Sobota, 27. 9. 2025, 4.00
7 ur, 15 minut
Kolumna
Boštjan Udovič: božičnico, prosim!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
Boštjan Udovič
V zadnjih dneh je v javnost prišla namera vlade, da vsem zaposlenim ob koncu leta omogoči izplačilo božičnice. Gotovo ne bi bili na Slovenskem in Slovenci, če se ne bi takoj usjali komentarji za in proti, pri čemer tokrat prednjačijo predvsem tisti, ki so – klasično slovensko – proti temu. Vsak sicer s svojim razlogom, a vseeno. Ta kolumna ne bo prepričala prepričanih, morda pa bo odprla še kakšen razmislek. A pojdimo po vrsti.
Izhodišča za božičnico
Slovensko gospodarstvo je en svojevrsten pojav. Gre za gospodarstvo, ki se že leta bori s tem, da ustvarja relativno nizko dodano vrednost. Posledično se poslovneži in direktorji vsakokrat, ko se govori o zvišanju plač ali čem podobnem, zataknejo ob to, da dvig ogroža delovna mesta. Ampak jih res? In če jih, potem se moramo vprašati, kaj je z našimi delovnimi mesti in nasploh našim gospodarstvom narobe, da ga zatrese vsak najmanjši piš.
Verjamem, da jim gredo v gospodarstvu že po prvem odstavku lasje pokonci, da jih bo zdaj poučeval nekdo, ki nima pojma, kako je zaslužiti denar na trgu. A ne glede na to, da verjetno že v kakšnem lokalu leti pikado v mojo sliko, se moramo zavedati, da je prav nizka dodana vrednost na delavca največja rana našega gospodarstva.
Se opravičujem, če bom neposreden, ampak hrbtenica gospodarstva bi morali biti mali inventivni podjetniki ali pa velika, multinacionalna podjetja. Ker Slovenija slednjih skorajda nima, nam ostanejo prva. Ampak to niso klasične obrti, kot smo jih poznali nekoč, prav tako to ni prevozništvo (ki v levjem deležu tudi pripomore k zastojem na avtocestnem križu). Ne, ne … hrbtenica malih gospodarstev morajo biti inovativnost, inventivnost, predvsem pa globalnost. In tu šepamo.
Pa da ne bomo samo frazarili, poglejmo podatke Eurostata.
Ta poroča, da je – če je EU predstavljala v letu 2023 indeks sto, je Slovenija v delovni produktivnosti dosegala 85 odstotkov povprečja EU. Če to pogledamo, recimo, za zadnjih pet let, smo v obdobju 2017–2023 iz 82 odstotkov prilezli na 85 odstotkov povprečja EU. Seveda je bil vmes covid-19, ki je proces rasti ustavil, a če se primerjamo s sorodnimi državami, je to zelo počasna rast.
Hitreje od nas so rasle Litva, Latvija in Estonija, Češka je na naši ravni rasti, Hrvaška nas prehiteva, a nas še ni prehitela. Poglejmo druge države, s katerimi se radi primerjamo. Vse so krepko čez to povprečje EU. Dejstvo tako je, da glede na našo začetno pozicijo iz leta 2004 relativno stagniramo. Po desni nas glede intenzivnosti rasti prehitevajo Češka in Hrvaška, o čemer bi se bilo smiselno konkretno zamisliti.
Če vzamemo vse to v obzir, postane hitro jasno, da imamo v slovenskem gospodarskem sistemu nekaj anomalij, ki dušijo naše gospodarstvo, posledično pa vplivajo tudi na dodano vrednost. Zato je treba biti pri uvajanju obvezne božičnice tukaj premišljen.
Ne pravim, da je ne smemo uvesti, le paziti moramo, da ne bi nekomu dali štrika za vrat, ko se že duši. Najprej moramo analizirati in odpravljati razloge za relativno zaostajanje, vzporedno pa postopoma uvajati tisto, kar bo na dolgi rok krepilo gospodarstvo samo po sebi.
Božičnica in pripadnost
Da zastonj kosila ni, je stara ekonomska krilatica. A čeprav prevečkrat izrečena kar povprek, ima v sebi veliko razumevanje za temeljne ekonomske in gospodarske procese. Božičnica tako v sebi nosi veliko več kot samo denarno oz. monetarno plat. Tega se zavedajo podjetja, ki so božičnico prostovoljno že vpeljala.
Ko sem se pred dnevi pogovarjal z enim od uspešnih slovenskih podjetnikov, mi je dejal, da ne razume, kaj je težava z božičnico. Pri njih, tako pravi, je bila božičnica še dodaten dejavnik spodbujanja povezanosti. "Ne gre za denar, gre za duh, sodelovanje, solidarnost. Predvsem pa za to, da na koncu leta vsi skupaj obeležimo uspehe našega podjetja." Povedal je tudi, da je v njihovem podjetju božičnica le eden od ukrepov za povezovanje delavcev. Poleg tega imajo skupne team-buildinge, pa občasna družabna srečanja po oddelkih. O modernih pristopih k delu in delavcem beremo tudi v knjigi Marka Verdeva iz podjetja Mikropolo. Verjetno se velja zgledovati tudi po tem.
Božičnica torej sama po sebi ni dovolj za uspešno podjetje in njegovo rast. Da bi dosegli oboje, potrebujemo več. Tisto, kar se v mnogoterih podjetjih in v javni upravi danes izgublja: pripadnost.
