Balada o pomladi

Volitve je tedaj v imenu Pozitivne Slovenije dobil Zoran Janković: njemu so ljudje naklonili glasove in zgolj njegova zasluga je, da v parlamentu sedijo poslanci, ki so predlagali Bratuškovo. Prav tako 4. decembra 2011 ni bilo nikjer Igorja Lukšiča: deset poslanskih glasov je pridobil Borut Pahor, ki tudi danes vzdržuje popularnost svoje nekdanje stranke. Tu je tudi Gregor Virant, ki je sicer notorično znan po svoji premetenosti in odsotnosti vsake notranje forme. Navadili smo se že, da se bodoči minister za notranje zadeve vede po fizikalnih načelih tekočega gumijevca (kavčuka): prilagodi se namreč vsakršni obliki, najsi bo ta podobna steklenici, vrču ali kar nočni posodi. V sleherni se bo udobno namestil. A posoda, v katero se je zdaj "pretočil", nikakor ni tista, za katero so mu namenili mandat volivci. Ti so ga izvolili, ker je obljubljal stranko liberalne usmeritve, odprto v senzibilnost telematske dobe. O tem so govorili t. i. resetiranci (Žiga Turk npr.). Virant je to zamisel hitro pobral in – ne da bi se komu opravičil za krajo izvorne ideje – na volitvah zanjo dobil toliko in toliko poslanskih mandatov. Zdaj jih – ob polnih ustih visokih besed – pretaka stran od volje, ki jih je 4. decembra 2011 spravila v parlament. DeSUS je podoben primer: Karel Erjavec je zviti manever prestopa iz ene v drugo vlado izvedel prav zaradi kongresa, na katerem je bil vnovič izvoljen za predsednika. Dokazal je, da zanj – kot za gospe in gospode iz gornjih odstavkov – pač velja ena prioriteta pred vsemi drugimi: reče se ji dobrobit lastne zadnje plati. Največji mojster potegavščine za sveto načelo lastne koristi pa je prav oseba iz čisto prvih stavkov, ljubljanski župan. Ta je kljub "odstopu" s funkcije, ki sta ga predhodno naznanjala zamrznitev in podpis bianco izjave, dodatno pa krepil položaj Alenke Bratušek kot "ve-de" predsednice PS, še vedno predsednik (vršilec dolžnosti predsednika po lastnem odstopu, do naslednjega kongresa). Janković je prvi mož Pozitivne Slovenije, formalno in vsebinsko. Alenka je res lahko "ve-de", vendar moramo kratico razumeti z nekoliko domišljije: Zoranu "vedno draga", a vršilka te dolžnosti v stranki preprosto nikoli ni bila, ker nečesa takega – kot tudi zamrznitve – statut Pozitivne Slovenije ne predvideva. Še več: statut določa, da "Predsednico ali predsednika stranke volijo vse članice in vsi člani stranke neposredno". Namen ukane je razviden: prav zato je na dan "odstopa" s funkcije Maša Kociper o svojem predsedniku dejala, da je tragična figura, na včerajšnjih Odmevih pa Jani Möderndorfer – če smo ga pozorno poslušali – z ničemer ni zanikal, da Zoran Janković ne bi na prihodnjem kongresu PS dobil možnost vnovič zbrati večino glasov članstva in (p)ostati predsednik. Zoran Janković je bil ustanovni predsednik PS, je njen edini predsednik (ki opravlja to dolžnost do kongresa) in bo ob vnovični kandidaturi tudi spet (polnopravni) predsednik iste stranke. Brez njega je namreč ni. Ta preigravanja so pomembnejša od dejstva, da Zoran Janković ostaja javni funkcionar, in to na enem ključnih mest v državi, ne glede na zaklinjanja Gregorja Viranta in njegovih sorodnikov v Pozitivni Sloveniji, da to že ni res. Takšna vlada je možna samo v specifičnih, skrajno osiromašenih razmerah v državi. In takšne tudi imamo. Slovenija je v tem trenutku totalitarna skupnost, kajti sliši se samo glas manjšine, ki si je uzurpirala oblast. Če združimo posamične povedke, ki jih v javnost prinašajo predstavniki tranzicijske levice in dominantnih medijev, potem moramo ugotoviti naslednje. Ustvarja se občutek, da v Sloveniji vlada konsenz glede zavračanja parlamentarne demokracije kot temeljnega instituta sporazumevanja med svobodnimi posamezniki. Skupaj s tem se odklanja tudi okolje, kjer so takšni mehanizmi najbolj doma, Evropska unija in transatlantske asociacije. Vladavina ulice je tisto, kar se ponuja kot model, teoretično se to utemeljuje z odkrito željo po vnovični uvedbi samoupravnega socializma. Najbolj čislana knjiga meseca v državi je Marxov Kapital. V medije in javnost so pripuščeni samo tisti, ki takšne stvari zagovarjajo in se z njimi javno identificirajo. Največja vrednota domače "socialne države" naj bi bili privilegiji javnega sektorja. Glasen sindikalist je tako rekoč mali bog te republike. Vsi drugi, ki ustvarjajo s trudom lastnih rok, mali podjetniki, obrtniki, trgovci, inovatorji, skratka davkoplačevalci, ki omogočajo zgornji luksuz, so odrinjeni na točko, ko ne obstajajo več kot del javnosti. Je kdo v zadnjem času še slišal koga, ki bi se opredeljeval kot Janez Drnovšek v devetdesetih letih, češ da je treba razbremeniti gospodarstvo? Vprašanje je retorično. Tovrstno razmišljanje je lahko zgolj zasebna domislica. Summa summarum: takšna je dejanska podoba naše domovine na prvi pomladni dan 2013. Ta vlada (in njeni zakulisni režiserji) tako izhaja iz totalitarnih razmer, katerih splošno obeležje je prevara na mnogotero vižo. Ni ne prva ne zadnja, ki se v zgodovini poskuša na tak način. A bo njena usoda bistveno bolj povezana z zgornjimi zakonitostmi, kot si sama na dan slavnosti ob izvolitvi lahko misli.