Boštjan Udovič: Zvišajmo plače javnemu sektorju!

O "realnem" in "imaginarnem" sektorju

Ni redko, da se, ko je govora o plačah v javnem sektorju ali o spremembi davkov, pogovarjamo po načelu "dober policaj in slab policaj", pri čemer naj bi bil dober policaj zasebni sektor, ki ustvarja prihodke, iz katerih naj bi bil plačan slab policaj, torej javni sektor.

Realni (zasebni) sektor je torej tisti, ki ustvarja, imaginarni (torej javni) sektor pa tisti, ki troši. Je to res? Seveda ne. Tako zasebni kot javni sektor sta v državi izjemno pomembna dvojčka, ki drug brez drugega ne moreta obstajati.

Foto: Ana Kovač Si predstavljate, da jutri ukinemo zaposlene na ministrstvu za gospodarstvo, ki gospodarstvu podeljujejo subvencije ali poceni kredite? V trenutku bi gospodarstvo ostalo brez tega. Torej – gospodarstvo potrebuje uradnike in uradniki potrebujejo gospodarstvo. Kajti eni in drugi dajejo multiplikativne učinke in krepijo našo gospodarsko sliko. Zato opustimo novorek o realnem in imaginarnem sektorju in se raje pogovarjajmo o zasebnem in javnem.

Kdo ali kaj je javni sektor?

Ko govorimo o javnem sektorju, pogosto pomislimo na zaposlene na ministrstvih, uradih, agencijah, občinah ... In če nam gre politika na živce, hitro začnemo širiti mrežo tistih, ki "živijo na državnih jaslih", še na poslance, ministre, državne sekretarje. Še ena poenostavljena razprava.

Javni sektor je veliko, veliko več. Gre za vzgojiteljico, ki našega sina zjutraj sprejme v vrtec, ko tamali joče in noče iz maminega ali očetovega objema. Pa tudi za negovalko, ki prihaja k naši dementni materi, da je še ni treba dati v dom, čeprav vemo, da nas to čaka relativno kmalu. Policista, ki nas ustavi zaradi prehitre vožnje, a nam tokrat prijazno pove, da jo bomo odnesli zgolj z opominom. Ali pa gasilca, ki s kolegi prihiti pogasit naš travnik, ki se je vnel, čeprav ne bi smeli kuriti ...

Gremo naprej? Zdravniki, zobozdravniki … medicinske sestre? Si predstavljate obisk pediatra s svojo piko nogavičko (ki je ravnokar zbolela za vodenimi kozami) brez toplega nasmeška medicinske sestre in pediatra? Sam si ga ne.

Foto: Shutterstock Dodajmo še sodnike, pravosodne policiste in redarje, pa tudi profesorje, ki naše otroke pripravljajo na maturo in na življenje, da ne govorimo o tistih na fakultetah, raziskovalce, pa tudi uradnike, ki omogočajo spremembo zazidalnega načrta za našo novo hišo, ki smo jo po letih odrekanj ravnokar začeli graditi. Vse to in še več je javni sektor.

Kaj pa politični razred?

Seveda spada v javni sektor tudi vsa naša politika. Predsednica države s svetovalci, predsednica državnega zbora s svetovalci, predsednik vlade s svetovalci, predsednik državnega sveta s svetovalci, ustavni sodniki, vrhovni sodniki, poslanci, ministri, državni sekretarji, župani, svetniki … Tudi ti so del javnega sektorja.

Ni države, ki ne bi imela teh osnovnih funkcij. Tudi njena resnost v diplomaciji se pozna predvsem po tem, kako te osebe svojo funkcijo opravljajo. Zato je pomembno, da ta mesta zasedajo tisti najboljši oz. – kot je nekoč dejal eden od slovenskih politikov –: "Najboljši ljudje na najboljših mestih." Torej tudi funkcionarji, ki so pogosto prvo ogledalo naše države v svetu, so javni sektor.

Enoten plačni sistem kot slovenska folklora

Zdaj, ko vemo, da se javni sektor razteza od prijazne negovalke do predsednice republike, se moramo vprašati, ali je sistem plač v javnem sektorju (ki ga občasno ljubkovalno poimenujemo Virantove tablice) res to, česar si želimo. Resda je bil sistem uveden zato, da bi prečistil nepreglednost posamičnih kolektivnih pogodb, a že v izhodišču ni odpravil dveh pomembnih napak našega žitja in bitja. Prva je bila mešanje hrušk in jabolk, druga pa (prekleta) slovenska uravnilovka.

Primerjati neprimerljivo

Tisti, ki smo s podeželja, vemo, da če zmešamo hruške in jabolka, lahko dobimo dober kompot, lahko pa kislo tvarino. No, sistem plač v javnem sektorju se je razlil v zadnje.