Verjetno je razlogov za to več, ampak vsaj kolikor se pogovarjam, je v veliki meri to rezultat pomanjkanja sposobnosti vodenja. V času, ko imamo vse vrste tečajev, manjka ključno – primerno in k človeku usmerjeno vodenje. Gotovo je to ena od prvovrstnih težav, ki jih še tako velika božičnica ne bo uspela rešiti.
Iz te težave izhajajo tudi vse druge. Tudi tista o zmožnosti odločanja. Če se odločiš, imaš 50 odstotkov možnosti, da si se odločil napačno. Če se ne odločiš ali se, kot postaja popularno, skrivaš za pravilniki, je ta možnost stoodstotna. Posledično, povsem matematično … je bolje odločiti se kot neodločiti se (in iskati za lase privlečene razloge za to), mar ne?
Še ene zadeve ne reši božičnica – pripadnosti. Danes, kot opazujem naokoli, je pripadnost delovni organizaciji v veliko primerih na psu. Kar je škoda. Kajti brez pripadnosti ni uspešne delovne organizacije. Prav pripadnost je namreč tista, ki rešuje delovno organizacijo takrat, ko je v krizi. In vsaka je kdaj v krizi. Če v krizi vsak vleče štrik na svojo stran, brez premisleka, kam sploh želimo iti … bo v takem primeru delovna organizacija razpadla (citiram profesorja BMZ) "v prah posameznikov". Ko se enkrat vrč raztrešči, ne bo zlepljen nikoli več tako dobro držal vodo, kot jo je, ko je bil še cel, četudi morda okrušen.
Božičnica in javni sektor
"Seveda," porečete, "zase se bori, za svoj denar." Morda še dodate: "Naj gre delat (v kamnolom), da bo videl, kako težko je prislužen vsak evro, potem naj razpravlja." Vsako tako kritiko razumem in spoštujem. A težko požrem dol, da se v Sloveniji ceni delo samo v "realnem sektorju", medtem ko naj bi mi, ki delamo v javnem sektorju, bili neke vrste delavci v "imaginarnem sektorju" (prosto po profesorju Jožetu Mencingerju). Kot da mi ne bi ustvarjali dodane vrednosti. Pa temu ni tako.
Si predstavljate, kako bi zgledala naša ljuba Slovenija brez čistilk, varušk, učiteljic, sodnic, duhovnic, redovnic, profesoric, oskrbnic v domu starejših, kuharic, policistk, vojakinj, pravosodnih policistk, vrataric in še in še (ter njihovih moških kolegov)? Sam si ne. Zato je reči, da javni sektor ne daje dodane vrednosti in si zato božičnice ne zasluži, slaba popotnica za medsebojno razumevanje in spoštovanje. Brez vseh številnih poklicev in služb v javnem sektorju namreč tudi gospodarstvo ne bi moglo delovati. Posledično se kakšen inženir, ki danes dela kot vesoljski tehnolog in s tem ustvarja izjemno dodano vrednost na zaposlenega, temu delu ne bi posvečal, ker bi moral paziti na svoje otroke, svoje (stare) starše, sam loviti roparje ali sam skrbeti za svojo duhovno oskrbo.
Zato je pomembno razumeti, da sta gospodarstvo in javni sektor neločljiva. Mi brez vas, spoštovani podjetniki, ne moremo, vi pa brez nas tudi ne. Posledično nam pripada isto, kot pripada vam.
Načini izplačevanja božičnice
Sedaj prihajamo do bistva božičnice. Nekaj o tem sem že omenjal, ampak božičnica ni nujno samo keš. To je resda tisto, kar imamo Slovenci najraje, a na drugi strani velja razmisliti tudi o drugih oblikah nagrajevanja zaposlenih. Morda o tem, da dobijo namesto keša delež v podjetju. Ali pa, da dobijo neke vrednostne bone, ki bi jih lahko unovčili bodisi za dnevno potrošnjo ali za druge potrebe.
Sam sem naklonjen neke vrste počivalšku (bonu za množično potrošnjo), ki je bil vzpostavljen za pomoč našemu turizmu v letu 2020 in 2021. Tak bon bi lahko bil po zgledu Francije enoten za celotno državo. Za javni sektor bi zanj poskrbela vlada, za zasebni sektor pa bi ga država "prodala" podjetjem. S tem bi država ne samo uvedla obvezno božičnico, ampak naredila še nekaj drugih stvari – spodbudila trošenje naših ljudi v naši državi, izboljševala kakovost storitev, sočasno pa bi podjetjem, ki si tega ne bi mogla privoščiti, pomagala pri nakupu teh bonov. Na koncu bi bili vsi zadovoljni.
Namesto zaključka
Božičnica ni niti dar niti mana z nebes. Je tisto, kar v prvi meri da človeku še dodaten občutek, da je njegovo delo cenjeno, da ga delodajalec spoštuje, sočasno pa utrjuje delavčevo pripadnost kolektivu. Res je, zmoremo tudi brez, a verjamem, da je predlog vlade pozitiven premik ne samo za naše denarnice, ampak predvsem za naše razmišljanje.
Človek ni delovni stroj. Je posameznik z vsemi svojimi hotenji in željami. Kar terja vsak posameznik, pa je spoštovanje in priznanje njegovih dosežkov. Božičnica je še ena pot do tja. Tudi zato, da utrdimo zavedanje, da bolje kot ravnamo z drugimi, bolje bodo drugi, ko bodo pri oblasti, ravnali z nami.
Saj si to želimo, mar ne?
