pričevalci. Tako Renato Podbersič opozarja na dramatične dogodke, ko komunistične sile praznijo goriške zapore, in na to, da so tudi ti dogodki že opisani v objavljenih besedilih. [7]

Širokova bi se lahko posvetila tudi povpraševanju o tem, kakšne vloge so tedaj igrali tako tisti, ki so odločali o življenju in smrti, kot tudi umorjeni. Nenazadnje med sledovi zgodovine v imenih goriških ulic omenja tudi Delpinovo. Narodni heroj Rastislav Delpin - Zmago je pokopan v Solkanu. Sam sem o njem navedel, da je "kot udbovec sodeloval pri napadu na goriški zapor, da so od tam odpeljali aretiranega majorja udbe. Zato so ga Anglo-Američani aretirali novembra 1945 in obsojen je bil na pet let zapora. Po dveh letih in pol je bil izpuščen. Potem ga je italijansko sodišče v odsotnosti obsodilo na 120 let zapora."[8] Ali ni to zgodba, ki zavrta v jedro slovensko-italijanskih ne/sporazumov?

Toda ni mogoče reči, da bi Širokova vse te za spominjanje in pozabo nadvse zanimive teme obšla le zaradi nevednosti. Opozoril sem že, da kot direktorica MNZS (s podporo predsednika sveta MNZS Ota Lutharja) ni hotela več sprejemati v muzejske zbirke predmetov, odkritih pri raziskavah prikritih morišč in grobišč.

Po drugi strani pa je nastopala kot govornica na spominskih prireditvah komunistične veteranske organizacije. Omenimo njen govor leta 2016 v Solkanu ob obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte. Uporabila je besednjak, ki je značilen za novo generacijo posttitoistične revizije: "Osvobodilna fronta, narodnoosvobodilno gibanje slovenskega naroda, je kmalu iz okupiranih ozemelj prešlo tudi na Primorsko, ki je bila zaradi svoje pripadnosti italijanski državi še posebej občutljivo in pomembno strateško območje. Nenazadnje ta boj za slovensko besedo, za življenje brez strahu pred šikaniranji in teptanjem svobode, za samoodločbo in demokracijo ni bil nikjer in nad nobenim delom slovenskega naroda tako dolgotrajen in boleč kot v naših krajih."[9]

To je besednjak, v katerem ni prostora za stalinistično revolucijo, državljansko vojno, Komunistično partijo kot voditeljico partizanskega gibanja in nosilko enopartijske diktature, za opis življenja v laži v titoizmu. Skratka, Širokova sama je imeniten primer oportunističnega prevzemanja ideološko-interesno zelo natančno določenih vzorcev pozabljanja in spominjanja, revidiranja in falzificiranja.

Foto: STA ,

Širokova v disertaciji navaja 32 pričevalk/cev, s katerimi je posnela pogovore. O metodi in vsebinah intervjujev ne pove nič določnega, iz opisa enega se vidi, da je morda šlo za prijateljske in sproščene klepete: "Vneto razpravljava o Kosovu, bazoviških žrtvah, kozakih, položaju slovenskih šol v Gorici, Francu Jožefu. Štiri ure na Via terza armata minejo v hipu, diktafon je že zdavnaj ugasnil, intervju je že na začetku prešel v pogovor, klepet o aktualnih dogodkih, ki polnijo naslovnice časopisov. Iz sedanjosti se vračava v preteklost, v njeno otroštvo na podeželju, k zbiranju starega orožja, delu za partizane, pregledava njeno trenutno zdravstveno stanje in se ponovno spustiva v povojni čas na Goriškem in k dogodkom, ki so jo zaznamovali za celo življenje. Pripoveduje mi zgodbe o prebivalcih mesta, njihovih usodah, prihodu Američanov, Gorici septembra 1947.

Nadaljuje z zgodbo o bratu, ki je zbežal z vlaka na poti v koncentracijsko taborišče, materi samohranilki, ki je družino preživljala z metanjem kart, seznanim se z njenimi podvigi med nemško okupacijo mesta in spoznam latentne odnose med prebivalci mesta. Kolikokrat je na žalitev brutta ščava odgovorila z eno šberlo, klofuto. In nosila posledice tega dejanja. Vendar Adele ni bila edina brutta ščava v Gorici in ni edina s tako nenavadno življenjsko zgodbo, o kateri bi lahko posneli film. Takih in podobnih zgodb je na Goriškem veliko, ohranjajo se v domačem okolju, kjer se ustno prenašajo iz roda v rod. Vse te zgodbe, pričevanja prebivalcev mesta in odnosi med njimi, polje med doživetim in pomnjenim, gradijo odnos, ki ga prebivalci obeh mest razvijajo danes. Stereotipi niso izginili na Transalpini maja 2004, v evforiji razširjene Evrope, ostali so tam poleg vseh ščavov, komunistov, fašistov, esulov. Ščavi v Gorici so in pijejo kafe v istih barih na Korzu kot fašisti."[10]

