Nedavno so me z revije Kralji ulice, ki jo distribuirajo in prodajajo brezdomci in s tem nekaj zaslužijo, povabili, da napišem krajše besedilo o socialni problematiki in brezdomstvu iz moje perspektive. Zato sem začel malce resneje razmišljati o tem in še malce bolj pozorno gledati okoli sebe. Najprej sem pomislil na svoje otroštvo.
Brezdomstvo in socialna ogroženost v socializmu Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odraščal, je bilo pri nas le malo brezdomcev in socialno ogroženih. Zato tudi ni bilo vzpostavljenih vzgojnih, družinskih in družbenih mehanizmov na to temo. Večinoma smo bili tako ali tako vsi približno enako revni oziroma bogati, največji luksuz med igranjem na dvorišču pa je bil, da si si v bližnji trgovini za tedanji dinar lahko privoščil kakšno stekleničko sladke pijače.
Kolikor se spomnim, sta dva sošolca živela v nekaj slabših razmerah kot drugi, vendar tudi pri njima ni bilo težave z mesečnim plačevanjem njune malice in sodelovanjem pri drugih zunajšolskih aktivnostih. Tudi potreba po dobrodelnosti ni bila dnevno geslo na vsakem koraku. Učili so nas skromnosti in delavnosti. Tako smo vse leto zbirali star papir, vendar smo to počeli zase, seveda zato, da smo na koncu leta lahko odšli na končni izlet, recimo z vlakom do Šobčevega bajerja, kjer so učiteljice pekle meso na žaru, mi pa smo si podajali frizbi.
Brezdomstvo v kapitalizmu Tudi ob redkih družinskih obiskih Italije in Avstrije v tistih časih, kamor smo hodili po kavo in druge priboljške, ki jih pri nas ni bilo mogoče dobiti, brezdomcev skoraj ni bilo videti, kakor tudi ne nekaj pozneje v drugi polovici osemdesetih, ko sem, večinoma s kolesom, začel potovati po Evropi. Spomnim se, da sem bil kot študentski popotnik kar nekajkrat v Grčiji, kamor sem se običajno pripeljal na palubi trajekta, in takrat nisem tam nikjer videl nobenega brezdomca. Čisto drugače pa je bilo, ko sem v začetku devetdesetih začel zahajati še malce dlje. V Londonu sem v nekaj dneh videl več brezdomcev skupaj kot prej v vsem življenju, v ameriških urbanih prestolnicah pa še precej, precej več. V Indiji so bili ljudje brez doma in z življenjem na ulici vsakodnevno dejstvo, mimo katerega si hodil ves čas. Bil sem vesel, da sem živel v Sloveniji, kjer smo imeli le malo tako velikih socialnih problemov. Brezdomstvo v Sloveniji Sčasoma sem brezdomce začel videvati tudi pri nas. Ni jih bilo veliko, a vseeno jih je bilo vse več ob parkiriščih in podobnih lokacijah, kjer so lahko pričakovali kakšen kovanec. Na začetku nisem vedel, kako naj se odzivam nanje, saj niti nisem imel vgrajenih družinskih vzorcev na to temo. Ker nisem bil naklonjen dajanju denarja zastonj, so se mi zdeli projekti, kot je Kralji ulice, pri nakupu katerih si taki kot jaz lahko potešijo svojo potrebo, da so brezdomci za prejeti denar tudi nekaj naredili, zelo koristni, saj brezdomce, celo mlajše, kot sem sam, do neke mere tudi socializirajo in vključujejo v širšo skupnost. V zadnjem času se učim dajati denar brez kakršnihkoli povratnih pričakovanj.
Socialno ogroženi v Sloveniji in dobrodelnost V zadnjih desetih letih, s poudarkom na času po začetku krize, beležimo vse večje število socialno ogroženih – mnogi od njih lahko v prihodnosti postanejo tudi brezdomci. Številni med njimi namreč že leta živijo pod pragom revščine. Ob tem pa se zdi, kot da država na tem področju vse bolj zaostaja in s svojimi ukrepi ne zmore več nevtralizirati niti najbolj akutnih problemov. Vendar pa smo obenem priča tudi vse večjemu številu različnih zasebnih in pa nevladnih dobrodelnih pobud, ki vsaj malo omilijo te težave. Naj jih naštejem še nekaj, ki so mi samo v zadnjih dneh tako ali drugače prišli na pot: - pred nekaj dnevi sem po radiu denimo slišal, da je v okviru projekta Botrstvo pomoč v zadnjem letu dobilo več kot tisoč otrok, v zadnjih letih pa, če sem si prav zapomnil, že več kot pet tisoč. - Dobrodelni koncerti, teki in druge prireditve se vrstijo eden za drugim.
