Volvo V40 D4

S kitajskim lastništvom so prišle tudi skrbi

Drži, da se je Volvo že pred desetletjem popolnoma osvobodil kakršnihkoli oznak, ki bi ga povezovale z okornostjo in škatlastim videzom. Od takrat naprej velja tudi, da se je skandinavska zadržanost postopoma umaknila privlačnemu videzu in da je volvo postal celo seksi.

A ker privlačna oblika, četudi združena s tradicijo in najsodobnejšo varnostno tehnologijo, še ni nujno pomenila tudi prosperiranja znamke v najtežjih trenutkih finančne krize, je Volvo, še bolj pa Ford, ki je znamko prodal, rešitev našel v iztegnjeni roki kitajskega Geelyja. A s "Kitajci" so prišle tudi skrbi. Bo Volvo zares ostal Volvo? Z vsemi vrednotami vred in brez oviranja ustvarjalnih skandinavskih misli? In potem se je zgodil V40. Privlačen, drzen in zaradi klasične kombilimuzinske zasnove primernejši tekmec najboljšim in najdražjim iz segmenta kot omejeni C30.

Pot do kupcev išče tudi s kakovostno kabino

Značajsko močna in prepoznavna kabina v večini povzema že znane družinske poteze in, kar je pomembneje, volva tudi zaradi tako imenovane lebdeče sredinske konzole distancira od strašljivo sposobnih tekmecev. Kakovostno in stilsko je na ravni najboljših, gumbi so zaradi izstopajoče konzole na dosegu voznikove roke, njihova številčnost pa, presenetljivo, ne moti. Namestitev za volanom je brezhibna, a sedi se (pre)visoko. Dobro za preglednost, slabše za športne občutke, ki jih avtomobil z zunanjim videzom nedvomno izzove.

Hvalimo popolno digitalizacijo merilnikov, katere največja prednost je prilagodljivost in boljši izkoristek prostora, kjer bi sicer kraljevali najmanj dve rdeči palčki in v trdo plastiko vtisnjena skala hitrosti in višina vrtljajev. Možno je menjanje tem oziroma prilagajanje posameznim stilom vožnje. Pri izbiri športne grafike dominira rdeč merilnik vrtljajev, pri grafiki eko vlada umirjena modra, največ časa pa smo imeli izbrano elegantno rjavo.

Odlično izkoriščanje digitalnih merilnikov

Merilniki so lični, celo osvežujoči in v celoti izkoriščajo prednosti tovrstne tehnologije. Posrečeno se nam je zdelo, da je med vožnjo osvetljen le prostor okoli digitalne igle in ne celotno območje merilnika hitrosti, ali pa dejstvo, da se vnaprej določena hitrost pri uporabi aktivnega tempomata prikaže povečana v nekakšni digitalni lupi (galerija). In ko smo že pri aktivnem tempomatu: hvalimo hitro odzivanje. Ob vklopu smerne utripalke avtomobil ne okleva s pospeševanjem do umika na prehitevalni pas, kot velja za veliko večino podobnih izdelkov. V trenutku, ko zazna vozilo spredaj, pa prikaže njegovo hitrost oziroma hitrost, do katere bo postopoma zaviral. Pametno in priročno.

Druga novost je možnost izklopa radarskega sistema in posledični samodejni vklop običajnega tempomata. Do takšne situacije lahko pride v slabih vremenskih razmerah, ko se na maski vozila kar med vožnjo nabere preveč snega (to se nam je zgodilo dvakrat), voznik pa lahko izklopi delovanje radarskega sistema tudi zgolj z dolgim pritiskom stikala za vklop tempomata.

Cenimo osvežujočo vpeljavo opozorilnikov in nekaterih podmenijev v slovenskem jeziku! Če se je potrudila razmeroma majhna znamka, kot je Volvo, zakaj še vedno čakamo veliko večino velikanov avtomobilske industrije?

Volvo znova postavlja merila na področju aktivne in pasivne varnosti

Hitrost samodejnega zaviranja sistema city safety je s trideset povišana na petdeset kilometrov na uro, kot prvi avtomobil sploh pa je serijsko opremljen z zračno blazino za zaščito pešcev, ki se ob primeru trka napihne čez spodnji del vetrobranskega stekla in prepreči pogosto smrtonosne udarce glave. S takšnimi novostmi, predvsem na področju aktivne varnosti, postavlja nova merila.