Tudi osnovnih podatkov o pričevalcih ne izvemo. Širokova napove, da "najpomembnejši prispevek ustne zgodovine k razvoju zgodovinopisja pa je v tem, da ponuja prenos pogledov, izkušenj in perspektiv skupin ljudi, ki so bili v zgodovini označeni kot 'spregledani', opredeljeni kot 'mali človek', 'navadni ljudje'. V intervjujih tako o svojih izkušnjah, predstavah, željah spregovorijo posamezniki, ljudje, ki niso zasedali pomembnih funkcij in niso igrali 'pomembnih zgodovinskih vlog'."[11]

Ali drži ocena poznavalke goriških razmer, da so italijanski sogovorniki Širokove predvsem izpričani levičarji?

Med slovenskimi pričevalci omenimo samo Tomaža Marušiča. Ali je Marušič, ki je navsezadnje dosegel položaj ministra slovenske vlade, res spregledani mali človek?

Je pa nadvse zanimiv za spraševanje o pozabi in spominu. Nenazadnje je bil med akterji dramatičnega dogajanja 12. oktobra 1947. Ta dan je bilo "v Solkanu napovedano veliko ljudsko zborovanje, pravzaprav predvolilni shod OF za volitve v krajevne ljudske odbore. Zbralo se je okrog 5.000 ljudi, med njimi veliko od drugod. Dr. Močnik je bil prejšnji večer posvarjen, da se nekaj pripravlja, zato se je umaknil na Sveto goro. Govorniki so s svojimi nastopi zastrupljali vzdušje s hujskanjem. Namesto dr. Močnika so prijeli solkanskega župnijskega upravitelja Ivana Kretiča, ga zasmehovali in porinili čez mejo. Kmalu so spoznali svojo zmoto. Po dr. Močnika so poslali avtomobil z agenti v civilu. Zvečer so ga pripeljali v Solkan, pričakalo ga je okrog 500 nahujskanih ljudi. Med zasmehovanjem in klofutami so ga pospremili do bodeče žice pri današnji novogoriški železniški postaji. Dr. Močnik ni hotel čez mejo, zato so ga z močno brco porinili na italijansko ozemlje. Pri tem sramotnem dejanju so aktivno sodelovali tudi nekateri solkanski domačini, med njimi oseba, takrat skojevec na goriški gimnaziji, ki je pozneje opravljal visoke in odgovorne funkcije, tudi po demokratizaciji Slovenije in tudi na državnem nivoju."[12]

Zadnje omenjeni v tej pripovedi je bil prav Tomaž Marušič. Ali ga je Širokova v prijateljskem klepetu vprašala o tem dogodku, če ga je morda on pozabil omeniti?

Ni povsem jasno, je pa možno, da je bil Marušič zraven tudi pri razstrelitvi impozantne spominske kapele, posvečene padlim italijanskim vojakom (avtor je bil Maks Fabiani), na Sv. Marku nad Šempetrom. Spomenik so spomladi 1949 razstrelili skojevci z goriške gimnazije. Menda je trojko vodil prav Marušič.[13] Ali sta s Širokovo spregovorila o tem, ali se ga je treba spomniti ali ne?

Slovenščina?

Tragična sled, ki ostaja za Širokovo, je njeno mrcvarjenje slovenščine. Pa naj gre tako za izrečeno kot zapisano. Če sledimo zapisanemu, lahko osupnemo tako nad negotovostjo pisanja v raznih korespondencah kot v uradnih dopisih in tudi strokovnih besedilih. Ko sem se temu čudil, mi sogovorniki, ki so imeli z njo več opravka, vsi v eni sapi potrdijo, da pač slovenščina Širokovi ne gre ne iz ust ne iz tipkovnice. 

Mnenja Jože Dežman: Kaja Širok in hoja po ljudeh

Muzejstvo

Čas v muzejih teče po svojih ritmih. Enega določa tudi pravilnik o nazivih, ki predvideva, da je karierno napredovanje v slovenskih muzejih razporejeno skozi delovno dobo posameznika. Muzejska kariera naj bi se gradila na postopnem obvladovanju stroke in kasnejši specializaciji ter doseganju vrhunske ustvarjalnosti. Med vsakim napredovanjem naj bi minilo nekaj let.

Pri Širokovi pa se je zgodilo, da je marsikatero razvojno stopnjo v kustodialnem razvoju preskočila oz. je bila prepričana, da se jih da preskočiti. Več desetletij, običajno potrebnih za napredovanja v muzejski karieri, bi ekspresno opravila kar v petih letih.

