Branko Soban

Petek,
25. 8. 2023,
22.08

Osveženo pred

1 leto, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,41

Natisni članek

Natisni članek

človekove pravice podnebne spremembe kolumna

Petek, 25. 8. 2023, 22.08

1 leto, 3 mesece

Branko Soban: Klimatski zapor

Branko Soban

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,41
podnebne spremembe | Foto Reuters

Foto: Reuters

Poplave, požari, uničujoča vročina. Ozračje že kar nekaj poletij zapored dobesedno vre in kipi. Posledice podnebnih sprememb postajajo katastrofalne. Raziskava evropskih znanstvenikov, objavljena prejšnji mesec, je pokazala, da je lani v Evropi med 30. majem in 4. septembrom zaradi vročine umrlo 61.672 ljudi. Največ v Italiji, Grčiji, Španiji, na Portugalskem, v Bolgariji in na Hrvaškem. Natančnih podatkov za letos seveda še ni. Toda glede na to, da so letošnji vročinski valovi še hujši od lanskih (julij je bil najtoplejši doslej), bo število žrtev gotovo preseglo lansko številko. 

Joan Ballester, profesor z Inštituta za globalno zdravje v Barceloni, ki je vodil to raziskavo, pravi, da so lanske poletne temperature prav vsak teden presegale srednje vrednosti zadnjih treh desetletij. Najhujša vročina je po jugu Evrope udarila med 18. in 24. julijem in v pičlem tednu dni umorila 11.637 ljudi. Ana Maria Vicedo-Cabrera z univerze v Bernu, ki je prav tako sodelovala v raziskavi, meni, da je lanska vročina zanesljivo odnesla še bistveno več življenj. Največ žrtev je seveda med starejšimi, zlasti med ženskami, ki jih vročina prej izčrpa kot moške. 

Boj švicarskih žensk

Zato ni nič nenavadnega, da se je skupina starejših žensk v Švici odločila tožiti svojo vlado, ker se ta sila neučinkovito loteva boja proti podnebnim spremembam. KlimaSeniorinnen Schweiz, kot se po nemško imenuje skupina, ki jo podpira lokalni Greenpeace, ima že več kot 2.400 članic, starih 64 in več let. Prvo tožbo proti švicarski vladi so vložile že leta 2016. Obtožile so jo, da premalo stori za zaščito državljanov pred uničujočimi vplivi podnebnih sprememb, čeprav bi to morala početi, pravi Elisabeth Stern, upokojena etnologinja.

Tožba je bila zavrnjena na vseh ravneh. Tudi na vrhovnem sodišču, ki je sklenilo, da pravice žensk pravzaprav niso bile (dovolj) poteptane in da se je za spremembe treba boriti po politični in ne po pravni poti. Toda švicarske bojevnice se niso pustile ugnati in so s svojo tožbo odšle na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourg, ki naj bi odločitev o tem, ali imajo prav ali ne, sprejelo tja do konca letošnjega leta.

Slovenijo so letos prizadele uničujoče poplave, lani pa je presušeni Kras uničil obsežen požar. | Foto: Matjaž Marušič / gasilska enota Nova Gorica Slovenijo so letos prizadele uničujoče poplave, lani pa je presušeni Kras uničil obsežen požar. Foto: Matjaž Marušič / gasilska enota Nova Gorica To je prvi podnebni primer, ki ga je sodišče v Strasbourgu vzelo v obravnavo. "Po svoje zgodovinska odločitev, saj se kaj takšnega še pred desetimi leti preprosto ne bi moglo zgoditi," pravi Corina Heri z univerze v Zürichu. Boj žensk iz skupine KlimaSeniorinnen Schweiz je po njenem seveda povsem na mestu.

Lansko poletje je bilo namreč v Švici najtoplejše doslej, letošnje bo verjetno še bolj. Mnogi starejši ljudje so se pred vročino zapirali v stanovanja. "To je bil za mnoge pravi podnebni 'lockdown'! Pravi klimatski zapor," pravijo švicarske seniorke. Prevroče poletje je poleg tega povzročilo tajanje ledenikov, kakršnega doslej še ni bilo. Ti bodo do leta 2100 v Švici malone povsem izginili, če vlada – in skupaj z njo seveda tudi vse vlade sveta – ne bo dramatično zaustavila emisije toplogrednih plinov in posledično prevelikega segrevanja ozračja.

Mladi Portugalci tožijo tudi Slovenijo

Po švicarski pritožbi je sodišče v Strasbourgu sprejelo v obravnavo še dve zadevi, povezani s teptanjem človekovih pravic zaradi premalo odločnega boja proti podnebnim spremembam. Eno je podpisal Damien Carême, evropski poslanec Zelenih, nekoč župan francoskega mesta Grande-Synthe, ki je pravzaprav predmestje Dunkerqua, drugo pa skupina šestih mladih Portugalcev, ki toži vseh 27 članic Evropske unije, torej tudi Slovenijo, poleg njih pa še Veliko Britanijo, Norveško, Rusijo, Ukrajino, Švico in Turčijo. Skupaj torej 33 držav.

Mladi Portugalci opozarjajo, da vlade prepočasi uresničujejo obveze o omejitvi globalnega segrevanja, zato ogrožajo njihovo pravico do zdravega življenja. Eden od šesterice na primer zaradi požarov kar nekaj časa ni mogel v šolo, drugemu je pepel prekril domači vrt in vso hišo. Vlade zato morajo ukrepati, pravijo, saj je zaradi njihove neaktivnosti ogrožena prihodnost vseh, najbolj pa seveda mladih.

