Dela je veliko, časa pa dovolj

Kaj zapisati glede same igre Slovenije proti Američanom? V prvem polčasu je bila slaba, v drugem dobra ali celo odlična. Selektorju lahko očitamo postavitev Darijana Matića v prvo postavo. Ljubljančan se je vzel od nikoder in bil takoj postavljen pred težko nalogo. Izkazalo se je, da pretežko. Tudi Armin Bačinović ni deloval najbolje, podobno velja za njegovega klubskega soigralca pri Palermu Josipa Iličića. A slednja sta že v preteklosti dokazala vrednost in to, da sta reprezentanci, tudi prvi postavi, še kako potrebna. Le pravi vlogi jima je treba najti. Tim Matavž je potrdil, da je nesporni napadalec številka ena. In bi to moral biti že prej. Sedem zadetkov v zgolj dvanajstih reprezentančnih nastopih in številni v močni nizozemski ligi. Več ni treba dodati. Hladnokrvnost, ki jo pred nasprotnikovimi vrati kaže 22-letni golgeter PSV iz Eindhovna, je redka.

Ima zagotovo največ potenciala od vseh napadalcev, ki jih je Slovenija doslej imela. Rekord Zlatka Zahoviča, ki je v reprezentanci zabil 35 golov, bo čez nekaj let šel v pozabo. Novi rekorder bo, razen če se ne zgodi kaj nepredvidljivega, Matavž. Svetla točka je bil še Rene Krhin, ki je v drugem polčasu dokazal, da je iz pravega testa. Z odlično tehniko in pregledom nad igro, hitrim razmišljanjem in samozavestjo. Upajmo le, da bo v klubu več igral. Spodbuden je bil tudi nastop Zlatana Ljubijankića, ki bo pod vodstvom novega selektorja zagotovo imel pomembno vlogo. Andraž Kirm je odigral v skladu s pričakovanji, Valter Birsa je po vstopu poživil igro. Obrambna vrsta na čelu z vratarjem je preverjena, a tokrat je, tudi zaradi slabega sodelovanja z zvezno vrsto, igrala zelo slabo.

Za oceno je prezgodaj

Za oceno selektorjevega dela je prezgodaj. Prva reprezentančna akcija je prišla (pre)hitro. Selektor bo potreboval še nekaj časa, da bo našel postavitev in postavo, ki si ju želi. Pred tekmo je napovedal, da bo Slovenija v napadu skušala biti nevarnejša iz prekinitev. Pri eni od teh se je že videlo njegovo delo, v naslednjih ga lahko pričakujemo še več. A na prekinitvah bo treba delati tudi v obrambi. Tokrat so bili nasprotniki ob skorajda vsaki zelo nevarni. Kapetanski trak je Stojanović pričakovano podelil Samirju Handanoviću. Nekateri sicer pravijo, da vratar ne more biti kapetan, saj nima neposrednega vpliva na soigralce na igrišču. Sami se ne bi strinjali z njimi. Vloga kapetana je tako ali tako simbolična, vodja na igrišču se izoblikuje sam. Že na tekmi z ZDA se je videlo, da jo je spontano prevzel drugi najizkušenejši mož v slovenski vrsti, Boštjan Cesar, ki je vseskozi razporejal soigralce in se drl na ves glas. S kapetanom in prahom, ki se je dvignil okoli tega vprašanja, ne bi smelo biti težav. Glede vseh potez pa je tako ali tako jasno, da je treba selektorju dati čas. Šele po tem bomo lahko ocenjevali. Čudi negativno vzdušje okoli novega selektorja. Ni jih malo takšnih, ki komaj čakajo, da mu spodrsne. Ne vemo, zakaj. Po odhodu Matjaža Keka je bil prav gotovo najbolj primeren kandidat. Z rezultati, ki jih je dosegel na trenerski poti, obnašanjem v javnosti in načinom dela si tega zagotovo ni zaslužil. Kritike, ki prihajajo na nacionalni osnovi, pa so tako ali tako povsem neprimerne. Saj smo v 21. stoletju, mar ne? Stojanovićev odnos do medijev je za razliko od njegovega predhodnika drugačen in bolj zaprt, a to ne pomeni, da je napačen. Kako se bo znašel v prihodnosti, bo pokazal čas.

Še nekaj odprtih vprašanj

Do začetka kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Braziliji, ki je končni zelo pomemben cilj za Nogometno zvezo Slovenije - ta bi se v primeru novega neuspeha verjetno znašla v nezavidljivem položaju -, je še nekaj časa. Selektor bo moral do takrat razrešiti še nekaj vprašanj. Najbolj pereče je glede Milivoja Novakovića, Roberta Korena in Aleksandra Radosavljevića. Prvi je pred kratkim namignil, da še ni povsem zaprl reprezentančne knjige, a je vprašanje, če bo sprejel obrobno vlogo, drugi jo skorajda zagotovo je. Zelo pomembno je vprašanje Radosavljevića, ki bi reprezentanci prišel še kako prav. Na položaju defenzivnega vezista je Slovenija oslabljena. V poštev bo prej ali slej prišel še Kevin Kampl, potem je tu še Aleš Mertelj in zgodba se počasi konča. Nujno bo treba najti tudi ustrezno vlogo Iličiću, ki doslej Sloveniji še ni dal nič, a bi ji lahko veliko. Morebiti bi se lahko selektor malce pozabaval tudi z obrambo, ki je že dolgo časa nespremenjena. Prav to, da je nedotakljiva, se nam včasih morebiti tudi maščuje. A tistih, ki prihajajo iz ozadja, ni veliko. Selektorja torej čaka veliko dela, vsi skupaj pa seveda verjamemo, da mu bo uspelo. Časa ima dovolj, kakovostnih rešitev tudi, zato smo lahko optimisti.