Širokova je leta 2004 štiri mesece in nekaj dni delala v Goriškem muzeju. Potem je bila okoli štiri leta na Fakulteti za dizajn. Dejansko lahko o njeni muzejski karieri govorimo od 1. februarja 2011, ko je nastopila funkcijo direktorice MNZS.

Širokova je opravila strokovni izpit in pridobila strokovni naziv kustosinje 23. septembra 2015. Že 15. novembra 2015 pa ji je bil priznan naziv muzejske svetovalke. In to ob dejstvu, da ni nikdar temeljiteje delala z muzejskim gradivom, bila odgovorna za kako zbirko in ni postavila nobene lastne razstave. Kako je bilo to mogoče? Verjetno bi bilo umestno, da bi ob tem primeru raziskali merila, po katerih se lahko izjemam podeljuje nazive po zgolj formalnih in ne vsebinskih merilih.

Njena vloga za napredovanje v naziv muzejske svetnice leta 2020 je bila zato zelo nenavadna. Vprašanje je predvsem, ali je v svojem petletnem delu dejansko dosegla tako izjemne ustvarjalne vrhove, da bi lahko mimo vseh omejitev pravilnika ta naziv tudi opravičeno dosegla. Vprašanje je tudi, ali so merila (pri nastajanju katerih naj bi sodelovala sama Širokova oz. njen interesni krog) za podelitev muzejskih nazivov še taka, da zagotavljajo prvenstveno nagrajevanja  dosežkov v muzejstvu?

Ključno merilo za presojanje muzejskega dela naj bi bilo poznavanje zbirk, njihovo odkrivanje, preučevanje, urejanje, predstavljanje. Za Širokovo lahko rečemo, da se je v maniri že ugotovljenega, ko namesto dejstev govori samopromocija oz. krožni dokaz namišljene resničnosti, izognila tovrstnim konkretnim opravilom in dosežkom.

Širokova se največ ukvarja s svojo osrednjo temo, preučevanjem razmerij na slovensko-italijanski meji z žariščem v Gorici in Solkanu. Ob tej temi se sprašujemo, ali je tu v muzejstvo vnesla kak poseben avtorski presežek. Ali bi bila to lahko razstava Začasna meja = Temporary border: življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947) = life and longing in zone A (1945-1947), postavljena leta 2017? Širokova je narekovala še oblikovanje razstave. Razstava ni bila ne vsebinski ne oblikovalski presežek. Gre za zastarelo postavitev obširnih besedil po stenah, ki jim je dodano nekaj predmetov in fotografij. Muzejsko nezrelost razstave pa kaže tudi kritika najboljšega poznavalca predmetov iz tistega časa in prostora, ki opozarja na neustreznost nekaterih muzealij s primerjavo, da je bilo to tako, kot da bi naredil partizansko razstavo brez titovke. Tudi spremna publikacija k razstavi je vsebinsko razmeroma skromna, ne zajema muzejskih predmetov.[14] Tako nam ta projekt, ki je praktično edina avtorska muzejska razstava, ki jo je ustvarila Širokova, pove, da v njenem muzejskem razvoju manjka osnovna faza, to je večletno ukvarjanje z muzejsko zbirko oz. zbirkami. Za kaj takega ob vsem drugem preprosto ni imela časa. Oziroma je čas potekel.

Mnenja Jože Dežman: Širokova lakira in falzificira

Moja zgodba

Zbiranje pričevanj, življenjskih zgodb, spominov je bilo pred prihodom Širokove v MNZS živahna dejavnost. Razvit je bil projekt Moja zgodba, številna pričevanja so bila predstavljena v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče, dva dokumentarna filma Monike Kokalj Kočevar sta bila predvajana na nacionalni televiziji, številna pričevanja so bila tudi objavljena, posebej omenimo zbornik Slovenija – duhovna domovina. Širokova, čeprav je teoretično zelo zavzeta za tovrstno raziskovanje in predstavljanje, je vse te aktivnosti domala v kali zatrla. Ali nismo spet pri tistem izhodišču, ki vodi le do enega središča vesolja, do ene osebe, ki na svojem položaju išče samo priložnosti za nove položaje in samopromocijo?

Mnenja Jože Dežman: Ali je za Kajo Širok minister Tomaž Marušič "mali človek"?

Investicije

Tudi nekatere direktorske poteze Širokove kažejo na njeno omejeno sposobnost upravljanja in tudi razumevanja muzejskega poslanstva.

V stavbi MNZS v desetletju Širokove ni bilo opravljeno niti nujno vzdrževanje (le ureditev dveh prostorov, terase …). Širokova celo ni izkoristila denarja, ki ji je bil ponujen v ta namen. Izgovarjala se je (celo zapisala v Strateškem načrtu MNZS), da investiranje v MNZS ni možno, ker postopek denacionalizacije še ni zaključen. To pa seveda ne drži, kar dokazujejo številne investicije v MNZS pred mandatoma Širokove.

