Ponedeljek, 4. 1. 2021, 22.00
3 leta, 10 mesecev
AVUS - 100 let zloglasne nemške steze in najstarejše "avtoceste"
To so ostanki po 100 letih: zgodba ene najbolj neverjetnih stez v Nemčiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,74
AVUS je bil predvsem zaradi svojega ovalnega ovinka, imenovanega tudi Zid smrti, eno najbolj nevarnih dirkališč na svetu.
Letos bo minilo sto let od odprtja nemške dirkaške steze AVUS v Berlinu, ki hkrati velja za najstarejšo cesto z omejenim dostopom v Evropi. AVUS je imel tudi zloglasni ovalni ovinek Zid smrti, tudi sicer pa je bil z dolgimi ravninami in osupljivimi hitrostmi ves čas prežet s tveganjem, junaštvom in neizbežnimi tragedijami. V Berlinu je še danes mogoče videti ostanke te steze.
Dirkaško stezo pri Berlinu, ki bi jo izkoristili tudi za razvoj nemške avtomobilske industrije, so si zamislili že leta 1907. To je bila zamisel nemškega kraljevega avtomobilskega kluba, začetek gradnje pa so prestavile najprej težave s financami in nato še prva svetovna vojna. Čeprav so stezo pomagali graditi ruski vojni ujetniki, so morali nanjo čakati vse do začetka dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ključni denar je prispeval poslovnež in politik Hugo Stinnes in 24. septembra leta 1921 – sočasno s prvo povojno avtomobilsko nemško razstavo IAA – so stezo AVUS tudi uradno odprli. Za plačilo deset nemških mark se je po tej cesti lahko peljal vsak in tako velja za najstarejši del avtoceste z omejenim dostopom v Evropi.
Ob odprtju je bila steza, ki so jo sestavljali dve dolgi ravnici in dva ovinka, dolga 19 kilometrov in pol. Pozneje so južni ovinek večkrat prestavili in skrajšali dolžino, da je naposled znašala le 2,6 kilometra.
Rudolf Caracciola po zmagi na stezi AVUS leta 1926.
Gostil je tudi berlinske olimpijske igre leta 1936
Prve avtomobilske dirke na stezi AVUS so se končale tragično. Že na prvi Veliki nagradi Nemčije so leta 1926 umrli mehanik enega od dirkačev in dva sodnika ob stezi. Na prvi dirki je zmagal do takrat malo znani avtomobilski prodajalec Rudolf Caracciola, ki je pozneje postal eden od najbolj znanih dirkačev tega obdobja.
Zaradi nesreč so prihodnje leto nemško Veliko nagrado preselili na bolj varno stezo Nurbugring. AVUS je dobil novo asfaltno podlago in postal predvsem testni poligon za eksperimentalna vozila na raketni pogon. Leta 1928 je tu Fritz von Opel z oplom RAK2 dosegel rekordno hitrost 238 kilometrov na uro.
Mercedes-Benzova "srebrna puščica" leta 1937 na ovalnem severnem ovinku.
Tako so gradili zelo strm naklon ovinka.
Na severni strani postavili Zid smrti z naklonom 43 stopinj
Večje avtomobilske dirke so se zaradi gospodarske krize nadaljevale šele v tridesetih letih. AVUS je postajal prehiter za avtomobile tistega časa, saj so hitrosti krepko presegale 200 kilometrov na uro. Leta 1936, ko je bil AVUS del olimpijskih iger v Berlinu (cestna kolesarka dirka, maraton …), so na severni strani zato zgradili strm ovalni ovinek.
Ta je imel naklon kar 43 stopinj, naredili pa so ga iz kamnitih kock. Na vrhu sploh niso namestili ograje in kdor je vanj pripeljal prehitro, je tvegal pravi polet prek roba. Ovinka se je prijel vzdevek Zid smrti.
AVUS danes:
Današnji pogled iz zraka na ostanke dirkaške steze AVUS v Berlinu.
Povprečne hitrosti 284 kilometrov na uro so bila za trideseta leta previsoke
Pred drugo svetovno vojno dirk formule ena na tej stezi ni bilo, kar pa je na izpeljanih prireditvah omogočalo udeležbo zelo hitrih in aerodinamično dovršenih avtomobilov. Leta 1937 je Luigi Fagioli z auto unionom type C postavil čas kroga s povprečno hitrostjo kar 284 kilometrov na uro, kar so šele 20 let pozneje izboljšali v Monzi.
Nove dirke sta preprečili tragična nesreča Bernda Rosemeyerja med postavljanjem hitrostnega rekorda na avtocesti Frankfurt–Darmstadt in načrtovana vključitev steze v nemški avtocestni sistem Autobahn leta 1940. Takrat se je steza vključila v "ring" okrog Berlina.
Le ena dirka formule ena, zloglasni ovalni ovinek so rušili leta 1967
Po drugi svetovni vojni je bila steza slaba dva kilometra oddaljena od Berlinskega zidu. Skrajšali so dolgi ravnici in približno na polovici zgradili nov ovinek. Edino dirko svetovnega prvenstva formule ena je AVUS gostil 2. avgusta 1959, ko je s ferrarijem zmagal Tony Brooks. Tisti konec tedna je življenje v podporni seriji s športnimi avtomobili izgubil francoski voznik Jean Behra. S porschejem RSK je poletel prek Zida smrti in izgubil življenje.
Od leta 1961 dirk formule ena na ovalnih stezah niso več dovolili. Taki sta bili stezi v Monzi in pri Parizu (Montlhery). Oval na stezi AVUS so podrli leta 1967.
Še vedno stoji tudi nekdanji stolp, ki je bil namenjen vodstvu dirk.
Ostanki so vidni še danes
Dirke so nadaljevali tudi po padcu Berlinskega zidu, a njihova organizacija je bila vse težja. Nanjo so vplivali tako gostota prometa kot tudi okoljevarstveni pomisleki. Prav tako so bile dirke na dolgih ravnicah, prekinjenih z umetnimi šikanami, vse manj priljubljene.
AVUS je gostil dirke nemške serije DTM in formule 3, zadnjo dirko pa so tam izpeljali leta 1998. Pripetilo se je tudi več hudih nesreč, med njimi predvsem tragično trčenje Franka Biele (Audi) in Kietha Odorja (Nissan). Odor nesreče ni preživel.
AVUS je danes del nemške avtoceste 115, ki povezuje berlinski notranji krog z obvoznico okrog nemške prestolnice. Še vedno stojita nekdanji stolp vodstva dirkališča in del severnega ovinka, prav tako tudi nekdanje – danes zaščitene – lesene tribune. Naslednik kultne steze AVUS je danes dirkaška steza EuroSpeedway Lausitzring, ki pa je od Berlina oddaljeno okrog 130 kilometrov.