- Na televiziji sem nedavno videl znanko, ki deluje v okviru Zavoda pod strehco. Tu, pod geslom "Jem, torej pomagam", za ceno ene službene malice omogočijo še en dodaten brezplačen obrok socialno ogroženim in finančno manj zmožnim posameznikom.
- Taborniki, kamor hodi moja hčerka, zdaj, pred zimo, zbirajo šale, kape in rokavice za tiste, ki tega nimajo, da ji ne bo zeblo. Vse te pobude so dobrodošle in hvale ter posnemanja vredne in mnoge od njih se odvijajo zgolj na podlagi prostovoljnega in neplačanega dela. A vendar: kaj ni to v osnovi ravno naloga in osnovni smisel socialne države? Taka vprašanja si še posebej zastaviš, ko želja po dobrodelnosti pride neposredno na področju tvojega dela.
Naj založniki s knjigami zalagajo knjižnice šol s socialno ogroženimi otroki Med ravno preteklim knjižnim sejmom je vzniknila peticija, pri kateri je sodelovalo tudi nekaj pisateljev, da ena od slovenskih šolskih knjižnic, specifično šola, na katero hodijo tudi učenci, ki so bili nanjo umeščeni tudi zaradi bivanja v slabih življenjskih razmerah, nima nobenih sredstev za nabavo knjig. Zato naj knjige – če se le da, novejše – morda skušajo zagotoviti kar založniki sami. Nekatere založnike otroške literature je taka pobuda seveda pojezila: od vse nižje prodaje svojih knjig tudi sami vse težje živijo, zdaj pa naj bi knjige podarjali tistemu, ki naj bi bil dejansko njihov kupec. Ne spreglejmo, tudi ta pobuda je v svojem namenu dobronamerna. Vendar pa je zameglila osnovno dejstvo: sredstva za nabavo knjižnične literature so stvar šolskega proračuna, ki se napaja iz raznih koncev, ne pa iz zasebne iniciative.
Odmiranje države kot socialne institucije? Pri tem je seveda paradoksalno, da denar za plače zaposlenih v vsakovrstnih javnih institucijah, seveda tudi tistih s socialno, vzgojno in izobraževalno noto, vedno obstaja, medtem ko je denarja za dejansko programsko izvedbo njihovega dela vse manj. Zdi se, kot da je spodbujanje zasebne dobrodelnosti nova javna strategija naše države.
Nič ne kaže, da bi počasno gospodarsko okrevanje v zadnjih dveh letih te procese kaj upočasnilo, temveč se zdi, da odmiranje države na tem področju celo napreduje. Še posebej je to šokantno v luči dviga povprečnega standarda od osamosvojitve naprej. Bruto domači proizvod na prebivalca je v Sloveniji ob koncu osemdesetih let namreč znašal dobrih 5 tisoč današnjih evrov, leta 2009 je bil že več kot trikrat večji in je znašal dobrih 17 tisoč evrov, lani pa je znašal dobrih 24 tisoč ameriških dolarjev. Ne glede na to, da so se v zadnjih dvajsetih letih močno povečali tudi življenjski stroški, je vseeno prišlo do precejšnjega dviga našega standarda in tudi višine proračuna glede na naš bruto domači proizvod. Vprašanje, kaj se dogaja z državo na socialnem področju, je zato seveda več kot na mestu.
Epilog Mnogi aktivni posamezniki seveda ne čakajo in ne bodo čakali te odgovore, ampak so in bodo kar sami stopili v akcijo. Tako sem kmalu po objavi pobude za podporo knjižnice s socialno ogroženimi otroki na sejmu srečal enega od avtorjev, ki je tovoril dve težki vreči otroških knjig. Vprašal sem ga, kako to, da jih je nakupil toliko. "Založniki seveda ne morejo dajati knjig kar zastonj, saj lahko drugače kar zaprejo," mi je mirno odvrnil, "lahko pa mi posamezniki od njih kupimo knjige in jih potem podarimo tej šolski knjižnici." Moral sem se obrniti stran, ker so mi prišle solze v oči.
0