Depo?

Podobno neodgovorno se je Širokova obnašala tudi pri depojih v Pivki. Prevzeti so bili leta 2015 in do konca svojega direktorovanja ni vzpostavila rednega sodelovanja med TM, NM in MNZS. Ker nima izkušnje z upravljanjem muzejskih zbirk, je prenos gradiva iz MNZS in iz provizoričnega depoja v Brežicah in Rajhenburgu v Pivko potekal razmeroma stihijno in brez pripravljenega scenarija. Zato bo treba osnovno revizijo in revalorizacijo zbirk, delno celo inventarizacijo, še opraviti.

Prav tako čudi, da je bilo zelo malo pozornosti posvečene vsebini odprtega depoja. Čeprav gre za paradno razstavišče MNZS, razstava ni bila oblikovana. To je povsem v nasprotju s teoretskimi izhodišči, ki jih sicer razglaša Širokova.

Arhiv?

Da Širokova razmeroma ohlapno jemlje odgovornost do dediščine, kaže tudi primer neurejanja arhiva MNZS. Čeprav so bila ustrezna navodila s klasifikacijskim načrtom izdana že leta 2014, se v njenem mandatu urejanje arhiva ni premaknilo. Arhiv MNZS je bil v skladu z navodili pripravljen za oddajo v ARS šele leta 2021.

Dialog in odgovornost?

Omenimo še dve javno že znani vprašanji Širokovi. Vezani sta na njen raziskovalni domet in javno odgovornost.

Prvo vprašanje ji je bilo postavljeno, ko je sama v televizijskem intervjuju poudarila, da je besedilo za ploščo, ki so jo ob letošnjem dnevu upora proti okupatorju odkrili na nemškem veleposlaništvu, nastalo v MNZS. Da se je nemško veleposlaništvo obrnilo na muzej in in da so projekt izvedli skupaj, da gre za diplomatsko odličnost in sposobnost za soočanje s preteklostjo. Kot kaže, pa je trditev, ki je zapisana na tej spominski plošči, da naj bi bil Josip Vidmar "od 1944 do 1946 predsednik slovenskega parlamenta". Če kdo zapiše tako trditev, se seveda lahko vprašamo, ali zasluži najvišje strokovno priznanje.

Drugo vprašanje se veže na dejstvo, da je bila Širokova od leta 2012 predstavnica Republike Slovenije v mednarodnem projektu priprave skupne razstave republik nekdanje Jugoslavije v Bloku 17 v nacionalsocialističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau (vnaprej A-B). Projekt nastaja od leta 2011.

Širokova je od leta 2013 tudi članica uredniškega odbora, ki naj bi pripravil scenarij te razstave. Članica uredniškega odbora je, čeprav naj bi bili v uredniškem odboru predvidoma raziskovalci holokavsta in A-B posebej. V bibliografiji Širokove najdemo le en nastop, povezan s to temo: ŠIROK, Kaja. Future Auschwitz Ex-Yugoslav pavillion: invited presentation in the plenary meeting of the International Holocaust Remembrance Alliance (IHRA), Bucharest, Romania, 23-26 May 2016. 

Dvojno vlogo Širokove je Vlada RS verificirala septembra 2019.

Od leta 2012 so se vrstili sestanki v Beogradu, Sarajevu, Skopju, Auschwitzu, Zagrebu, Dunaju in še kje. Leta 2015 je bil pomemben sestanek v Ljubljani, kjer so pregledali stanje priprav scenarija.

V pregledu opravljenih aktivnosti so predstavili, da je večina dela pri raziskavi in zbiranju razstavnega gradiva za R Slovenijo opravljenega:

Toda dejansko je po sestanku v Ljubljani prišlo do zastoja. Da za Slovenijo delo ni bilo opravljeno, je Širokova povedala v dopisu 17. januarja 2020: "ŽELJA JE, DA SE V PRVI POLOVICI LETA določi predmete, pregleda popise transportov, določi osebne zgodbe in zapiše okvirne smernice postavitev razstave v ozir na okvire glede na material in zahteve AB Memorial. Po pregledu se napiše zahtevan scenarij razstave."

Širokova ob primopredaji direktorstva v MNZS ni predala urejene dokumentacije projekta. Toda po spraševanju je ponovno poudarila, da scenarija ni: "Ne vem, kaj se išče, saj razstava ni pripravljena. Lepo je bilo povedano večkrat v zadnjih letih, da del držav svojih dokumentov in predmetov do danes ni oddal. O tem smo govorili že leta 2019 in vse je v zapisnikih pogovorov na MK."