Ni namreč mogoče oblikovati plač v neprimerljivem. Poskusimo? Si upate povedati, ali naj učiteljica vašega prvošolčka zasluži več ali manj od negovalke vaše mame ali vašega zdravnika? Ali naj profesor na medicinski fakulteti zasluži več ali manj od kirurga, ki operira kolke, ki ga je ta isti profesor učil?

Foto: STA/Katja Kodba Sam si ne upam postavljati teh primerjav, ker je vsaka poklicna skupina edinstvena. To se pokaže, ko nekoga od naštetih potrebujemo: ko potrebujemo zdravnika, podpiramo njegovo boljšo plačo, a enako bomo naredili, ko bomo potrebovali gasilca, policista, negovalko, državnega uradnika, ministra ali poslanca. Gre torej za kvadraturo kroga.

Za vse enako

In druga zadeva: enoten plačni sistem deluje prek sistema uravnilovke. Vsi poklici naj bi si bili v nečem enaki, tj. da pripadajo javnemu sektorju. A to je premalo, da bi bili primerljivi. Je pa z vidika države lažje, ker smo različnost poklicev stlačili v predalčke, kar naj bi predvsem odločevalcem omogočalo lažje življenje.

Seveda ni tako, saj ko si ena skupina izbori boljše plače, pride druga, tretja … in potem se plače povišujejo, običajno linearno oz. za en plačilni razred, kar se je zgodilo 1. aprila letos. In politiki si spet kupijo mesec ali dva miru, dokler ne pride še kdo in še kdo. Zato se že od leta 2008 vrtimo v začaranem krogu povečevanja plač v javnem sektorju. In ne kaže, da bo ta tango kmalu končan.

Odpravite uravnilovko!

Obljube vlade, da bo spremenila plačni sistem, so kot luč na koncu predora. Tudi to, da bo popravila razmerja med razredi. Ostaja še nerazrešeno vprašanje, ki je v veliki meri v rokah sindikatov, kako bodo to storili.

Sama vzpostavitev treh plačnih stebrov ne bo dovolj. Treba bo radikalneje poseči v sistem plač v javnem sektorju.

Prvi korak je odprava uravnilovke. Če tega ne naredimo, potem smo iz enega plačnega sistema naredili tri. Osnovni problemi bodo ostali, z njimi pa tudi stara (socialistična) modrost, da ti mene ne moreš tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam.

Foto: STA/Katja Kodba Nagradite tiste, ki želijo več in boljše delati!

Profesor Maks Tajnikar mi je v prvem letu magistrskega študija dobro vtisnil v spomin, da se pri ljudeh z višjimi plačami spremeni ravnotežje med delom in prostim časom. Za to, da bi takšne ljudi bolj spodbujali k delu, je treba zneske krepko odebeliti.

V tej reformi se to da narediti z uvedbo variabilnih količnikov, ki bodo nagradili tiste, ki delajo bolje ali želijo prevzeti več dela in ga narediti bolje. Drugi, ki jim bo prosti čas pomembnejši od zneska, ki bo prikapljal na račun, bodo raje kot dodatno delo izbrali več prostega časa. Je pa ta del reforme tudi reforma miselnosti, ki del odgovornosti za kakovostno delo prelaga tudi na nadrejene.

Ustvarite možnosti za digitalne nomade in delo od doma

Današnje delo ne terja več dela "od šestih do dveh", ampak omogoča razporeditev dela čez dan. Prav tako ni več potrebno (razen v specifičnih poklicih, kjer se dela s strankami), da se delo opravlja v pisarnah ali v poslovnih prostorih ustanove, ki ji pripadate.

Že vidim, kako nejeverni Tomaži zmajujete z glavo, da to ni mogoče, saj ljudje doma več lenarijo, ne delajo dovolj. A raziskave kažejo, da je prav delo od doma oz. digitalno nomadstvo pot, ki povečuje produktivnost in zadovoljstvo z delom in delovnim procesom.

Če k zadovoljstvu in temu, da se ljudem v službo ali iz službe ne bo treba včasih voziti celo dve ali tri ure, dodamo še nižje fiksne stroške (prostori, ogrevanje, prevoz na delo itd.), lahko kaj hitro ugotovimo, da bi del sredstev, ki jih ne bi več potrebovali za kritje fiksnih stroškov, prelili v višje plače.

Draga vlada in dragi sindikati!

Ko se boste pogajali o višjih plačah, imejte pred očmi tudi to, kako javni sektor modernizirati. Višje plače ne pomenijo vedno zgolj večjega obsega sredstev (čeprav bo, draga vlada, treba odrezati kakšen odstotek proračuna več), ampak tudi bolje razporejene vire, ki že obstajajo.

A za to je treba narediti morda kakšen (pre)drzen korak več in ne ostajati v ustaljenih okvirih in znotraj pričakovanj. Sreča je na strani pogumnih, mar ne?

Foto: Shutterstock