Po enem mesecu Boja za borci ne načrtujejo umika šotorov pred borzo. Nasprotno, pripravljajo se na silvestrovanje. Ob žalostnem pričakovanju, da jih bo naslednje leto veliko več.
"Tudi če bomo pregnani, bomo vztrajali do smrti," po prvem mesecu zasedbe ploščadi pred borzo pravijo aktivisti. Čeprav predstavljajo 99 odstotkov ljudi, je njihov nasprotnik, tisti en odstotek ali "finančne institucije in njihovi politični vazali", tako močan, da je vztrajnost nujna.
Borza pa deluje nemoteno
"Tudi če me odstranijo, bom prišel nazaj," pravi eden med njimi. Tudi če ga zaprejo, ga ne bodo za več kot pol leta. Vendar to za zdaj ni verjetno. Policisti jih neprestano spremljajo, ampak ne načrtujejo nobenega posega, čeprav proti njim vodijo postopek zaradi neprijavljenega protesta.
Tudi na Ljubljanski borzi pravijo, da aktivisti ne ogrožajo varnosti. Trgovanje na borzi poteka nemoteno. Zamenjava črke "R" s črko "J" nad vhodom ni "pomembnejša" škoda.
150 litrov čaja na dan
Že en mesec nekaj deset ljudi prvi jutranji čaj popije v šotoru pred Ljubljansko borzo. Kuhar Marjan skuha okoli 150 litrov čaja na dan. Po vodo hodijo na bencinsko črpalko. Elektriko za osvetljavo in glasbo dobijo iz bližnjega lokala Cezar. Kmalu po postavitvi tabora je direktor banke, čez katero je potekal kabel, zahteval odklop, zato so mu pred vhod postavili hrupen bencinski agregat. In jim je spet dovolil priklop na Cezarjevo elektriko.
Uspešna gradnja osvobodilnega gibanja
Ljudje, ki spijo v šotorih bred borzo, in tisti, ki sem jim pridružijo čez dan, "gradijo osvobodilno gibanje za skupno blaginjo in proti politikam zategovanja pasov", pojasnjuje profesor politologije na FDV Andrej Kurnik. V tem smislu so uspešni. "Raste javni prostor in prostor novih praks," je dejal. Boj za ima nedoločen rok trajanja, čeprav ni bil mišljen kot večen. Do kdaj bodo šotorili pred borzo, ne ve nihče. Tam so še vedno, ker se jim logistika izide. In bodo vsaj do konca leta, saj se že pripravljajo na silvestrovanje.
Najprej logistika
Logistika je vedno prva točka popoldanske skupščine. Koliko denarja so zbrali, kdo ima avtomobil, da gre lahko iskat plinske jeklenke za ogrevanje, kruh in namaze za zajtrk ter sestavine za druge obroke. Marjan vsak dan pripravi od 70 do 100 porcij. Včeraj so večerjali testenine. Dobrodošel je vsakdo, saj Boj za oziroma Gibanje 15o potrebuje ljudi in njihove ideje.
Na obisku tudi premier
Obiskal jih je tudi premier Borut Pahor. Za minuto je postal ob robu taborišča, nato pa ogovoril Robija. Vprašal ga je, kdo je njihov vodja in ali kaj potrebujejo. "Nimamo vodje," mu je pojasnil Robi, "tukaj velja direktna demokracija." Pahor naj sam oceni, ali kaj potrebujejo, naj pride na skupščino, bo lahko še kaj sam povedal, so mu dejali protestniki.
"Preprečitev podražitve avtobusa ne bo zmaga"
Na ploščadi pred borzo so v zadnjem mesecu zrasle številne iniciative: za stanovanje kot brezpogojno pravico, proti prekarnemu delu, za spremembo politike glede drog, za drugačen odnos do istospolnih, proti povišanju cene ljubljanskega mestnega prometa. Najodmevnejša sta bila njihov obisk ljubljanske psihiatrične bolnišnice in predstava izganjanja finančnega parazita pred stavbo SKB.
A kljub lotevanja številnih konkretnih problemov ne odstopajo od glavne težave. "Ne bo zmaga, če bomo preprečili podražitev avtobusa, preostalo pa bo ostalo isto. Potem nismo naredili nič," pravi predsednik društva Izbrisani Irfan Beširevič.
Pa kaj, če ne poznajo rešitev
Glavna težava je ogromna. "Diktatura finančnega kapitalizma je povzročila erozijo družbe," pravi Kurnik, "mi hočemo prispevati k rekonstrukciji družbe. Skušamo krepiti skupno blaginjo nasproti projektu nasprotne strani – to so finančne institucije in njihovi politični vazali –, ki napada pravice večine," razlaga Kurnik.
Ne, ne vedo, kakšne so rešitve za probleme. "Ali to, da še nimamo rešitve, pomeni, da moramo sprejemati trenutno stanje?" vračajo vprašanje. Vedo, da tako, kot stvari tečejo zdaj, ne bo šlo več. Ampak to po njihovem mnenju vemo vsi. "Ljudje ne potrebujejo, da jih razsvetljujemo. Vse več ljudi vse težje zadovoljuje osnovne potrebe, da bi sploh funkcionirali kot ljudje, kaj šele kaj več," pravi eden od protestnikov.
"Hočemo vse!"
In vedo, kaj hočejo. "Hočemo vse!" pravi študentka Mateja. "Hočem, da bodo moji otroci in vnuki živeli človeka vredno življenje," dodaja Robi. "Nimam nič proti temu, da nekdo dobi več, ampak ne 30-krat več kot delavec, ki si vsak dan lomi hrbet. Če imaš petkrat več, je čisto dovolj," trdi Irfan.
Za začetek so zadovoljni, da so ljudje začeli razmišljati. "Želimo, da tudi tisti, ki še lahko kupujejo hrano in obleke, vsaj doma na kavču razmislijo, koliko je danes svobode in pravičnosti," pove Irfan.
"Prihodnje leto bo prepozno"
Ogromne javnomnenjske podpore so veseli, a opozarjajo, da ni dovolj. "Vsi vemo, da je treba nekaj narediti, ampak ljudje pričakujejo, da bo uredil nekdo drug. Tukaj smo tisti, ki se zavedamo, da tega ne bo naredil nihče namesto nas. Opozarjamo, kaj se bo zgodilo. Prihodnje leto bo prepozno. Pojutrišnjem boste lahko samo še tukaj," sporočajo "taborniki".
Se res da kaj narediti? "Seveda se da. Saj ta sistem predstavljajo ljudje, zato ga ljudje lahko spremenimo. Saj trenutni sistem ni višek človeške pameti."
4