Znake bere brezhibno, a voznika vseeno lahko spelje na led

Sistem za prepoznavanje prometnih znakov se je izkazal za pomanjkljivega in posledično le delno uporabnega. Znake je sicer prebiral redno in brez težav, a predpisane hitrosti ni preklical po prevoženih križiščih. V praksi smo pogosto z mestne vpadnice, kjer velja omejitev 70 kilometrov na uro, zapeljali na stransko ulico z omejitvijo 50 ali celo 30 kilometrov na uro, sistem pa je trmasto vztrajal pri dvajset kilometrov višji hitrosti. Na avtocesti pa se nam je zgodilo, da je namesto 130, predlagal hitrost 70 kilometrov na uro.

Tudi sistem za pomoč ohranjanja vozila na voznem pasu je pokazal pomanjkljivosti. Na cestiščih z vzorno talno poslikavo je deloval brezhibno, le minimalno zmanjšana kakovost črt pa je vplivala na njegovo delovanje. V praksi smo preizkusili že boljše sisteme.

Je prestavna ročica kičasta ali ni?

Sicer pa je očitno tudi (tako domnevamo), da so Kitajci ekipi, odgovorni za potniško kabino, vljudno predlagali nekaj stilskih dodatkov. Vzvratno ogledalo, na primer, ni obrobljeno s črno plastiko, ampak s prozorno. Hvalimo! Prestavna ročica pa je, resnici na ljubo, malce kičasta. In glede na to, da namerava Volvo kar 85 odstotkov izdelanih V40 prodati v zahtevni, a konservativni Evropi, se sprašujemo, ali to vendarle ni bil korak predaleč. Ampak pri kupcih premijskih vozil zares nikoli ne veš, s katerim vetrom se bodo obrnili.

Spredaj odlično, zadaj z glavo v stropu.

Sprednja sedeža udobja nudita v izobilju, dostop do druge vrste pa je zaradi relativno kratkih vrat otežen predvsem večjim odraslim. Podobno velja za klop oziroma prostornost zadaj, ki bo zadovoljila le podpovprečno velike. S svojimi 175 centimetri sem z glavo drsal po stropu.

Podobno velja za prtljažnik, ki s 335 litri ni dorasel tekmecem. A presenetljivo, bolj kot litri motita ozka odprtina in visok nakladalni rob. Dokaz, da gredo zares privlačni zadki redko skupaj z uporabnostjo. Hvalimo pa zaščitno plastiko in možnost postavitve predelov z aluminijastimi letvami.

Najboljši volvo v zavojih?

Že samo zaradi delitve podvozja s fordom focusom bi se težko zgodilo, da bi se peljal slabo. Nastavitve podvozja so dober kompromis med razmeroma športno lego in poudarjanjem udobja, z očitnim poudarkom zadnjega. Čeprav po dinamični plati, predvsem zaradi premalo komunikativnega volana, zaostane za bratrancem focusom, razlika ni tolikšna, da kupejevskemu C30 ne bi odvzel naslova najbolj vozniškega avtomobila v družini.

Če bi mu morali pripeti oznako, bi bila to, kljub kompaktnim meram, potovalnik. Edina pomanjkljivost je občasno glasno in trdo blaženje večjih grbin in malenkostno zibanje karoserije med hitrejšo vožnjo po slabše vzdrževanih cestah.

Peti valj priskrbi zvok in značaj

Dvolitrski petvaljni dizel značajsko prepriča predvsem zaradi značilnega zvoka, kljub stotridesetim kilovatom pa je zahteval sprejemljivih sedem litrov na sto kilometrov. Glede na zmogljivosti in prepričljiv sunek navora, dober, v primerjavi s šibkejšimi, stokilovatnimi štirivaljnimi dizli, ki smo jih v volvih preizkušali v preteklosti, pa izreden rezultat.

Samodejni menjalnik kljub dvojni sklopki bolj kot hitrost odlikuje umirjeno in uglajeno delovanje. Realnost bo seveda diktirala izbiro dobrih 3600 evrov cenejšega, najšibkejšega, štirivaljnega dizla z oznako D2 s 84 kilovati in tovarniško obljubljeno porabo 3,6 litra.