Sobota, 31. 8. 2024, 23.28
2 meseca
Ferdo Poberžnik - direktor gorskohitrostne dirke Ilirska Bistrica
Doživel in videl je vse, najbolj si je zapomnil hudo nesrečo #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,33
Ferdo Poberžnik je direktor gorskohitrostne dirke v Ilirski Bistrici že od njene prve izvedbe v letu 1995.
Že od samega začetka izpeljavo gorske dirke v Ilirski Bistrici vodi Ferdo Poberžnik. Videl je vse - od hude nesreče do blestečih predstav evropskih šampionov in dirk, ki so jih zaradi dolgotrajnih prekinitev komaj izpeljali. Letos spet vodi dirko z več kot 200 tekmovalci. “Med dirko sem tako napet, da rezultatov ne spremljam,” pravi izkušeni Poberžnik.
Naziv direktorja dirke pripada tistemu, ki je odgovoren za izpeljavo njenega športnega dela. Eden najbolj izkušenih na tem področju je Ferdo Poberžnik, ki vlogo vodje prireditve na gorski dirki v Ilirski Bistrici opravlja že vseh trideset izvedb.
Prvič je bil direktor relija že leta 1982
Konec sedemdesetih let je delal v Kompasu in ko je to podjetje ustanovilo svojo reli ekipo (z Branetom Kuzmičem, Romano Zrnec …) in nato tudi začelo organizirati svoj lasten reli, je tudi Poberžnik dobil prvo funkcionarsko licenco. Leta 1982 je na prvem reliju Kompas začel kot sekretar. Toda sredi relija se je dotedanji direktor relija nekam “izgubil” in njegove naloge so predali Ferdu.
“Ker sem se izkazal, so mi te naloge ostale. Mnogo let pozneje me je Dušan Djaniš, nekdanji dirkač in organizator, prepričal, naj prevzamem še gorsko dirko v Sevnici. Rekel je, pa sam je samo kot ena hitrostna preizkušnja v reliju. Kmalu sem videl, da to ne drži …” se začetkov spominja Poberžnik.
Pred dobrimi dvajsetimi leti povsem drugačen pogled na štart - ura še analogna, brez prostora za vodstvo dirke, Ferdo Poberžnik stoji ob svoji opel astri - ta je bila takrat uradno vozilo direktorja dirke.
Kakšne so razlike organizacije avtomobilskih dirk nekoč in danes?
Razlika takrat in danes je ogromna. Takrat se ni posvečalo toliko varnosti kot zdaj. Manj je bilo dokumentacije in papirologije. Imeli smo sodnike, a ti so bili bolj na kupu. Manj je bilo različnih ovir. Bila je tudi le ena upravna enota za celotno Slovenijo in sicer v Ljubljani. Potrebovali smo sicer soglasja krajevnih skupnosti, ni pa bila vsaka upravna enota posebej in zato je bilo veliko manj dokumentacije.
Včeraj so med Ilirsko Bistrico in Šembijami odpeljali treninge. Nastopili so 204 tekmovalci.
Ko ste prvič sodelovali pri gorski dirki, ste torej videli, da ni povsem preprosto?
Na reliju je bilo več hitrostnih preizkušenj in sem sodeloval z vodji hitrostnimi preizkušenj. Ni bilo centra kot danes, vodili smo s štarta ene izmed preizkušenj. Na gorskih dirkah je bilo vse bolj skoncentrirano, sodniki so se morali že takrat seboj videti in biti povezani mano kot direktorjem dirke. Na reliju vodja HP, na gorskih dirkah pa je bilo vse na meni.
Kako ste spomnite začetkov gorskohitrostne dirke v Ilirski Bistrici, ki jo je leta 1995 začela ekipa Mira Gardelina?
Na Mašunu smo že leto prej začeli kot zaključek sezone. Sam kraj smo želeli približati tekmovalcem. Želja Gardelina je bila, da to postane mednarodna dirka in da ne bo izpeljana le enkrat. Hodil je okrog po dirkah, kontaktiral tujce, jim omogočal nastop brez štartnin in podobno. Zato smo imeli že prvo dirko mednarodno. Takrat je bilo potrebnih manj dovoljenj, bolj skromni so bili boksi, tudi šikan v prvih letih še ni bilo.
Video - včerajšnji štarti v Ilirski Bistrici
Katere dirke proti Šembijam ste si najbolj zapomnili?
Najbolj sem si zapomnil leto 1998, ko je bila težja nesreča. Splet okoliščin je bil skrajno negativen za voznika in gledalce. Ograja je bila postavljena dovolj stran, toda ko je avtomobil priletel v ograjo, je ta zadela gledalce. To je bila prelomnica te dirke. Kljub tragičnemun razpletu smo se odločili nadaljevati. Takrat smo se še veliko resneje posvetili varnosti, naredili smo nove ograje, gledalce umaknili stran, uredili smo pešpoti in podobno. Zdaj nam tudi komisija za varnost FIA daje varnostne napotke in smernice, ki jih moramo spoštovati. Varnostna raven je danes povsem drugačna kot pred 25 leti.
Kako stresno je vaše delo? Ali med dirko sploh spremljate rezultate?
Ko končam z eno dirko, se je treba že kmalu začeti pripravljati na novo. Dan pred dirko se moje delo malo sprosti, saj so takrat tehnični pregledi in pregled dokumentov. Na dan dirke sledi pogovor s sodniki in redarji in takrat se v meni že začne dvigovati adrenalin. Dokler zadnji avto ne pripelje v cilj, sem napet. Rezultatov ne poznam. Spremljam le, kdo je še na progi in kdo je že v cilju. Bojazen je tudi glede časovnice, ker so na gorskih dirkah pogoste prekinitve. V Ilirski Bistrici je bila do zdaj najdaljša prekinitev 45 minut, ker je eden izmed avtomobilov uničil del ograje.
Čeprav so avtomobilske dirke nepredvidljive, je verjetno tudi vaše delo vsaj delno tudi že rutinsko?
Rutinsko deloma je, ker imam tudi uigrano ekipo. Vseeno pa moram biti zbran, napet in pozoren, če bodo vsi pravilno odreagirali na nastale situacije. To je še posebej pomembno, ker imamo zdaj vsako leto okrog 200 avtomobilov. Pomembno je, kako odreagiraš in to dobiš le z izkušnjami oziroma tako imenovano “kilometrino”. Prave odločitve pomagajo tudi pri bolj tekočem poteku prireditve, česar si želijo tako tekmovalci kot gledalci.
Kako dolgo boste še vztrajali?
Za zdaj imam še voljo, toda mladi se bodo morali priključiti. Mi starejši ne bomo zraven večno. Na določene funkcije bo treba dodajati mlajše, ki bi se vzporedno učili in pridobivali izkušnje. Tako funkcijo ni mogoče prevzeti kar na hitro, saj zahteva že prej omenjene izkušnje. Veseli pa me, da je dirka v Ilirski Bistrici med najbolj cenjenimi in tudi najbolje organiziranimi v evropskem prvenstvu. To je velika čast tako za nas kot organizatorje kot tudi celoten slovenski avtomobilski šport.