Tovrstna izjava je zavajajoča, saj je med državami, ki svojih dokumentov in predmetov niso oddale, tudi RS. In odgovornosti za tako stanje ne more prevzeti nihče drug kot Širokova.

Širokova prav tako ni odgovorila na naslednja vprašanja:

Ali se ima za strokovnjakinjo za holokavst, da se je dala leta 2013 vključiti v ekspertni uredniški odbor, ki naj bi pripravil scenarij za skupno jugoslovansko razstavo v Bloku 17 v Auschwitzu?

Kako to, da je ta odbor leta 2015 poročal, da je delo opravljeno, leta 2019 in danes pa ugotavlja, da ni?

Ali je na Inštitutu za novejšo zgodovino povprašala, koliko je bilo slovenskih smrtnih žrtev Auschwitz-Birkenaua?

Ali je pregledala arhiv velike razstave o koncentracijskih taboriščih iz leta 1961, ki je shranjen v arhivu MNZS?

Ali je pregledala sezname taboriščnikov, ki jih hrani MNZS?

Ali je pregledala arhive o taboriščih v Narodni in univerzitetni knjižnici in Arhivu Republike Slovenije?

Ali ve, da v Muzeju novejše zgodovine Celje hranijo okoli 800 portretnih fotografij taboriščnic/taboriščnikov iz Auschwitza?

Zakaj slovenskim poznavalcem ni omogočila, da bi šli raziskovat taboriščni arhiv v Auschwitz-Birkenau?

Z vso odgovornostjo lahko rečemo, da v osmih letih opravljanja teh dveh pomembnih mednarodnih funkcij Širokova ni opravičila zaupanja, da je sposobna po osnovnih strokovnih merilih raziskati temo, ki jo je prevzela.

Širokovi je bilo tudi javno postavljeno vprašanje, ali se zaveda, koliko trpljenja je povzročila s svojimi različnimi pritiskih in vedenjskimi pretiravanji, ki so jih bili deležni zaposleni v MNZS v času njenega direktorovanja. Več zaposlenih bi raje dalo odpoved, kot preživelo še en mandat v takšnih razmerah. Izživljanje  Širokove so v nekaj primerih ustavile šele tožbe oz. grožnje s tožbami. 

Pa ne gre samo za prizadetost večine zaposlenih, ki ustreza posttravmatski stresni motnji. Gre tudi za prizadetost številnih poslovnih in strokovnih sodelavcev MNZS, ki so se po izkušnji s Širokovo raje izogibali MNZS.

Ob tem omenimo, da so zaposleni v MNZS tudi v teh desetih letih uresničili številne projekte, tako razstave kot različne objave, ki po zahtevnosti problematike, poglobljenosti obravnave in učinkovitem oblikovanju presegajo projekt Začasna meja. In skoraj pri vseh projektih se je ponavljajo, da je Širokova bolj ovirala kot spodbujala njihovo uresničevanje.  

Prav tako je samovoljno favorizirala napredovanje izbranih zaposlenih in zavirala napredovanje drugih.

Mnenja Jože Dežman: Direktorica in svetnica Kaja Širok

Hoja po človeku

Najpomembnejša spodbuda, da sem se prijavil na razpis za direktorja MNZS, je bila ta, da so me zaposleni/e v MNZS prosili, naj jih odrešim Širokove. Ko sem prišel v hišo, sem doživel številne pripovedi, ki jih lahko primerjam s pripovedmi o najhujših doživetjih, ki ljudi, ki jih preživijo, uvrščamo med možne žrtve posttravmatske stresne motnje. MNZS je bil pod Širokovo hiša ubitega dialoga. Ponedeljkovi kolegiji so bili za strokovno osebje mora, v kateri so se pred direktoričinimi pritiski umaknili v molk. V tem molku pa so se redile številne, predvsem čustvene zavore, ki so zavrle razumno delovanje hiše na vseh ravneh

Naj nižave, ki jih je v izživljanju nad zaposlenimi dosegala Širokova, ilustriram s primerom mag. Mateje Perovšek. Ta je prejela dne 2. februarja 2017 napisano obvestilo, da je vabljena na pogovor o izredni prekinitvi delovnega razmerja. Obvestilo je Perovškovi 7. februarja 2017 prinesel na dom detektiv (račun zanj je bil 136,5 evrov).

Grožnja se je glasila: "Obveščamo Vas, da je bil zoper Vas začet postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 2. alineji 1. odst. 11O. člena ZDR-1, ker ste naklepoma oz. iz hude malomarnosti kršili svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dne 13. 1. 2017 ste zlorabili evidentiranje delovnega časa ter registrirno kartico, saj ste kartično registrirali odhod z dela ob 16:39, naknadno pa ste dne 31. 1. 2017 svoj prihod na delo dne 13. 1. 2017 evidentirali na tajništvu delodajalca ob 9.00, pri čemer pa tega dne (13. 1. 2017) niste opravljali dela, temveč ste bili na odobrenem koriščenju letnega dopusta. Svojo prisotnost na delu ste tako lažno registrirali z namenom pridobitve premoženjske koristi, čeprav vas na delo ni bilo."