Počasno nasilje

Posledice nebrzdanega razvoja, ki ga v gonji za dobičkom zahteva zdajšnji "disaster kapitalizem", so za naravo, od katere smo pravzaprav usodno odvisni, marsikje v resnici katastrofalne. Opustošenje je ponekod popolno. Nekateri okoljsko opustošenje imenujejo kar počasno nasilje (ang. slow violence), lepo zapiše profesorica Darja Zaviršek:

"Zemlja s posekanega grajskega griča na Ptuju drsi počasi, Ljubljana se počasi segreva. Počasi občutimo pomanjkanje kakovostne pitne vode in hrane. Predeli sveta, kjer so še pred kratkim živeli ljudje, danes niso več primerni za bivanje. Okoljska degradacija se v družbeno tkivo zajeda počasi, najprej je sploh ne opazimo, še več, zdi se polna obetov. Tu cesta več, tam parkirišče, tu poseke in betonski jezovi. Primeri urbanega načrtovanja se ponekod v resnici izkažejo kot počasno nasilje, ki s svojo silo povzroči divjanje voda in poplave, ki so nedolgo nazaj uničile Slovenijo."

Mladi Portugalci opozarjajo, da vlade prepočasi uresničujejo obveze o omejitvi globalnega segrevanja, zato ogrožajo njihovo pravico do zdravega življenja. (Slika je simbolična.) | Foto: Getty Images Mladi Portugalci opozarjajo, da vlade prepočasi uresničujejo obveze o omejitvi globalnega segrevanja, zato ogrožajo njihovo pravico do zdravega življenja. (Slika je simbolična.) Foto: Getty Images A ko pride do katastrofe, to mnogi še vedno občutijo zgolj kot nasilje narave in ne kot posledico človekovega nespametnega ravnanja z njo. Nad tem dejstvom je bila silno presenečena tudi Christy Lefteri, novinarka in pisateljica, avtorica knjige Book of Fire, ki je izšla sredi avgusta. Letos poleti je veliko pisala o požarih v Grčiji. Ti seveda še zdaleč niso divjali zgolj zato, ker je nekdo, denimo, odvrgel cigaretni ogorek, ampak predvsem zaradi večletnega globalnega segrevanja in izsuševanja zemlje. Toda ljudje, žrtve strašnih grških požarov, kljub tej strahotni izkušnji tega nočejo priznati. Krivdo še vedno raje valijo na enega posameznika, na eno korporacijo, na eno državo, kar je seveda popolnoma zgrešeno.

Na to v svoji knjigi Engaging With Climate Change (Soočanje s podnebnimi spremembami) opozarja tudi psihoanalitičarka Sally Weintrobe. Mnogi ljudje, ki sicer sprejemajo dejstvo, da se Zemlja segreva, ta problem praviloma vselej odrivajo nekam v prihodnost. To počnejo celo ljudje, ki so na svoji koži občutili grozo požarov ali poplav. Morda je realnost pretežka in preveč boleča, občutek krivde pa premočan, da bi se lahko pogumno spopadali z njo, v knjigi razmišlja Sally Weintrobe. V mislih je gotovo imela tudi nesposobne politike …

Se Zemlja res ohlaja?

Tovrstno zanikanje dejstev je močno prisotno tudi v Sloveniji, zlasti v vrstah skrajne desnice. Branko Grims je leta 2018 denimo izjavil: "Govorjenje o segrevanju Zemlje je velika laž. Zemlja se v resnici ohlaja …" Ali pa izjava Janeza Janše avgusta lani v Bovcu: "Včasih smo ljudje malo preveč samovšečni in mislimo, da mi sami lahko vplivamo na to, kaj se dogaja s podnebjem in naravo na planetu …" Kakor da sta oba vneto poslušala Donalda Trumpa, Jaira Bolsonara in druge podobne podnebne skeptike, ki jih je seveda tudi doma ogromno.

Mostovi iz lepenke…

Narava je seveda v resnici velikokrat povsem nepredvidljiva, toda dejstvo je, da bi bile posledice nedavne ujme pri nas precej milejše, če bi se vse vlade v zadnjih treh desetletjih resneje ukvarjale s strugami rek in poplavnimi območji in bistveno manj z bolnimi poskusi reinterpretacije preteklosti.

Zakaj je bilo treba privatizirati in s tem uničiti izvrstno državno podjetje, ki se je učinkovito ukvarjalo z reguliranjem in urejanjem vodotokov? Zakaj so pristojni dovoljevali gradnjo na poplavnih območjih in na bregovih rek? Zakaj so se mostovi podirali, kakor da bi bili zgrajeni iz lepenke? Tudi zato, ker današnja infrastruktura ni več primerna za podnebne spremembe, v katerih živimo. Mnoge vlade tega začuda doslej (še) niso opazile. Zato bo treba marsikaj, tudi v Sloveniji, postaviti in zgraditi na novo.

Oči mnogih so zdaj uprte v Strasbourg. Razsodba o vplivu podnebnih sprememb na človekove pravice in na pravico do dostojnega življenja v času katastrof bo seveda prelomna. Toda dejstvo je, da sodišča ne morejo reševati globalnega segrevanja. Za to je pristojna predvsem izvršna veja oblasti, ki pa je v preteklih desetletjih v svoji samovšečni narcisoidnosti, tudi v Sloveniji, prepogosto pozabljala na svet okrog sebe, neznosno popuščala interesom do okolja neprijaznih korporacij in kapitala in s tem v boju s podnebnimi spremembami zamudila že skoraj vse, kar se je zamuditi dalo. Tako pa tudi uničila prihodnost mnogih. Bati se je, da bo zdaj lahko samo še gasila požare in črpala vodo iz poplavljenih domov, podnebje pa se bo še naprej nemoteno peklensko segrevalo.

Siolov kolumnist Branko Soban | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Branko Soban Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.