Perovškova je pojasnila, da je "trditev, da naj bi kartično registrirala odhod z dela ob 16:39, lažna. Dne 13. 1. 2017 me na delo ni bilo, saj sem po elektronski pošti prosila direktorico MNZS za odobritev dopusta (ta je to tudi storila), kajti zaradi vremenskih razmer si nisem upala oditi od doma. Hiša, v kateri živimo, namreč stoji na hribu (490 nadmorske višine), do nje pa v zadnjem delu (200 metrov) vodi cesta z 18-, ponekod pa tudi 20-stopinjskim nagibom. Že zjutraj omenjenega dne je padal leden dež zaradi česar je bilo cestišče drsno, obenem pa je bila za ta dan napovedana večja količina snežnih padavin. Odhod od doma z osebnim avtomobilom bi zato predstavljal tvegano dejanje, peš pa se od doma nisem mogla napotiti, ker je javno prevozno sredstvo (avtobus) dosegljivo šele v dobrih sedmih kilometrih oddaljenem Šempetru v Savinjski dolini. Odločitev, da po odobritvi s strani direktorice MNZS ostanem doma, se je izkazala za povsem utemeljeno, saj je kasneje pričelo močno snežiti in po 14:00 je bil Andraž nad Polzelo prekrit s 25 centimetrov debelo snežno odejo. Vsako zadrževanje v Ljubljani v takih razmerah bi torej bilo – tudi glede na prejšnje vremenske izkušnje – preveč tvegano, saj je treba upoštevati, da je moj dom od delovnega mesta oddaljen 65 kilometrov, zadnjih sedem kilometrov pa predstavlja vožnjo po slabše vzdrževani lokalni cesti z omenjenim 200-metrskim klancem. S tem pojasnjujem, zakaj me 13.  1. 2017 v Ljubljani ni bilo, najmanj pa ob 16:39. To bi lahko preverili tudi s posnetki nadzornih kamer, predvsem pa se lahko vpraša mojega kolega Iva Vraničarja, s katerim delava v istem prostoru, ali sem bila 13. 1. 2017 v službi ali ne. Prav tako lahko pridobim izjave sosedov, da sem bila 13. 1. 2017 v Andražu nad Polzelo, saj smo do poznega popoldneva skupaj odstranjevali sneg izpred naših hiš. (Dodajam, da je občinska plužna služba splužila cesto do naših hiš šele okoli 19:00.) Zakaj in na kakšen način je kartični registrator MNZS ob 16:39 uri zabeležil moj domnevni odhod z dela, ne vem, očitno svoje funkcije ne opravlja ustrezno. Zaposleni v MNZS smo to že večkrat ugotavljali, njegova direktorica pa mora po tako hudi napaki naprave zagotoviti njeno zanesljivo delovanje.

Kar zadeva naknadno evidentiranje prihoda na delo na tajništvu delodajalca 31. 1. 2017 (evidentiranje je zadevalo dan 13. 1. 2017, navedena ura prihoda ob 9:00), pojasnjujem naslednje: od 24. 1. 2017 sem v bolniškem staležu (najprej zaradi gripe, zdaj prebolevam angino) in v tem času me je kontaktirala tajnica direktorice MNZS (…). Sporočila mi je, da za dan 13. 1. 2017 ni zabeležena ura mojega prihoda na delo, ter me prosila, naj jo navedem. Ker na delo prihajam ob 9:00, sem brez premisleka navedla to uro, ne da bi se spomnila, da me 13. 1. 2017 v MNZS sploh ni bilo. Bila sem bolna, imela sem vročino, in to je vplivalo na jasnost mojih misli. Zaradi nekorektnega delovanja kartičnega registratorja MNZS in moje pomote, ki zadeva navedbo časa mojega prihoda v MNZS na dan, ko me v njem ni bilo, je direktorica MNZS, ne da bi me o vsem predhodno vprašala za kakršnokoli pojasnilo, v času, ko sem bila na bolniškem staležu, proti meni sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Njeno ravnanje je nekorektno in nekolegialno ter poudarjeno žaljivo. Poleg neutemeljenega očitka lažnega registriranja prisotnosti na delu si je dovolila podtikati mi namen pridobitve premoženjske koristi, 'najmanj povračila stroškov prevoza na delo in z dela, povračilo stroškov prehrane med delom ter plačilo za dodaten dan dopusta oz. lažno izpolnjevanje delovnih obveznosti'. Tako nizkotno vrednotenje moje osebnosti in zlonameren poskus omajati mojo osebno integriteto lahko razumem samo kot izraz sovražnega odnosa direktorice MNZS do svoje uslužbenke. Slednjega sem z njene strani že večkrat doživela, a sem se prijave mobinga na sindikat vzdržala. Očitno s tem nisem dosegla ničesar, saj je direktorica v danem primeru pokazala, da sovražen odnos do mene stopnjuje do te mere, da mi je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brezobzirno in na krivičen način pripravljena spodnesti delovno mesto oziroma eksistenčno osnovo za življenje."

Perovškova je dokazala, da ima prav. In potem dala odpoved, saj ni želela doživljati novih in novih pritiskov ter poniževanj, zlorab direktorskega položaja.

Naj dodam, da je Perovškova mati otroka s posebnimi potrebami. Tudi v primeru druge delavke, prav tako matere otroka z velikimi težavami, se Širokova ni obnašala nič manj brutalno kot v tem primeru. Njeno izživljanje so v nekaj primerih ustavile šele tožbe oz. grožnje s tožbami. 

Evropa?

Širokova je nedvomno pokazala veliko iniciativnost pri potovanjih in predavanjih po svetu. Čestitamo ji lahko tudi za mednarodne projekte, ki jih je pridobila. Toda tudi rezultati teh projektov niso presežek. Gre za nekaj skromnih razstav in objav. V oči pa bode dejstvo, da vanje, razen izjeme, ni pritegnila zaposlenih iz MNZS, prav tako MNZS ni pridobil nobenih posebnih koristi od njih. Morda ni pretirana ocena, da so služili predvsem osebnim interesom Širokove.

Naj posebej omenimo, da je bil velik uspeh sodelovanje v projektu Identity on line. Vendar pa Širokova, ki se je zapisala kot vodja projekta, ni bila sposobna postaviti razstave, katere odprtje je še decembra 2020 napovedovala za konec januarja 2021. Ko smo ji v MNZS večkrat ponudili nadaljnje sodelovanje pri projektu, ga je odklonila.

Tempus fugit in sramota

Jaša Zlobec je pred davnimi leti v spisu Bleda beseda – nezvesta nevesta poudaril, da je beseda velika moč in "je obdarjena s še vse drugačnimi čudežnimi razsežnostmi. Med drugim zmore beseda zlomiti tudi železna pravila časa, se pravi, da gre za čudež, ki ga je celo Einsteinova domišljija uspela zarisati kot hipotezo. (V praksi je znal čas prehiteti morebiti le Stalin z uresničitvijo komunizma v Sovjetski zvezi)."[15]

In čas neusmiljeno beži. Širokova je bila rojena leta 1975, doktorirala je leta 2009, od 2011 do 2021 je bila direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, docentka na Visoki šoli za dizajn, Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljane.

Leta 2012 je objavila doktorat, v katerem na svojski način zanika holokavst v Gorici, in se sočasno dala imenovati v uredniški odbor za postavitev skupne razstave republik nekdanje Jugoslavije kot ekspertka za holokavst.  

Njen kompas za uveljavljanje ima včasih zanimiv utrip. Ko se je najavljal obisk vodilnega iz Icoma, je zahtevala, da delegacija plača vstopnino za ogled MNZS. In delegacije ni bilo. Ni minilo veliko časa, ko je vsem v hiši zabičala, naj ustavijo vse aktivnosti, ker bo prišla na obisk vodilna oseba iz Icoma. In danes je Širokova predsednica ICOM Slovenije. Krožno lebdenje nad muzejsko resničnostjo se nadaljuje.

Čar njene besede poskuša prehiteti čas, ki je potreben za vztrajno in javnosti nevidno delo, ki edino rojeva resne strokovne dosežke.

Iz povedanega sledi, da Širokova ni dialoška oseba. Vendar pa je bila verjetno spet čudežna moč njene besede tista, ki je prepričala vodilne v Novi Gorici, da so ji zaupali projekte prestolnice kulture.

Širokova je ob ugotovitvi, da ne bo več direktorica MNZS, reagirala na način, ki nikakor ne sodi med posebne dosežke muzejske kulture. Sporočilo njenih dveh sredincev, sredi katerih tiči logo Ministrstva za kulturo z napisom sramota, je namreč dvoumen, saj bi ga lahko razumeli tudi tako, da sta iztegnjena sredinca sramota. Ali taka gesta sodi med izredne dosežke?

Zato sem poudaril, da "pojav, da zmerjaš, izkoriščaš za zmerjanje privilegiran medijski položaj in se po zahrbtnem napadu odeneš v cesarska nova oblačila, imenujem 'nemci v hosti' – torej ljudje, ki bežijo pred dialogom, soočenjem argumentov. So nemi in izven demokratične kulture. Sam upam, da bodo počasi prišli iz hoste in pristali na dialog. Da se bodo odpovedali svojim sramotam."[16]

Še je čas za dialog, čeprav pa bi dodal staro svarilo, da fugit inreparabile tempus: čas beži nepovratno.

[1] Jože Dežman, Drugo pismo: Koprivci in Žižki za Kajo Širok v Auschwitzu, 5. maja 2021, besedilo je bilo objavljeno na več spletnih portalih.

http://www.politikis.si/2021/05/drugo-pismo-koprivci-in-zizki-za-kajo-sirok-v-auschwitzu/

https://demokracija.si/komentar/drugo-pismo-koprivci-in-zizki-za-kajo-sirok-v-auschwitzu/

https://reporter.si/clanek/slovenija/joze-dezman-bivsi-direktorici-mnzs-kaji-sirok-ocita-da-grozi-svojim-nekdanjim-podrejenim-870737

[2] Glej op. 2

Jože Dežman: Odziv na članek Ota Lutharja Temna stran razuma, Delo – Sobotna priloga, 9. januarja 2021.

Jože Dežman: Kaja Širok – reševanje povprečnosti in ženskosti ali smešenje nemškega veleposlaništva.

https://demokracija.si/komentar/kaja-sirok-resevanje-povprecnosti-in-zenskosti-ali-smesenje-nemskega-veleposlanistva/

Jože Dežman: Ali je dr. Kaja Širok potegnila nemško veleposlaništvo za nos?.

https://siol.net/siol-plus/kolumne/dezman-ali-je-dr-kaja-sirok-potegnila-nemsko-veleposlanistvo-za-nos-552491

Tatjana Zemljič: Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman: Brez dialoga in sodelovanja ne gre, 27. in 28. maja 2021.

https://www.sta.si/2904476/direktor-muzeja-novejse-zgodovine-slovenije-joze-dezman-za-sta-brez-dialoga-in-sodelovanja-ne-gre

https://www.metropolitan.si/aktualno/direktor-muzeja-novejse-zgodovine-slovenije-joze-dezman-brez-dialoga-in-sodelovanja-ne-gre/

[3] Kaja, Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, Ljubljana 2012, str. 12.

[4] Kaja, Širok, Ars amatoria: koncept ljubezni v srednjem veku : diplomsko delo. Ljubljana, 2002.

[5] Tone, Lotrič, Škofjeloški odred, Ljubljana 1971, str. 300–302.

[6] Kaja, Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, Ljubljana 2012, str. 13.

[7] Podbersič svetuje naslednja besedila: Nataša, Nemec, "Zapori in fojbe ob koncu vojne", Svobodna misel: TV-15: [nestrankarska revija za socialna, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu], št. 11 (9.VI.1995), str. 19.

Franco, Miccoli, "La ricerca storica sulle deportazioni (maggio 1945)",  Nuova iniziativa isontina: rivista del Centro studi politici, economici e sociali "Sen. A. Rizzatti". - št. 10 (1994), str. 62–69. Ilustr; št. 11 (1995), str. 34–41.

Raoul, Pupo, Roberto Spazzali, Foibe, Bruno Mondadori, Milano 2003, str. 83–89.

[8] Jože, Dežman, Narodni heroji in 120 let zapora, Družina, 19. februarja 2005, str. 11 https://www.druzina.si/clanek/54-8-narodni-heroji-in-120-let-zapora

[9] Govor Kaje Širok v Solkanu 2. oktobra 2016, https://www.svobodnabeseda.si/govor-dr-kaje-sirok-v-solkanu-2-oktober-2016/

[10] Kaja, Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, Ljubljana 2012, str. 14.

[11] Kaja, Širok, Kolektivno spominjanje in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru: spomini na Gorico 1943–1947, doktorska naloga, Gorica 2009, str. 14.

Podobno tudi Kaja, Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, Ljubljana 2012, str. 16.

[12] Renato, Podbersič mlx, Ob 70-letnici sramotnega dejanja, https://www.casnik.si/ob-70-letnici-sramotnega-dejanja/

[13] Podatki Renata Podbersiča ml.

[14] Kaja, Širok, ur., Začasna meja – življenje in hrepenenje v coni A (1945–1947), Ljubljana 2017.

[15] Džuli Šviga – Jaša Zlobec, Rdeča zloba, Ljubljana 1987, str. 140.

[16] Tatjana Zemljič: Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman: Brez dialoga in sodelovanja ne gre, 28. maja 2021. https://www.metropolitan.si/aktualno/direktor-muzeja-novejse-zgodovine-slovenije-joze-dezman-brez-dialoga-in-sodelovanja-ne-gre/